Petek, 5. 8. 2011
jizah
COOL KIDSa sta pred tremi leti polnile vrstice vseh raperskih in indie strani, z izdajo throwback, starošolskega minimalističnega EP-ja "Bake Sale" pa sta navdušila mnoge. A časi internetega "hypanja" so minili in Cool Kids sta odšla v pozabo. S svojim prvim pravim albumom pa hočeta dokazata, da njun čas nikakor še ni minil, a jima to v več aspektih ne uspeva najbolje, kljub temu, da sta povečini ohranila svoj stari retro minimalistični raperski stil ... (v celoti!)
* Še pomnite MySpace? Tam sta se namreč leta 2005 spoznala naša nocojšnja junaka, Mc Mikey Rocks ter Chuck Inglish. Chicaško-detroitska naveza je nato leta 2007 začela ustvarjati, preko interneta pa sta v slabem letu naredila močan medijski pomp, katerega rezultat je bil odličen ep, „Bake Sale“. Ep, izdan leta 2008 pri založbi „Chocolate Industries“, pa je fantoma poleg odličnih odzivov na glasbo prinesel predvsem obilico kregarije z založbo. Dve leti kasneje je vse skupaj kulminiralo do odhoda z nje, s seboj pa sta fanta odnesla tudi material za album „When Fish Ride Bicycles“, ki naj bi ga sprva izdala že leta 2008 oziroma 2009.
Do danes se je album seveda malček spremenil, še vedno pa prinaša le slabih 40 minut glasbe, naslonjene na estetiko starošolskega „throwback“ rapa, baziranega na minimalistični osnovi. Tehnično gledano je po mnogih mixtapih in ep-jih to debitantski album tega retro rap dvojca, ki pa od zasnove „Bake Sale ep“-ja vendarle rahlo izstopa, saj tokrat album ni konceptualističen in se ne vrača v nek čas, temveč poskuša povezati starošolski rap s sodobnostjo.
Fanta sta izgubila kohezivnost in tisto čarobno moč humornega rapa, kjer se vidi, da se v prvi vrsti zabavata ona sama. Tehnično in flowersko sta še vedno na slabem nivoju, vse je odrapano zelo ravninsko, sorodno, na nek način neizvirno in dolgočasno, ni nobenih punchlinov, po drugi strani pa še vedno uspeta pričarati nostalgičen občutek z umeščanjem duhovitih besednih iger in zabavnosti. Pretirana uporaba referenc in uperjenost v drugo polovico osemdesetih ter prvo devetdesetih verjetno mlajšega poslušalca kar malce zmedeta, starejšemu pa prinašata občutek podoživljanja določenih trenutkov svoje mladosti.
Leno rapanje in manjša osredotočenost, kot smo ju bili od njiju vajeni, pa vendarle iščeta svoj prostor pod raperskim soncem s tem, da nista kopija nobenega znanega raperja. Še vedno znata šarmirati, na minimalistične podlage pa polagata tematsko dokaj boren sklop besedil, gibajoč od avtomobilov, žensk, raznoraznih postnajstniških zafrkancij in poletnih žurerskih tematik, veliko prostora pa znova posvečata oblekam. Znotraj njunega verbalnega fantaziranja ju idejno, tako tehnično kot besedilno, zasenčijo skoraj vsi gostje na albumu. Gostom verbalno vsekakor poveljujeta najbolj izstopajoča emsija na albumu – Ghostface Killah in Bun B, prav nobeden od gostujočih klepetačev in pevcev pa ni moteč, kar je v današnjem raperskem svetu redko.
Največjo moč album skriva v „spacey“, minimalistični in hrustljavi produkciji, bazirani na zvokih klaviatur in močnih raperskih bobnov iz sredine osemdesetih ter nizkotonskih 808 basov. Dominacija klaviatur ni presenetljiva, a se znotraj preproste brezvzorčaste produkcije, grajene na elektro-funkerski oz. p-funkerski estetiki osemdesetih vsekakor lepo poda klasičnemu in agresivnemu boom bapu. Produkcija Chucka Inglisha prinaša nekakšno novovalovsko kreativno brozgo, kjer pa je precej manj eksperimentiranja z zvokom kot na njunih starejših projektih. Vsekakor bo moral Chuck znotraj svoje odtujene, brezdušne, nečloveške zvočne slike ter repetitivne in otročje igrive produkcije več prostora posvetiti tudi melodičnosti, saj melodike albumu vsekakor primanjkuje. Napačna se zdi tudi odločitev, da na ploščo za dve podlagi povabi tudi produkcijski dvojec Neptunes, ki tako kot preostali gostujoči producent, Travis Barker, albumu le odvzame koherentnost, te vrže v drugo sfero, a poslušalskim užitkom ne doda nič novega.
Največje produkcijsko presenečenje so zanimivi pevski refreni, ki določene kompozicije dodobra popestrijo, jim odvzamejo ščepec monotonosti in dodajo všečnost.
Ob koncu vpogleda v prvenec Cool Kidsov se kot legitimna postavlja teorija o tem, da sta fanta vse svoje najboljše stvari naredila že na začetku kariere, na krilih zanosa in takrat, ko se nista ukvarjala in obremenjevala s tem, kako bosta izgledala v medijih, kdo bo o njiju pisal, ampak sta preprosto zapopadla koncept in gradila na njem. Tri leta odsotnosti so naredila svoje, pomp okoli njiju je izginil, svoje izvirnosti pa nikakor nista uspela nadgraditi. Album „When Fish Ride Bicycles“ je vsekakor več kot zgledna plošča, a le v trenutkih, ko jo poslušamo kot dodatek glavni dnevni dejavnosti, recimo v službi in potihem, nikakor pa to ni album, ki ga bi zapopadel in glodal do obisti.
Še eden tistih albumov, ki bo bližje neraperskemu kot raperskemu poslušalcu, čeprav njegova raperska etiketa v ničemer ni sporna. Ko raperjem na klepetaškem albumu še največje probleme delata golo rapanje in besedila, albuma kljub nekaterim res všečnim in dobrim prebliskom, ne gre oceniti pozitivno.
pripravil Marko Godnjavec- Jizah
Komentarji
komentiraj >>