* Kayo Dot so v teh krajih dokaj spregledana komorna avant-rock-post-metal-jazz-sodobno-klasična zasedba iz New Yorka. Vodi jih skladatelj, kitarist, vokalist, basist, klarinetist in še kaj, Toby Driver. Nastali so leta 2003, po razpadu kultne in malo poznane progresivne-psihadelične-death-metal zasedbe Maudlin of the Well. Pri slednjih so kot vir kompozicije veljale relativno znane tehnike »astralne projekcije« in »lucidnega sanjanja«. Številne skladbe so bile, po izjavah Tobyja Driverja, napisane povsem v sanjah. Kayo Dot nadaljujejo s podobno onirično kompozicijsko logiko, ki pa jo sedaj skupaj drži predvsem zrel skladateljski izraz. Slednji pa se ekstenzivno napaja tudi iz sodobne klasične glasbe ter senzibilnosti novih glasb newyorškega »downtowna«. V tokratni Tolpi Bumov poslušamo njihov zadnji EP z naslovom Stained Glass, kjer pogumno zakorakajo še globlje v čudaštvo svoje lastne estetike. Kayo Dot so sicer letos februarja nastopili v ljubljanskem Channel Zeru ravno v času izida plošče. A Stained Glass v živo niso izvajali, poglejmo si, zakaj.

Plošča Stained Glass je namreč posebno poglavje v že tako barviti diskografiji, ki se ji bomo, upam, na valovih Radia Študent nekoč izdatneje posvetili. Gre za 20-minutno suito, ki ima svojo iztočnico v barvastih steklih, kot jih najdemo v katoliških katedralah. Toby Driver mi je zaupal, da je bil njegov cilj ustvariti glasbo, ki bi zvenela prav tako. Vse to pa s subtilnim obratom, ki krščansko narativnost nadomesti s psihedelično-gotskimi prizori luciferijanske ekstaze, agonije, gnoze in posvetitve. Prične se z verzi »I will exalt my throne above the stars of God / Will chain the stars and pull down the heavens«. Od tu naprej sledi padec v sumljiva brezna glasbenih halucinacij in demonskih delirijev, ki se ob koncu plošče nejasno prekinejo, obenem pa pustijo vtis, da so le kratek vpogled v dogajanje brez konca.

Stained Glass je v osnovi epizodična komorna kompozicija, ki tako izvedbeno kot zvokovno stoji na razpotju intimne različice avant-rocka ter sodobne klasične glasbe v širšem smislu. Na njej so Driver in Kayo Dot utrdili nekaj ključnih sestavin lastnega izraza. Med pomembnejšimi so gotovo pogosta odsotnost repeticije ter striktnega ritma in taktovne organizacije. Glasba Kayo Dot je večinoma povsem komponirana, odprtost pa ohranja pri časovno-ritmičnemu prepletanju posameznih partov, ki napredujejo na način bližji svobodnemu jazzu. Tako sami parti kot tudi celoten kompozicijski potek pa so pogosto brez metričnega pulza oziroma se dogajajo na različnih hitrostih. In to je med drugim tisto, kar Kayo Dot ločuje od ostalih zasedb. Večina popularnih glasb, ki izhajajo iz rocka, namreč bazira na jasno določenem ritmičnem in taktovnem ogrodju. Različne mere svobode pa se udejanjajo šele na tem ogrodju in nikoli ne pred ali pod njim. Kayo Dot pa pogosto zvenijo, kot bi prelep post-rock ali doom-metal riff odnesli duhovi Feldmana, Messiaena in Debussyja, ga razsekali na kose ter iz njega razprostrli spektralne pokrajine.

No, na zadnjem EP-ju so se od rocka še bolj oddaljili, kar se kaže tudi v samovoljno eklektičnem instrumentariju. Osnovni trio kitare, električnih Rhodes klaviatur ter vibrafona so nato izdatno nasneli še s sloji pihal, violine, sintetizatorjev, harmonije in vokalov. Kot gostujoči kitarist pa se pojavi tudi Trey Spruance iz Secret Chiefs 3. Tako sam instrumentarij kot tudi način snemanja - velik del albuma so posneli kar po svojih domovih - pa ima prav toliko, kot s kompozicijsko intenco, opraviti tudi z omejenimi sredstvi. Kayo Dot so tako stilsko kot tržno v precej nehvaležni poziciji, ki skupini dostikrat onemogoča dostojno izvajanje lastne glasbe ter seveda tudi zadostno količino sredstev za izvedbo snemanj. Zadnjo ploščo stranskega projekta Tartar Lamb 2 so tako uspešno financirali kar prek spletnega zbiranja sredstev. Trenutno Kayo Dot izdajajo pri avant-metal založbi Hydra Head, ki kljub svoji renomiranosti na indie sceni težko trži tako eklektično zasedbo. Po besedah članov, je njihovo trenutno mesto bliže krogom sodobne kompozicije, ki pa jih večidel ignorirajo. Med drugim tudi zato, ker bojda še vedno preveč dišijo po metalu, čeprav zadnji dve plošči zvočno z metalom nimata nikakršne veze.

Vendar imata v striktno umetniškem smislu njihova neujemljivost in originalnost tudi svetle točke, seveda. In vse to je na Stained Glass v prvem planu. Čeprav zvočno ne gre za najekstremnejšo ploščo, pa gotovo spada med najbolj čudaške stvari, kar sem jih kdaj slišal. Dosti, pogojno rečeno, bolj avantgardnih glasb ob primerjavi s to ploščo izpade, če se lahko tako izrazim, precej bolj »kul« in razumljivo. Brezkompromisno sledenje lastni viziji pa se na Stained Glass iz instrumentacijskih nastavkov prenese tudi v sam potek glasbe. Slednji kljub večkratnim poslušanjem ostaja nepropusten, meglen in izmuzljiv. Od prvotnega introspektivnega shoegaze vzdušja, ki ga prečijo impresionistični vstopi vibrafona in saksofona, glasba hitro pridobiva na pokvečeno sakralnem vzdušju. Petje v falzetu zveni kot perverzni gregorijanski spev, hvalnica avanturam padlega angela. Zvočna nasičenost se stopnjuje, v dogajanje vdirajo psihedelične kitare in vsiljivi distorzirani sintetizatorji - skozi vse pa do konca vztraja razpuščena atonalnost vibrafonskih fraz. Tolkal skorajda ni, begotno pa se pojavi nekaj ritmiziranih motivov, ki od daleč spomnijo na arabsko-surferske dekonstrukcije že omenjenih Secret Chiefs 3.

Besedilo, ki je odtisnjeno na zadnji strani plošče, je napisal pogosti zunanji sodelavec, okultist Jason Byron. Zanimivo pa je, da je odpeta le prva kitica in nekaj izbranih verzov. Več kot polovica teksta ostane zamolčanega. To pa, glede na celotno ozračje, napeljuje na nekakšno hermetično neizrečenost in skritost, ki je povsem v skladu s samo glasbo.

pripravil marko Karlovčec