Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sardinija: jet set s kozami in ovčjim sirom (2170 bralcev)
Ponedeljek, 15. 8. 2011
Mateja Kurir



Eno pismo je prekratko, da bi lahko opisali vse lepote glavnega mesta, Calgarija, pristanišča z zapeljivimi stavbami in še bolj dragoceno univerzo, grajenega proti hribu, ki ga obdaja trdnjava iz belega, svetlečega se kamna. Prekratko je tudi za opis vseh gastronomskih dobrot otoka, od slaščic, sirov, testenion in vina. Mogoče pa vseeno lahko ponese nekaj čarov tega pastirskega otoka, potopljenega v modrino Mediterana, ki ga velja obiskati takrat, ko na njem ne dopustuje polovica Italije.
Po čudnem spletu okoliščin je grških amfiteatrov in templjev Sicilije željan popotnik pristal na Sardiniji. Največji otok ob italijanskem polotoku, do katerega je nekaj več kot tisoč kilometrov dragih italijanskih avtocest, je tako zamenjala bližnja, le dvesto kilometrov od obale oddaljena Sardinija. Z dvema vodičema o Siciliji v žepu in enim samim Lonelyjem o celi Italiji, kjer je Sardinija opisana na manj kot petnajstih straneh, vendar nas že prvi stavek prepriča z dejstvom, da so tu bele peščene plaže kot v tropih, se popotnik poda na ogromen trajekt, ki vozi proti mestu Olbija. Nam domačo Jadrolinijo tu zamenjajo prave korporacije, ki si lastijo trajekte, na katere gre 2000 potnikov ali več. Na njih pa ob šesturni vožnji mladi, a plešasti pevec prepeva italijanske canzone [kancone], podlago pa mu poskočno daje bližnji sintesajzer. Bellissimo!, bravo!, mu ploska napol speča publika, ko trajekt hiti proti obljubljeni zemlji, ki je prava Italija brez Italije.

Sardinija bo za popotnika kmalu postala zelo gorata in gozdnata dežela, kjer kar nekaj vrhov presega tisoč metrov, večina pokrajine pa je pogreznjena v pravo mediteransko makijo ali različne gozdove, ki so neposeljeni in dostopni večinoma za koze in ovce. Na otoku, ki je skoraj tako velik kot Slovenija in ima skoraj toliko prebivalcev, slavijo vino, pridelano pod vročim mediteranskim soncem, in predvsem svoj veleznani ovčji sir Pecorino Sardo [pekorino sardo].

Pred vsemi temi ovcami in kozami pa popotnika, še posebno če pristane v Obliji, čaka izkušnja obale, imenovane Costa Smeralda [kosta zmeralda]ali Smaragdna obala. Nekje zadaj v možganih se popotnik bežno spominja pripovedovanj prijateljev, ki so obiskali te kraje in opisovali neko mondeno pristanišče jet-set scene, kjer so jahte tako velike, da si nekateri na njih vozijo avtomobile za izlete v notranjost, drugi pa spet helikopterje, saj je na cesti vendar taka gužva. Neka druga znanka je govoričila o paparacih, ki tu lovijo hollywoodske dive »zgoraj brez« ali jih zasačijo s svežimi ljubimci in ja, tu se baje odvijajo prave ljubezenske drame svetovnih zvezdnikov.

Ampak kaj, ko zdesetkani Lonely o tem ne poroča in popotnik raje kot jahte gleda skoraj sam v smaragdno morje, ki se izliva na belo peščeno obalo, obdano s svetlimi, zaobljenimi kamni. Morje ima kljub zgodnjemu juniju dobrih petindvajset stopinj, domačini in italijanski turisti pa se v njem tako in tako ne kopajo. Skoraj sam tako zaplava daleč od obale, svoji senci sledi globoko spodaj na svetlikajočem se peščenem dnu.

Ker želi popotnik v dveh tednih Sardinije prevoziti in pregledati vseh 1300 kilometrov obale, se mora kaj kmalu posloviti od teh pohujšljivo lepih plaž in se podati naprej. Vse ključne postavke obnašanja na Sardinjskih plažah se pokažejo že prvi dan. Najbolj znamenita je ta, da se ljudje, razen otrok, v morju skoraj ne kopajo, ampak pridejo na plažo z obveznim sončnim dežnikom preživljat debatno popoldne s sprehajanjem ob robu morja. Nekatere mladenke raje kot po robu plaže hodijo v morju, pogreznjene do beder, ker to najverjetneje spodbuja anticelulitno masažo. Druga znamenitost so migrantski prodajalci, tu imenovani »vu kumpraji«. Oni na vašo brisačo prinesejo sončna očala, torbice, srajčke, obleke, športne in nešportne copate, zlatnino, šale in še in še robe. Tržnica vseh barv in nacionalnosti je bujna in zanje, ki hodijo po največjem soncu po vdirajočem se pesku, ne najlažja, prav gotovo pa tu ne gre za neki Fair trade. Tretja karakteristika, ki jo velja s pridom uporabiti, je dinamika vstopanja na plažo, saj vsi sledijo vselej istim ritmom. Ob 12. uri boste tako na plaži skoraj sami, ker se takrat v petnajstih minutah dvigne pravi čredni nagon obvezne priprave kosila, enako ob 6. uri popoldne, saj je tedaj čas za fino večerjico.

Plaže se bodo po tem, ko se bo popotnik podal na pot, pokazale kot zelo podobne, vse pa kot javno dostopne in brezplačne, dane na razpolago kot odprta javna dobrina. Gramatura in barva peska se bosta malenkost spreminjali, na severu so valovi visoki skoraj kot na oceanu, veter pa odličen za surfanje, na jugu in vzhodu pa so valovi domače nizki. Okrog in okrog otoka plažo obkroža neskončen horizont morja, ki se oddaljuje stotine kilometrov do sosednjih obal. Samo na skrajnem severnem rtu, v barvitem mestecu Santa Teresa in Galluria, se prek kanala in mimo še ene trdnjave vidi korziška obala.

Ko plaže za kakšen dan zamenja obalna cesta, se velja ustaviti v obmorskem mestu Castel Sardo, zazidanem na kamniti pečini, ki domala kot previs bedi nad severno obalo. S svojo trdnjavo prav na vrhu ozkih ulic, prepletenih med večnadstropnimi hišami, je to mesto stoletja kljubovalo Špancem, Francozom, še pred tem pa Rimljanom in Feničanom ter Grkom, ki so tod iskali srebro in druge rudnine, ki jih še danes kopljejo v rudnikih na jugu otoka. Drugo največje mesto Sardinije, Sassari, znano po težki industriji in temačnem ozračju, je ostalo neraziskano, je pa eno večjih mest na zahodni obali, po imenu Alghero [Algero], pozitivno presenetilo s svojo mešanico španske, maorske in italijansko renesančne arhitekture. Zahodna obala se od tu naprej s strmimi klifi spušča v morje in je eno najbolj nenaseljenih področij, pogreznjenih v makijo ali pa trto in njive.

Tu se začnejo kazati hribi in gore, ki se spletajo s široko razširjenim kmetijstvom, ki ga je najti ob naslednjem večjem mestu, Oristanu, potopljenem v laguno in dolge zalivalne sisteme. Na bližnjem rtu flamingoti roza obarvajo dve stoječi močvirji tik ob morju, ki sta pogreznjeni v zlata pšenična polja. Zalivalne sisteme so verjetno zgradili naši bližnji sosedi Veneti, ki jih je pred drugo svetovno vojno sem preselil Mussolini, v mesto, skromno poimenovano po njem kot Mussolinija. Danes je ta kraj glavna dovodna pipa odličnega mleka in mlečnih izdelkov, že nekaj časa pa se raje imenuje Arboria.

Eno pismo je prekratko, da bi lahko opisali še lepote glavnega mesta, Calgarija [Kalgarija], pristanišča z zapeljivimi stavbami in še bolj dragoceno univerzo, grajenega v hrib, ki ga obdaja trdnjava iz belega, svetlečega kamna. Prekratko je tudi za opis vseh gastronomskih dobrot, predvsem slaščic, ki jih popotnik ne bo pozabil tako kmalu. Prehitro se je končalo tudi za to, da pove, da predzgodovinska mesta ali nurghe [nurage] niso pustila nekakšnega vtisa o času zgodnje Sardinije, takrat imenovane Iknuze, kot se imenuje tudi najbolj popularno domače pivo. Mogoče pa vseeno lahko ponese nekaj čarov tega pastirskega otoka, potopljenega v modrino Mediterana, ki ga velja obiskati takrat, ko na njem ne dopustuje polovica Italije.

V Sardinijskem morju se je učila plavati Mateja Kurir.


Komentarji
komentiraj >>