Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SONNY VINCENT: Bizarro Hymns (2011 Still Unbeatable Records) (ponovitev 10.08.2011 ob 00:30) (1531 bralcev)
Sreda, 3. 8. 2011
bruc



Danes se v Tolpi bumov ukvarjamo z resnično legendo punk rocka Sonnyjem Vincentom, ki je letos izdal še en album v svoji resnično bogati diskografiji. Med letoma 75' in 76' je ustanovil kultni bend Testors, sledila je cela vrsta zasedb, ki jih je upravljal vse do danes, ko izdaja albume pod svojim imenom. Tokrat se vrača z neposrednim, brezkompromisnim albumom Bizarro Hymns, ki ga predstavlja v najboljši možni luči. Sodi med njegove zanimivejše glasbene stvaritve ... (v celoti!)
* Danes predstavljamo novi album pomembne osebnosti sodobnega punk-rockovskega izraza. Sonny Vincent je od sredine sedemdesetih let nanizal celo vrsto albumov, z najrazličnejšimi zasedbami, ki jih je v svoji dolgoletni karieri vodil. Med letoma 75' in 76' je ustanovil kultni bend Testors. V osemdesetih letih je vodil zasedbe Sonny Vincent and The Extreme, Model Prisoner in ob koncu desetletja že ustanovil Shotgun Rationale, ki so v različnih postavah delovali v devetdesetih. V drugi polovici devetdesetih je deloval tudi s superskupino Rat Race Choir. Ob njem so takrat igrali: Scott Asheton – seveda ga poznate iz The Stooges, Captain Sensible (The Damned) in Cheetah Chrome iz bivših Dead Boys. V zadnjem obdobju je Sonny snemal albume, ki jih je podpisal kar s svojim imenom. V dobrih 35-ih letih je nanizal celo vrsto sodelovanj z najpomembnejšimi predstavniki punk-rockovske in rockovske scene. Ne bom jih našteval, ker bi bil spisek predolg. Poglejmo raje v sedanjost.

Sonny je letošnjega februarja gostoval v MC Velenje in dokazal, da je na odru še vedno tako divji in prepričljiv, kot je bil pred slabimi desetimi leti, ko se je s španskim spremljevalnim bendom Safety Pins prav tako mudil v Sloveniji. Na velenjskem koncertu je že predstavil nekaj skladb z novega albuma, in to prav perfektno. Ko sem si prvič predvajal Bizarro Hymns, so se mi takoj porodili občutki čistega užitka. Album ponuja prav to, kar Sonny počne že več kot 35 let: razdaja se s svojo punk-rockovsko nepopustljivostjo, ostrino, neposrednostjo, ki jo vešče upravlja s pristnimi elementi razigranega rock'n'rolla.

Naraščajoči zvoki kitare in ritem bobnov uvedejo poslušalca v ognjevit uvod albuma, ki se imenuje po Sonnyjevo: Don't Give A Fuck. Od tu dalje se celotna zgodba samo stopnjuje. Divji, razigrani zvoki kitare, ki jih mojstrsko dramatizira Sonny, so podloženi s super ritem sekcijo in kaj drugega še rabite za zanimiv punk-rockovski album? Razigrane kitarske eksplozije Sonnyja Vincenta so na trenutke primerno začinjene s komadi srednjega tempa, ki za trenutek spočijejo nabrita ušesa poslušalca. Takšna skladba je na primer Picture Album, ki se s svojo zapeljivo melodiko poslušalcu takoj vtisne v spomin. Sonny je poskrbel tudi za dve reinterpretaciji svojih starejših pesmi: Forgive You Forget You in Tears For Rwanda, toda večina materiala med petnajstimi komadi je povsem novega. Tu ni prostora za kompliciranje. Večina skladb je dolgih okrog dve minuti. Prevladujejo divje, našpičene in razigrane kitare Sonnyja Vincenta, ob njem pa so zbrani še: kitarista Bernadette, ki ga poznamo z benda Gee Strings, Johnny Rio, znan po sodelovanju s Simonom Chinsawom in bobnar Bernward K. Ponovno se najde tudi mesto za gostovanje Scotta Ashetona. Slednji se pojavlja na številnih Sonnyjevih albumih, tokrat v skladbi Forgive You Forget You. Na orglah se pri posameznih komadih znajde Cécile Musy, saksofone pa igrajo, seveda tam, kjer je to potrebno, Torben Wesche, Majimbi Mergner in Philipp Hoffman. Besedila so, tako kot od nekdaj, pri Sonnyju osebna, a hkrati tudi pošteno družbeno kritična. Sonny se je vedno dokazoval kot jedrnat in slikovit pisec besedil. Zelo jasno je, da ima veliko za povedati tudi tokrat. Vse, kar pove, odigra, odpoje, je zelo direktno in brezkompromisno, naj bo to v osebno izpovednih momentih, kot je na primer komad Picture Album, ali politično protestnih pesmih, kot je Tears From Rwanda. Tako enostavne so stvari kadar se snemanja loti Sonny Vincent.

Prijatelja Johnnyja Ria je zadolžil za upravljanje s snemalno mizo, a za zvočno jasno in ušesom prijazno produkcijo je poskrbel kar sam. V skladu s punk-rockovskimi potrebami sta svoje zvočno upravljanje opravila več kot solidno, če ne že odlično. Zadnji del albuma so sodelujoči začinili tudi z odlično balado Chrystal Clear, kjer izstopata sijoča melodična kitara in hrapav glas Sonnyja Vincenta. Sledijo še tri bliskovite punk-rockovske razvratnice Ten Tsunamis, Pushing Up Daisis in Jelly Roll Again, ki poskrbijo za energičen zaključek »bizarnih himn«. Albuma je konec kot bi mignil, kar nakazuje, da boste sedaj poslušali še eno od mnogih specialitet Sonnyja Vincenta, in to v najboljši možni izvedbi.

pripravil Brane Šlkerjanc



Komentarji
komentiraj >>