Nedelja, 7. 8. 2011
Marko Karlovcec
V nedeljski Tolpi Bumov poslušamo ploščo »Apophenia« tolkalca Gina Robaira in saksofonista Johna Butcherja. Ob muziciranju dveh vidnejših raziskovalcev razširjenih tehnik v sodobni improvizirani glasbi razmišljamo o surovi zvočnosti, apofaniji, pred-idiomatskosti ter mestu te plošče v kontekstu saksofonsko-tolkalskih duetov … (v celoti!)
* Tolkalec Gino Robair ter saksofonist John Butcher v duetu delujeta že več kot deset let. Njuna zadnja plošča Apophenia, ki je izšla letos pri Robairovi založbi Rastascan, je tako žlahten dokument kontinuirane glasbene naveze. V igranju je namreč dobro slišati empatijo in sproščenost, ki ju v najboljših primerih s seboj prinašajo dolgoletna sodelovanja. Hkrati pa se v tolikšnem času razvije tudi neke vrste »stil«, ki je taki zasedbi lasten. Potopimo se torej v njun zvočni svet, ki je rezultat kombinacije visoko individualiziranih osebnih estetik.
Robair je na tolkalih razvil precej specifično in radikalno govorico. Svojemu pristopu sam pravi »energized surfaces«. Še najbližji prevod bi bil »vibrirajoče površine«, saj Robair proizvaja zvok predvsem z vibriranjem raznih tolkalnih površin. V glavnem so to opne sestavnih delov konvencionalnega drumseta, kot je npr. floor tom, na katerega igra z raznimi mehanskimi pripomočki, od ročnih propelerjev pa do električnega loka, t.i. e-bow – a. Uporablja pa tudi nekaj ostalih predmetov, činel in gongov. Skupna točka njegovega igranja na tej plošči pa je povsem specifičen pristop k tolkalskosti. Eno izmed osnovnih sestavin le-te, torej udarec po opni ali kaki drugi površini, mu s pomočjo mehanskih pripomočkov uspe podaljšati v kontinuiran tok zvoka. To se lahko sliši kot brnenje, tuljenje ali prasketanje, dopušča pa tudi možnost presenečenja in nedoločljivih zvočnih rezultatov.
John Butcher pa velja za enega bolj inovativnih in samosvojih saksofonistov sodobne improvizacijske scene. Umeščen nekje med prvo in drugo generacijo svobodnih improvizatorjev ostaja med vidnejšimi raziskovalci možnosti saksofona onkraj njegove idiomatske uporabe. Z dolžnim opravičilom, da so te kategorizacije res le približne, bi si upal trditi, da je v samem igranju na fascinanten način slišati prehod, ki ga je verjetno vodil od free-jazzovskega fraziranja do še bolj radikalnih načinov zvočenja. Na tem mestu naj omenimo le njegovo vešče obvladovanje razširjenih tehnik, kot so npr. krožno dihanje in večglasno igranje.
Kako je torej slišati seštevek dveh eksperimentalnih virtuozov? Že po nekaj sekundah je jasno, da gre zares za duet in ne zgolj dva solista. Slednje je seveda povsem legitimen vstop v svobodno improvizacijo, ki prav tako pogosto daje odlične rezultate. Vendar sta se Robair in Butcher odločila za drugačen pristop, kjer ima zlivanje in nedoločnost prednost pred jasno začrtanostjo posameznih prispevkov. V veliko trenutkih je namreč težko razločiti posamezne instrumente, kar daje dogajanju pridih skrivnostnosti. Nagnjenost obeh glasbenikov k bolj podaljšanim zvenenjem seveda olajša tovrstna zlivanja. Čeprav je glasba ves čas na meji drona, to nikoli zares ne postane. Zvoki so kljub svoji kontinuiranosti izredno ostri ter polni notranjih rezov in prekopicevanj. Gre za skrajno prvinske in zrnate zvočne barve, ki tudi pri brnečem nalaganju v kompleksne teksture ohranjajo svojo neposrednost. K temu prispeva tudi zvok same plošče, ki kljub omenjenemu zlivanju nikoli ne deluje zamazano. Ravno nasprotno, celotna zvočna slika je povsem frontalna, lahko bi rekel celo konfrontacijska, in ravno prav suha, da tudi v bolj plavajočih trenutkih ohranja razločnost. To je zanimiv dosežek, saj kljub nedoločljivosti nekaterih zvočnih izvorov ohranja vse njihove robove in trenja. V tem smislu, pa tudi zaradi mehanskih intervencij na saksofonu, je plošča sorodna enemu še bolj neizprosnemu posnetku – triu Keith Rowe/ Seymour Wright/ Martin Küchen, ki je izšel pri založbi Another Timbre leta 2010.
Na plošči Apophenia smo priča izredno konkretnemu zvočnemu dogajanju, ki pod vprašaj postavi pogoste označbe abstraktnosti za tovrstno glasbo. S poudarkom na surovi zvočnosti, ki je polno ohranjena tudi na samem posnetku, predstavlja ta glasba prej vstop v konkretnost same zvočne dejavnosti. Tako povzročanja, ki je tukaj v domeni glasbenikov, kot tudi poslušanja, ki je v domeni tako glasbenikov kot poslušalcev. Morda bi namesto govora o ne-idiomatski glasbi in abstrahiranosti od konvencionalnih idiomov improviziranja raje uporabil označbo pred-idiomatsko. S tem namigujem na dejstvo, da je ta glasba ustvarjena in servirana na način, ki predhodi idiomatskemu dojemanju zvokov. Hitrost in neposrednost povzročanja in prejemanja je v tovrstnem muziciranju vsekakor v ospredju, kar nam daje možnosti bolj direktnega stika z zvokom. Seveda moja ideja o pred-idiomatskosti te glasbe ni ne absolutna ne vrednostna. Idiomi se vedno že formirajo in prav gotovo imata Robair in Butcher tudi svoje notranje idiome, ki se izoblikujejo prek stalnega skupnega igranja. A ti idiomi so spremenljivi in premični ter niso na očiten način vsebovani v sami srčiki glasbe na tej plošči.
Ta razmislek se veže tudi na sam naslov plošče. Izraz »apophenia« [apofenija] ima svoj izvor v nevropsihologiji, danes pa na splošno pomeni izkušnjo prepoznavanja pomenljivih vzorcev ali povezav v naključnih ali nesmiselnih podatkih oz. dražljajih. Pojav naj bi bil povezan tudi s pogosto človeško nezmožnostjo razumevanja in sprejemanja naključnih konfiguracij. To se mi zdi zanimiv komentar različnim idejam o tem, kaj glasba je, ter poslušanju le-te. Ali je za to, da govorimo o glasbi, nujno, da iz zaznanih zvokov sestavimo pomenske vzorce, čeprav so le-ti lahko lastni samo nam? Ali je sploh pomembno, kaj označujemo kot glasbo in kaj ne? Ali je treba stremeti h glasbi ali iti izven nje? Ali obstaja način poslušanja, ki preči iskanje vzorcev in struktur pomena znotraj zvočnega dogajanja? Ali je prepoznavanje pomenljivih vzorcev tisto, kar šele omogoča uživanje v glasbi? Ali obstaja način igranja, bližji relativni naključnosti razporeditev, ki jih lahko opazimo v svetu okrog nas? Ali so vzorci, ki jih prepoznavamo, kolektivni in splošni, ali povsem idiosinkratični? Takšna in podobna vprašanja so direktno povezana z naslovom plošče in tem, kar na njej slišimo.
Sodelovanje Gina Robaira in Johna Butcherja se vpisuje v bogato tradicijo free-jazzovskih in svobodno-improvizacijskih tolkalsko-saksofonskih duetov. V tem kontekstu se ponuja zanimiva primerjava s kultno ploščo te linije – »Interstellar Space« Johna Coltranea. Coltraneovi dueti z Rashiedom Alijem so pomemben mejnik osvobajanja jazza od nekaterih njegovih konvencij, kot so npr. swing, fraziranje in podedovana harmonija. Hkrati pa predstavljajo poslednji ognjeni izbruh Coltraneove brezkompromisne zvočne vizije. Interstellar Space lahko poslušamo na najmanj dva načina. Osredotočimo se lahko na jazzovsko-bluesovske korenine iz katerih nedvomno izhaja, ali pa smo pozorni predvsem na silo, ki to glasbo neizprosno vleče ven, v neznano, »out there« - kot se je takrat pogosto reklo. Na neposredno in presegajočo zvočnost. Plošča Apophenia na nek način začenja ravno na platformi, ki so jo tovrstna free-jazzovska raziskovanja odprla, in s samim naslovom morda namiguje na ravno obraten poslušalski potek. Na prepoznavanje vzorcev v osvobojeni zvočni krajini, kjer so na delu predvsem najbolj primitivni načini zvočnih interakcij, artikulacij, gostot in tekstur.
pripravil Marko Karlovčec
Komentarji
komentiraj >>