Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Metal Mania Festival 2011!!! (1923 bralcev)
Četrtek, 18. 8. 2011
Ivan Cepanec



V Sloveniji se človek glede ponudbe festivalov skorajda ne more pritoževati. . Če jemljemo festival kot večdnevni dogodek s široko glasbeno in ostalo ponudbo, je Slovenija – drznem si trditi! – na čisto solidni ravni. Tudi v metalu, kjer po eni strani dominira svetovno znani Metalcamp, a takoj za njim močno stoji festival od domačih metalcev za domače metalce, Metal Mania Open Air, ki se že od začetka tega stoletja dogaja avgusta v Komnu. (v celoti!)
METAL MANIA FESTIVAL 2011, 13.-14. 8. 2011; Komen

* V Sloveniji se človek glede ponudbe festivalov skorajda ne more pritoževati. Seveda se zgodi, da kak enodnevni koncert poimenujejo festival zgolj zaradi tega, ker v enem večeru nastopa več kot 5 skupin, a to pustimo ob strani. Če jemljemo festival kot večdnevni dogodek s široko glasbeno in ostalo ponudbo, je Slovenija – drznem si trditi! – na čisto solidni ravni. Tudi v metalu, kjer po eni strani dominira svetovno znani Metalcamp, a takoj za njim močno stoji festival od domačih metalcev za domače metalce, Metal Mania Open Air, ki se že od začetka tega stoletja dogaja avgusta v Komnu.

Upam, da me ne razumete narobe, kadar pišem ''od domačih metalcev za domače metalce''. Ne gre za nacionalistično obarvano floskulo, ampak predvsem za to, da je to festival manjšega formata, ki prvenstveno predstavlja zgolj domače bende, z izjemo seveda nekaj ''headlinerjev'', ki so – oziroma naj bi bili – znani na svetovnem nivoju.

Letošnja Metal Mania je deveta po vrsti in se je tako kot zmeraj zgodila na igrišču v Komnu, kjer so se že od petka zvečer kotalile trume metalcev, metalk, crusterjev, naključnih obiskovalcev in vseh, ki jim je pisana druščina (tako ljudi kot bendov) bila všeč. Komen je tako kot Tolmin ugotovil, da takšen festival precej pripomore k ekonomski bilanci kraja, zato je marsikatera gostilna imela napise ''Metalcem prijazna gostilna!'', trgovke so bile mnogo bolj strpne, pa tudi policaji so se očitno raje ubadali s pijanico, ki se je isti čas dogajala v Dutovljah. Če je petkov večer bil namenjen zgolj ogrevanju, postavljanju šotorov in popolni alkoholizaciji večine prisotnih, je sobota bila kulminacija vsega prej naštetega.

V soboto se je kljub vročini in prejšnjednevni alkoholizaciji festival pričel že ob (pre)zgodnji enajsti uri. Medtem ko organizatorji stremijo k temu, da nas v čim manj dneh nafilajo s čim večjo dozo kovinskih zvokov, bi morda ob tej točki lahko pomislili, da je težko gledati bende že tako zgodaj, prav tako bendom ni lahko igrati ob tej uri, in to ne samo zaradi morebitne žurke večer prej, ampak predvsem zaradi vročine in občutnega pomanjkanja budnih ljudi.

Zato se je za recenzenta festival pričel šele s tretjo skupino, murskosoboškimi Vulvathrone, ki so ob res dobrem zvoku predstavili najlepše viže, posvečene analnem seksu, vagini, seksizmu in sesanju moškega spolnega uda. Za njimi so osrednjeslovenski Condemnatio Christii skušali – z dobro, a klišejsko odrsko sceno – evocirati sile zla, kar jim ob tako lepem sončku in neumnih nagovorih ni najbolje uspelo. So pa odigrali suvereno in dali vedeti, da imajo precej potenciala. Iz Dola pri Ljubljani so oder zasedli Panikk, ki s svojim uspešnim miksom starega in modernega thrash metala kar uspešno premaknejo marsikatero (bolečo) glavo in dolge lase, medtem ko so velik del naklonjenosti publike pobrali gorenjski Penitenziagite, ki s svojim masivno zvenečim death metalom navdušujejo tiste, ki resnično cenijo Bolt Thrower in podobne svetovne staroste, le da so sčasoma postali precej monotoni.

Ob pol šesti popoldanski uri so oder začeli zasedati domači izvajalci, ki imajo pod pasom kar nekaj plošč ali pa vsaj eno, a zelo uspešno plato. Prvi so bili obalski Somrak, ki so v ... no, somraku zelo dobro predstavili svojo hladno atmosfero, surovo glasbo in peklensko evociranje stare Kače, za njimi pa so iz vse Slovenije zbrani thrasherji Keller pokazali, zakaj so – kljub samo eni izdani plošči – na vrhu domače scene. Agresivno, živo in izjemno dinamično thrashanje je odprlo velik moshpit, medtem ko je marsikdo tolkel z glavo ob steno, ker ni že prej nabavil njihovega razprodanega prvenca.

Za Keller so oder zasedli nemški heviči Wizard, ki pa za razliko od ostalih nemških bendov, ki bogatijo tradicijo evropskega power metala (oziroma so mu celo postavili temelje, če smo že pri tem), zvenijo precej dolgočasno in predvidljivo. Kot italijanski bendi, ki jih letos na srečo na Maniji – z izjemo enega - ni bilo. Medtem ko je stopnja pitja večine ljudi dosegla raven ''alkoholokausta'', so oder zasedli finski Horna, ki so z umazano zvenečim, satanistično obarvanim crustom, ki seveda implementira velik delež pravega norveškega black metala, in s pevcem, oblečenim v demonskega duhovnika, resnično obsedli čiste duše še stoječih obiskovalcev. Horna so v preteklosti že obiskali Slovenijo, a tokratni nastop je bil definitivno vrhunski.
Vrhunec večera je bila vrnitev nemških thrash metal legend, enega izmed treh največjih nemških thrash bendov, Destruction. Le-ti so (z novim bobnarjem) odigrali dolg set, poln thrash metal klasik, med katerimi so dominirale himne Curse The Gods, Live Without Sense, Mad Butcher, Total Desaster in še katera, seveda pa možje ne živijo v preteklosti, tako da so v zdravi dozi predstavili tudi novejše komade. Frontman Schmier je bil več kot navdušen nad dejstvom, da so spet nazaj in da so po 22 letih spet bili glavni bend, ljudje, polni alkoholnih hlapov in tudi neverjetne energije pa so mu vrnili več kot dovolj entuziazma. Nehvaležno vlogo zadnjega benda so dobili novogoriški Hellcrawler, katerih d-beat apokaliptični crust napad zaradi med seboj preveč podobnih skladb žal ni izpadel prepričljivo.

Večina ljudi je drugi dan pela refren pesmi The Morning After, kultne pesmi še bolj kultnih nemških alko-thrasherjev Tankard, saj je bilo več kot očitno, da je Metal Mania ob tem, da je dober glasbeni festival, tudi zahtevni maraton konzumiranja alkohola ali pa pretiranega zabavanja, ki se je običajno (če se sploh je) končalo v zgodnjih jutranjih urah. Mesto je bilo polno po eni strani kar živahnih in gobčnih ljudi, po drugi strani pa je na vsakem koraku hodil zombi. A seveda so to kar zvesti zombiji, ki so v velikem številu sledili dobrim nastopom modernih metalcev Slavocracy, tehnično obarvanih The Scourge in doomersko obarvanih Mothermound. Kljub temu pa je vročina uničila moč marsikaterega čupovihrača, tako da so hrvaški Decomposing Entity ob odlični brutalizaciji večino podpore dobili iz senčnih predelov igrišča, medtem ko so pred odrom samevali zgolj največji entuziasti. Italijanski Krampus so pač potrdili, da Italijani z redko izjemo res ne vedo, kaj pravzaprav metal je, nato pa so ljubljanski thrasherji Eruption pometli z mlačnim folk metalom svojih predhodnikov in z novimi kitaristom in bobnarjem, res dobro setlisto in dobro komunikacijo zbrali veliko ljudi pod odrom. Kogar ni ubilo sonce, je lahko podprl domače heavy metalce Vigilance, ki so predstavili svoj prvi EP, medtem ko so Tomcat še enkrat dokazali, da je glam rock res mrtev. Grozno! Večino ljudi so pred oder postavili brežiški Dickless Tracy, ki so brez basista, a z dodatno kitaro in veliko dozo humorja predstavili svoj mešani material in spravili publiko v precejšnje navdušenje. Metalsteel so seveda pokazali, da je v Sloveniji še vedno prevladujoč dober heavy metal in s komadi z vseh plat in neverjetno publiko res spravili festival na noge.

A kaj, ko so festival kmalu v hibernacijo spravili finski Baptism in Sargeist, ki si v večini primerov delijo člane s Horno, tako da niti ni čudno, če smo na odru spet lahko videli demonske menihe. Oba benda resda izhajata iz iste šole finskega black metala, a je v tem slučaju Baptism mnogo bolj dinamičen, suveren in prepričljiv, medtem ko je Sargeist nekaj najbolj enoličnega in dolgočasnega daleč naokoli. Predolge pavze med obema bendoma so obupen občutek dolgčasa samo še podkrepile. A po 30 minutah so na oder ob 23. uri stopili švedski Entombed in pokazali, na kakšen način se mora končati festival.

Švedski Entombed so eni izmed prvih švedskih death metal bendov, svojo pot pa so v devetdesetih popestrili in utrdili kot izumitelji danes precej prisotnega death 'n' rolla. A v nedeljo zvečer, na predvečer Vnebovzetja, so Entombed pokazali, da je death metal glavna sestavina njihove DNK. Možje so ob odlični odrski postavitvi zvočnikov, ob peklensko brutalnem zvoku in neverjetni energiji izvedli ''dream come true'' setlisto, saj so se osredotočili na kultni prvi dve plošči Left Hand Path in Clandestine, čeprav so se – na veselje mnogih – dotaknili tudi žanr premikajoče Wolverine Blues in ''back to the roots'' uspešnice, Serpent Saints. Veliko število ljudi in vsesplošno norenje publike je bilo dovolj zgovorno. Za njimi so na oder prišli goriški Convulsive, ki pa so – kljub temu, da so igrali precej dobro – igrali več ali manj samim sebi.

Metal Mania bo naslednje leto slavila 10. obletnico in kljub bogati poletni ponudbi metal festivalov dokazuje, da ni treba biti površinsko ali medijsko velik, da bi bil uspešen. Dovolj je le veliko srce in pristna ljubezen do metala!

Metal manijak sem bil Ivan Cepanec- Tegla.


Komentarji
komentiraj >>