Sreda, 17. 8. 2011
Peter Cimpric
Merrill Garbus, bolje znana pod imenom tUnE-yArDs, na svojem drugem albumu z naslovom »W h o k i l l« iz zelo raznolikih stilov in vplivov zmési ušesu prijazen, a tudi ravno prav odpičen indie pop. Prepoznavni vokalni prijemi, gruvaški basi, razigrani loopi ter odlično ravnotežje precizne produkcije in surovega živega občutka. (v celoti!)
* Merrill Garbus, bolje znana pod imenom tUnE-yArDs, je v krogih neodvisnega popa gotovo eno od pomembnejših odkritij tega leta. Precej pozitivnih kritik je bil sicer pred dvema letoma deležen že prvi album Bird-brains, ki ga je ameriška glasbenica v lo-fi slogu v celoti posnela s pomočjo diktafona, izdala pa najprej samo na avdiokaseti. Novi album z naslovom Whokill, ki je izšel letos pri založbi 4AD, je manj eksperimentalen in bolj artikuliran, ohranja pa razigran pristop, tokrat močneje utemeljen na živem izvajanju glasbe.
Terenski zvočni posnetki okolice na prvem albumu so glasbo sicer poživili, vendar hkrati skoraj onemogočili njeno živo izvajanje brez uporabe vnaprej pripravljenih posnetkov. Na albumu Whokill pa je glasba ukrojena za živo izvedbo: skladbe so večinoma podložene z živahnimi tolkalskimi vzorci, ki jih lahko glasbenica s pomočjo minimalističnega seta bobnov in loop mašine vsakič znova ustvarja na licu mesta. Trdno oporo vseskozi zagotavljajo precizne funky linije basista, zasedbi pa se po novem na odru pridružuje tudi par saksofonov, ki prideta na albumu do izraza le v nekaterih bolj intenzivnih trenutkih. Aranžmaji so dobro premišljeni, pogosto minimalistični, in tudi v glasnejših delih ne preidejo v kaos. Zelo previdno je dozirana kitara oziroma ukulele, občasno se pojavljajo tudi nekateri drugi zvoki. Seveda je v ospredju prepoznaven vokal Merrill Garbus, ki z uporabo različnih tehnik in preklapljanjem med njimi ustvari pisano paleto različnih izrazov. Včasih je to strastno, skoraj napadalno dretje iz grla, spet drugič nežen šepet, vriskanje ali lahkotno prehajanje med globokim glasom in falsetom. Poleg tega je v vokalu najbolj jasno izraženo enakovredno razmerje med naravnim, neposrednim in obdelanim, procesiranim zvokom. Zdi se, kot da nam pevka poje naravnost v uho, hkrati pa vokal s pomočjo efektov uporablja tudi kot nekonvencionalen instrument za ustvarjanje izvirnih zvokov in zanimivih melodij.
Album kot celota črpa iz zelo različnih stilov, in to tako prefinjeno, da je asociacije včasih kar težko določiti. Vokal v bolj energičnih komadih, kot sta na primer hita Bizness in Gangsta, malce spominja na petje Tundeja Adebimpeja iz TV on the radio, nekateri deli zvenijo kot kakšne bizarne pesmice skupine Deerhoof, milozvočno večglasje v skladbi Doorstep v ušesa prikliče mainstreamovski pop iz časov črno-bele televizije, ponavljajoča fraza v komadu Wolly wolly gong se sliši kot mrakoben trip-hop. Pogosto lahko skozi ritem, barvo vokala ali način fraziranja zaznamo nekakšno praznično afriško vzdušje. Morda je vpliv afriške kulture še najbolj prevladujoč ali pa le najbolj izstopa v kontekstu tovrstnega indie popa. Mešanica postane sicer dosti lažje doumljiva, ko izvemo, da je tUnE-yArDs v okviru študentske izmenjave nekaj časa preživela v Keniji, že pred tem pa se je učila različnih afriških plesov in celo jezika svahili. Vplive bi lahko še naštevali, vendar je pomembno predvsem to, da zmes deluje spontano in nevsiljivo. Ne gre torej za kakšne pretenciozne poskuse spajanja različnih žanrov, ohranjanja izročil ali česa podobnega, temveč za žanrsko neopredeljeno in intuitivno ustvarjanje, v katerem se seveda zrcalijo avtoričine glasbene preference. Če se žanrska neopredeljenost pri številnih glasbenikih kaže kot nekonsistentnost, pa za tUnE-yArDs velja prav nasprotno, saj ji je uspelo izoblikovati prepoznaven glasbeni slog, ki ima veliko daljnih sorodnikov, bližnjih pa zelo malo. Vseeno pa se izognimo pretirani romantiki z ugotovitvijo, da je ta slog deloma gotovo determiniran tudi s samo tehniko loopanja, ki lahko z vidika dinamike in kompozicije deluje nekoliko omejevalno ali vsaj sugestivno. To je verjetno tudi eden od razlogov, zaradi katerih je struktura skladb razmeroma enostavna, vendar kot taka povsem ustrezna. tUnE-yArDs bi namreč težko označili kot težko glasbo, že v izhodišču je preprosta in osebna. To pa tudi ne pomeni, da ne more biti narejena vrhunsko. In čeprav se njena sporočilnost izogiba moraliziranju in družbenemu komentarju, prav zaradi tega zveni še kako aktualno, ko v skladbi Riotriot pravi: »v nasilju je svoboda, ki je ne razumem in kakršne še nisem občutila.«
pripravil Peter Cimprič
Komentarji
komentiraj >> Re: tUnE-yArDs: W h o k i l l (4AD, 2011) (ponovitev 24. 8. 2011 ob 00.30)
soda [22/08/2011]
odlično!
odgovori >>