Lutkovna predstava Dvojčici, Gledališča Nelinega iz Slovaške v okviru festivala Mini poletje, je prikazala ekstrakt življenja nekega otroka, no pravzaprav dveh dvojčic. Pustila pa je priokus skorajda že moralizirajočega, a vsaj normativno vpijočega prikaza ustrezne vzgoje malčkov.
Poslanica festivala Mini poletje pa izgleda precej bolj vabljivo kot omenjena predstava. V nagovoru direktor festivala Robert Waltl pove, da si želijo »z umetnostjo navdihniti mlade in jih učiti vseh oblik tolerance, razumevanja in vzajemne solidarnosti.« Vendar v tem, da otroci radi razmečejo stvari, kažejo iracionalno bojazen pred domišljijskimi strahovi, ki v svetu odraslih ponavadi prevzamejo bolj konkretno podobo, se tu in tam odkrito prepirajo med sabo in da nad njimi bedi dobra mati, ki jim venomer predstavi sprejemljivo normo z rahlo karajočim glasom, ni zares zaznati omenjenih vrednot. Mogoče kvečjemu vzamemo to simpatično in razumemo predstavo kot otroško toleranco do redoljubnih staršev, ki jo izkazujejo s poslušnostjo svoje mame.
A da bo ta pisarija malo bolj osvetljena, je vendarle potrebno povedati še kaj neposrednega o predstavi. Scena, v izvedbi Miroslava Duše, je bila izredno preprosta - mala hiška velikega značaja z imenom Villa Nela, ki jo je krasilo dvorišče s klopjo in drevesom, postavljena na mizo. Lutki Janka in Danka, identični, sta izgledali kot punčki s polic, v zgodbi pa na pomoč pristopijo tudi mali strahec, drevo in budilka. Lutkarka Petronela Duša pa je bila mama. Vizualno nič prav zares pogrešljivega, s pridihom vintage kičastega, z izvzeto pejorativnostjo v pomenu slednjega.
Rdeča nit zgodbe je bil domišljijsko obarvan dan med seboj prepirljivih dvojčic, tako so spregovorili tudi hišni predmeti, rastline in strahovi. Naracija je temeljila na hitrem premeščanju nepovezanih dejanj in navezovanju stika z gledalci. Zajtrk dvojčic so tako določili otroci, potem sta dvojčici na dvorišču spregovorili z drevesom, risali pošast, ki je oživela, nato razmetali hišo, ob mraku pa s težavo odšli spat in se poslovili tudi od gledalcev. Lutkarka v vlogi mame je bila vezni člen med dogajanjem na odru in gledalci, hkrati pa je dajala vtis zunanjega naratorja zgodbe. Slovaški jezik ni predstavljal ovire, saj je bil ekzaktno povezan z dejanji, vmes pa je lutkarka pohvalno, zaradi dojemljivosti, vključevala tudi slovenske besede za določene scenske rekvizite ali situacije.
Skratka, lutkovna predstava je imela tipično funkcionalistični pristop, v smislu kot učijo razni folkloristi; pravljice, v tem primeru otroške predstave, služijo kot sredstva za odraslejše razumevanje in integracijo različnih aspektov družbene sedanjosti. A to hkrati predpostavlja, da otroci še niso, recimo temu polnovredni posamezniki, ki bi znali dojemati svet celovito, kot naj bi ga znali odrasli ljudje. Zato so takšne produkcije polne metaforičnih približkov življenjskih situacij in rešitev, ki jih otroci intuitivno razumejo in ponotranjijo, saj naj bi bile bliže njihovim podobam. Da bodo enkrat vedenjsko ustrezni. Torej sodeč po zgodbi je fino pisati poezijo, kot jo piše drevo, risati in vzdrževati red, da mamica ne bo razočarana. Nikakor pa otroka učiti vsaj malo kritično ovrednotiti situacije, tolerance do drugačnih ali pa ga neposredno soočiti z dejanskim problemom. Otroške grbe so očitno preobčutljive za ta svet.
Ne glede na vse so se nekateri otroci imeli lepo. A spet drugi so zehali, želeli domov, prav vsi pa so si drug drugemu z glasnimi pripombami pojasnjevali odrsko dogajanje. Mogoče pa so ob koncu dojeli 'point' predstave in odšli domov pospravit sobo. Kakšen od njih pa tudi zaradi razumevanja do staršev, teh 'zateženih drugačnih'.
Iskrica otroškega Sonje Zlobko se je za čas predstave raje potuhnila.
Komentarji
komentiraj >>