Torek, 2. 8. 2011
goran
Post dubstep? Dub techno? Oboje in nič. Manchestrski producent resda pobere elemente obeh, toda obenem ustvari sebi lasten izraz, ki sloni predvsem na temačni, zlovešči, postrejverski atmosfer i... (v celoti!)
* Malce zlobno bi lahko zapisali, da se je moral zgoditi dubstep, da je sodobna elektronska glasba ponovno zadihala v sveži preobleki. Sicer je res, da je tudi dubstep v svoji osnovni formi postregel s kopico zanimive glasbe. Toda zdi se, da se je tisto v zadnjem desetletju morda najbolj razburljivo obdobje za elektronsko glasbo, zgodilo šele v zadnjih letih, z raznoterimi izpeljankami, ki so bile tako ali drugače informirane z dubstep estetiko. James Blake je verjetno tisti ustvarjalec, ki je na ta račun zaenkrat iztržil največ, toda ob njem je v obdobju zadnjih dveh let vzniknila še kopica producentov, ki vsak na svoj način členijo atmosferične basovske muzike. Mednje bi lahko umestili tudi manchestrskega producenta in didžeja Andya Stotta, čeprav je res, da ima njegov izraz več skupnega s technom kot dubstepom. Toda povsem na mestu je pomislek, da glasba, ki jo je objavil na svojem drugem albumu 'Passed my by', brez dubstepa pač verjetno ne bi zaživela v taki podobi.
O Andyu Stottu zunaj okvirjev elektronske klubske glasbe doslej skorajda ni bilo veliko sledu. Zdi se, da je celo v teh okvirjih njegova glasba naletela na posluh le pri tisti bolj angažirani publiki – sladokuscih, ki jih je v šestih letih svoje glasbene kariere uspel očarati s katero od svojih številnih elektronskih izpeljank. Pa naj si bo to electro, ki v spomin prikliče kultno Drexciyjo, ali še raje njene naslednike. Okisan rejverski techno, ki je po britanskih klubih razgrajal v začetku devetdesetih. Ali pa dub techno, ki ga je nekoliko pozneje na elektronski glasbeni zemljevid postavil berlinski dvojec Basic Channel. Stottu bi na ta račun seveda lahko očitali kopiranje čislanih predhodnikov, nenazadnje se je vseh teh estetik loteval po predpisanih, uveljavljenih obrazcih. Toda to bi bil precej poenostavljen v njegovo glasbo, znotraj katere je vsakič našel sebi lasten izraz. Lahko bi celo rekli, da mu je iz teh raznoterih elektronskih klubskih praks vselej uspelo iztržiti največ oziroma poiskati neki skrit potencial, ki ga te prakse v svoji začetni, osnovni formi v preteklosti še niso našle. No, z mini albumom 'Passed by me' izdanim pri cenjeni založbi Modern Love, ki je nekakšen podaljšek spletnega portala in trgovine Boomkat.com, je svojo izraznost dvignil na naslednjo stopničko.
V sedmih novih skladbah je neposredna sorodnost s čislanimi elektronskimi praksami manj otipljiva. Sicer še vedno ponuja kopico zanimivih referenc, toda znotraj njih je Stott uspel poiskati svežo, morda samo skrajno redefinirano podobo, ki jo je gojil v preteklosti. Masiven, temačno atmosferičen bas najprej resda spomni na dubstep, toda medtem ko se ta opira na sinkope, Stott vanj vpne tehnaške štiričetrtinske ritme. In če sta Basic Channel bila prva, ki sta te ritme utekočinila, Britanec to početje še stopnjuje. Hitrost ritma tako zelo zmanjša, da je slišati, kot da se plošča vrti na napačni hitrosti, obenem pa tudi basovske linije, s katerimi sestavi jedro novih skladb, postanejo še bolj temačne, zlovešče, pa tudi bolj atmosferične. Iztržek je izjemno hipnotična glasba, nekakšna postrejverska chill out izpeljanka, preveč impozantna, da bi jo preslišali tudi največji plesni hedonisti. Podobne upočasnjene, atmosferične, sodobne različice plesne klubske glasbe sta v zadnjih letih med drugimi denimo že servirala Actress in Burial, toda zdi se, da se v primerjavi z njima Andy Stott še bolj neposredno nasloni na zapuščino klubskih plesnih revolucij. Pa četudi je ta vtis v največji meri morda pogojen z glasbo, ki jo je ustvarjal v preteklosti.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>