Petek, 12. 8. 2011
Borja
Sam Baker ima posebno mesto v petični druščini ultra trendovske založbe Brainfeeder. Ne samo, da je en redkih možganožderskih izvajalcev, ki ne prihaja iz Los Angelesa ali okolice, ampak je tudi človek, ki se lahko pohvali s prvo izdajo sploh te sprva ekskluzivno digitalne inštitucije. Od prvenca Rap Beats vol. 1 so minila tri leta, a Samiyamova godba se je od takrat spremenila bore malo. Še zmeraj gre za včasih rigidne, drugič razmajane, bolestno kompresirane bite, ki večinoma delujejo sveže. (v celoti!)
* Sam Baker ima posebno mesto v petični druščini ultra trendovske založbe Brainfeeder. Ne samo, da je en redkih možganožderskih izvajalcev, ki ne prihajajo iz Los Angelesa ali okolice, prihaja namreč iz Ann Harborja v Michiganu, ampak je tudi človek, ki se lahko pohvali s sploh prvo izdajo te sprva ekskluzivno digitalne inštitucije. Od prvenca Rap Beats vol. 1 so minila tri leta, a Samiyamova godba se je od takrat spremenila bore malo. Še zmeraj gre za včasih rigidne, drugič razmajane, tretjič spet minimalistične bolestno kompresirane bite, ki pa večinoma delujejo sveže.
Čeprav Samiyam ni pravi Kalifornijec, živi v Los Angelesu že kar nekaj časa. Občo pozornost je zbudil s kompilacijo bolj ali manj surovih, preprostih, a nadvse učinkovitih hiphoperskih inštrumentalov, ki je začela zgodbo oziroma skoraj svetovno dominacijo založbe Brainfeeder. To vodi glavna faca losangeleške pa tudi svetovne scene, ki jo le stežka etiketiramo, saj gre za pred dobro petletko nepričakovan, nepredvidljiv spoj tako ameriških kot britanskih in seveda še marsikaterih drugih slogov hiphopa, bitov, dubstepa, IDM-a in širše elektronike. Ta glavna faca je seveda Flying Lotus, ki je prekleto dobro vedel, kaj dela, ko se je lotil vodenja lastne založbe. Tri leta po prvi izdaji, torej Samiyamovem „bit tejpu“, je Brainfeeder ena najbolj nahajpanih, trendovskih, resnici na ljubo pa tudi razgibano zanimivih „manjših“ založb postelektronike, ki si zaradi uspešnosti zastavonoše lahko privošči hrabro različne, včasih precej eksperimentalne izdaje z zavidljivo distribucijo tako v ZDA prek velikanke Alpha Pup kot v Evropi prek britanske debelinke Ninja Tune.
Dolgo smo mislili, da bo Samiyamova druga izdaja za Brainfeeder sodelovanje s Fly Lo-jem pod psevdonimom Flyamsam, a plod te na papirju izjemno intrigantne naveze sta bila žal le dva izdana komada. Tako je Samiyam udaril po mizi kar sam, s svojo drugo samostojno plato Sam Baker's Album, ki pa so jo promovirali kot njegov prvi „pravi“ album, saj naj bi bila prva izdaja - Rap Beats vol.1 le nekakšen beat tape, kompilacija in ne pravi pravcati album. Kul. A že po prvem poslušanju Sam Baker's Albuma je takoj jasno, da ne poslušamo neke pretenciozne albumske forme, da gre pač za še eno zbirko Samovih podlag, ki ostajajo zveste njegovemu prepoznavnemu slogu kar se da pretirane kompresije, neizprosnih, povsem razštelanih in nekvantiziranih bobnov, mastnih basov in preprostih, neposrednih synthovskih linij. Samiyam je eden tistih izvajalcev, ki najdejo preprosto, a učinkovito, precej samosvojo formulo pacanja bitov. Te večinoma dela kar na rudimentarnem, izjemno omejenem Rolandovem semplerju SP 303. In ko to formulo najde, je ne izpusti. Preprosta oprema - sestavljanje podlag brez kompliciranja in kranclanja. V kontekstu posebnosti, unikatnosti, ki se skriva v preprostosti, bi ga lahko primerjali s frajerjem Dam-Funkom, a vseeno je med njima poleg povsem različnih godbenih stilov še ena ključna razlika. In to je, da nas je Dam-Funk s svojimi številnimi, povsem enoličnimi izdajami že pošteno zdolgočasil, medtem ko se Samiyam v smislu nametavanja izdaj vseeno vsaj malo špara, še pomembneje, v svojem zelo omejenem izraznem polju je veliko bolj iznajdljiv. Čeprav je njegova produkcija precej enoplastna, sestavljena iz trdih bobnov, debelih synth linij, basa in tu in tam kakega sempla, pa zna vešče obračati viže tako, da poslušalec ne dobi občutka monotonije. In če to dela dobro, pa totalno prepoznavnost doseže s svojim povsem edinstvenim ritmičnim swingom. Njegovi biti so hkrati povsem razmajani, razštelani, tako ritmično kot melodično, a hkrati neverjetno kompaktni, pogosto nadvse primerni za klubsko uporabo. Ko slišiš Samiyamov posnetek, takoj veš, da je njegov. Tako je na albumu Sam Baker's Album in tako bo tudi v prihodnosti. Brez večjih presenečenj. In če s prvim posnetkom nova plata pripravi teren nič manj kot sijajno, sredina potem postane le presuha, posnetki delujejo kot grobe skice, material pa proti koncu spet pokaže nekaj žmohta. Sam Baker's Album ni v resnici nič drugega kot beat tape, a nič zato, to je pač Samiyamovo področje, ki ga obvlada in od njega ne odstopa. Promoviranje in hajpanje v smislu, da gre za več kot tejp, kar je že samo po sebi povsem nepotrebno vrednotenje, pa požremo potem le v smislu, da z novim ploščkom Sam še nekoliko radikalizira svoj neizprosni in brezkompromisni, nakompresirani in nedinamični stil.
Z albumom Sam Baker's Album Samiyam pokaže, kako se streže pogosto klišejskemu slogu preprostih hiphoperskih inštrumentalov, ki ostaja ena tistih form, kjer skoraj absolutno zdrži paradigma manj je več. Brez okraskov, prebrisanih detajlov in bogatih aranžmajev.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>