Pokol, ki ga je na Norveškem izvedel Anders Breivik je v ospredje znova postavil nevarnost terorizma. In to ne tistega, zoper katerega so evropske države in ZDA vodile svojo očitno neuspešno "vojno proti terorizmu," pač pa "domačega" evropskega, skrajnodesničarskega terorizma. Več kot presenetljivo je, da se je v mirni Norveški, sicer zvesti članici zveze NATO, pojavil domači terorist, ki je z izjemno samodisciplino in skrajno hladnokrvno pobil 77 svojih sodržavljanov.

Podatki varnostnih služb in dnevnik, ki ga je sam Anders Breivik objavil v spletu povsem jasno razkrivajo, zakaj je Breivikovo dejanje za Evropo prelomno in še posebej nevarno. Razlogi za to so predvsem štirje. Breivikovo dejanje je prelomno zaradi skrajne desničarske ideologije, inventivne uporabe interneta in izdelave eksploziva v lastni režiji, zaradi sodelovanja v mreži teroristov, ki nastopajo brez vodstva in zaradi izjemne krutosti, ki je tuja podobnim terorističnim napadom v preteklosti.

Na prvem mestu je vsekakor predvsem ideologija nekakšne desničarske "križarske vojne" proti multikulturalizmu. To ideologijo z največjim veseljem negujejo ali pa z njo koketirajo različne desne stranke, vendar se je šele v divjanju norveškega klavca ta zmotna ideologija tako nazorno pokazala v svojih najbolj skrajnih konsekvencah. Vseh desnih politikov seveda ni mogoče obtoževati krivde za Breivikova dejanja, toda po drugi strani je seveda res, da je Breivikov pokol samo skrajna izpeljava odstranjevanja tujcev, ki jo je v Franciji izpeljal Sarkozy oziroma napovedane "smrti multikulturalizma", kot se je o tem problemu izrazila kanclerka Angela Merkel.

Druga Breivikova novost je uporaba povsod dostopnih sestavin za izdelavo eksploziva v lastni režiji - ob posredni pomoči celotne mednarodne skupnosti oziroma interneta. Inicijalni eksploziv je izdelal iz aspirinov, brizantno sekundarno eksplozivno napravo (ANFO) pa iz gnojila, ki je prosto dostopen v prodaji po vseh evropskih državah. Za mletje gnojila je uporabil več kot dvanajst kuhinjskih mlinčkov, za mešanje z nafto prepojenega amonijevega nitrata z aluminijevim prahom pa je uporabil rabljeni mešalec za beton. Po drugi strani pa je takšno delovanje "osamljenih volkov" prav posledica "globalizacije", saj za pridobivanje potrebnih informacij sodelovanje drugih ljudi danes pravzaprav sploh ni potrebno. Vsi napotki o tem, kako narediti eksploziv, prometne informacije itd. se že nahajajo na svetovnem spletu. Dober primer tega so Breivikove težave z izdelavo pikrinske kisline, ki jo je Breivik uporabil za izdelavo pikrita, primarnega, eksploziva za svojo bombo. Ko Breivik ni uspel izdelati dovolj koncentrirane kisline, je že skoraj obupal, vendar se je nato ob pomoči "anonimizatorjev", ki prikrijejo lokacijo, s katere posameznik preiskuje Internet, povezal na splet in na YouTubu končno našel posnetek postopka, s katerim je lahko izdelal dovolj koncentrirano kislino.

Slovenski in tuji mediji so precej površno poročali tudi o organizaciji Breivikovega napada. Večina medijev se je zadovoljila s suhoparnim sporočilom norveške policije, da je Breivik deloval sam. Informacije o nekakšnih dveh celicah, s katerimi naj bi Breivik sodeloval so bile predstavljene kot nepotrjene. Toda sam Breivikov manifest, ki je prosto dostopen na spletu dokazuje, da Breivik v svojem početju ni osamljen. Breivikov manifest namreč razkriva, da ni zgolj "osamljeni volk", pač pa da pripada organizaciji PCCTS, naslednici organizacije "templjarski križarjev" oziroma "križarjev pravičnikov," kot jih imenuje Breivik, ki želijo vzpodbuditi podobne desničarske organizacije po Evropi, da bi sledili njegovemu vzgledu in s podobnimi napadi "rešili" Evropo pred uničenjem. Za dosego tega cilja naj bi PCCTS implementirali "trifazni proces", ob koncu katerega naj bi prišlo do vseevropskega rušenja vlad z državnimi udari, deportacij Muslimanov in pobojev izdajalcev. Vse to pa je bilo dogovorjeno že leta 2002. Kot kaže Breivikov dokument, je bilo na srečanju leta 2002 sedem posameznikov. Dva sta bila iz Velike Britanije, po eden pa iz Francije, Nemčije, Nizozemske, Grčije in Rusije. Breivik omenja tudi pripadnike in člane iz Srbije (preko kontakta v Liberiji), Švedski, Belgiji in ZDA, ki se niso uspeli udeležiti srečanja. Breivik zatrjuje, da ne ve, koliko "vitezov pravičnikov" naj bi bilo v Evropi, toda njihovo število naj bi bilo nekje med 15 do 80. Dejstvo, da je Breivik napad izvedel sam zato ne pomeni, da je bil Breivik v tem napadu osamljen. Nasprotno. Novost Breivikovega dejanja je prav v tem, ker je samostojni napad izvedel ideološko povezan s somišljeniki in v skladu s konceptom "operacij osamljenih volkov brez vodstva" samo na videz podobnim terorističnim napadom islamskim skrajnežem v Evropi. Takšen "upor brez vodstva" je že nekaj desetletij osrednja tema različnih desničarskih rasističnih skupin. Prav zaradi takšnega "samostojnega" načina delovanja je podobne teroristične napade težko preprečiti, ker ne obstaja možnost izdaje zarote in prestrezanja komunikacij med teroristi.

Ob vsem tem pa se Breivikov zločinski pohod od podobnih vpreteklosti razlikuje tudi po svoji brezobzirnosti. Že ob likvidaciji Osame Bin Ladna smo zapisali,da so v preteklosti celo nekatere teroristične skupine doslej še vedno spoštovale določen nenapisan "kodeks časti".Vendar tudi teroristi niso več to, kar so bili. Čeprav je terorizem v vseh primerih zunaj zakonov so mnoge teroristične skupine dolga desetletja spoštovale določen "kodeks časti", ki njihove akcije v pravnem smislu sicer ni osvobodil očitka o zločinskosti, vendar je bil kljub temu zelo daleč od tega, s čemer imamo opraviti danes.

Novembra leta 1944 sta na primer v Kairu cionistična skrajneža ubila britanskega državnega sekretarja za Bližnji vzhod. Kmalu so ju ulovili egiptovski policisti. Zagovor obeh atentatorjev nam pokaže zgodbo, ki je z današnjega zornega kota videti kot burleska.Eden od atentatorjev je po napadu dejal naslednje: "Lovil me je policist na motorju. Lahko bi ga ubil, toda odločil sem se, da nekajkrat ustrelim v zrak. Videl sem kolega, kako je padel s kolesa. Policist je bil že skoraj pri njem. Znova bi ga lahko ustrelil s samo enim nabojem, toda nisem. Potem so me prijeli."

Terorista sta v opisanem primeru še razlikovala med "tarčami", ki jih je dovoljeno napasti in tistimi, ki so zaščitene. Streljal ni niti na policiste, kaj šele na civiliste. Razlika med tem "terorističnim kodeksom" in klasičnimi pravili "fer" vojaškega bojevanja je seveda v tem, da je prvotni "teroristični kodeks" dovoljeval napade na civilne predstavnike nekega aparata, ki so sicer zaščiteni z mednarodnimi konvencijami in zakoni držav. In ki jih vojaki uradno ne smejo napadati. V očeh tistih, ki sodijo in izvajajo zakone so tudi ubijalci politikov in uradnikov seveda zgolj teroristi. Vendar pa si vsaj v tem primeru teroristi že zaradi omejitev, ki si jih sami postavljajo, zaslužijo vsaj nekakšno moralno spoštovanje. Vsega tega v Breivikovem primeru, primeru napada enega od ideološko povezanih "osamljenih volkov", nove oblike globalnega terorizma na evropskih tleh - ni mogoče opaziti.

Terminal je pripravil Igor Mekina.