Poletno praznino je ponovno zapolnil 14. mednarodni festival Mladi levi, ki bo prestolnico poživljal med 19. in 28. avgustom. Festival poleg številnih referenčnih imen ponuja tudi nekaj svežih avtorskih podpisov. Izbor predstav tudi letos dopolnjuje z raznorodnimi formati, ki iz polje umetnisti prestopajo v vsakdanjost življenja.
V prvem festivalsemi terminu se posvečamo prvemu festivalskemu vikendu.
Poletno praznino je ponovno zapolnil 14. mednarodni festival Mladi levi, ki ga bomo tokrat lahko spremljali vse do 28. avgusta. Programski sklop predstav je v letošnjem letu še posebej bogat, saj bero odlikujejo priznana in hkrati tudi odlično izbrana avtorska imena. Predstave pa, kot je v navadi zadnjih nekaj let, dopolnjujejo raznorodni formati, ki iz polja umetnosti vstopajo v vsakdanjost življenja.
Bunker si že več let prizadeva za združitev ali vsaj dialog med obema disciplinama. Aktivno in načrtno prestopa prage zaprtih prostorov v sosesko, skozi začasne, tudi trajne intervencijske posege pa počasi spreminja njeno podobo. Bunker vse bolj pečatita pogosto pogrešana družbenost in morda še izraziteje komponenta družabnosti, ki jo je moč najti v vseh njihovih projektih.
Kljub odličnemu izboru festivalskih predstav se ob pogledu na obiskovalce pokaže, da postaja dostop sodobne scenske umetnosti omejen na ozko, specializirano mnoštvo. Za odpiranje vrat in tudi utrjevanje svojega imena je očitno potrebno prestopiti meje in usmeriti pogled drugam. Poseči po drugačnih medijih, disciplinah, stvareh, ki so, vsaj zdi se tako, razumljive širšemu občestvu. V omenjenem duhu je bil koncipiran tudi otvoritveni večer.
Festival se je uradno otvoril z britansko skupino Station House Opera. Njihove večkrat nagrajene Domine so s svojo enormnostjo in naselitvijo ogromne površine, ki se je raztezala med Hotelom Park in bazenom na ploščadi etnografskega muzeja, zasnovane kot ovira in hkrati tridimenzionalni oglas oznanjajoč skorajšnjo otvoritev. Preprosta ideja domin se je izkazala za zadetek v polno, saj je njihovo padanje spremljala množica vriskajočih obiskovalcev.
Večer so popestrili še štirje japonski mladeniči, združeni pod imenom Contact Gonzo. Nastop z dolgim naslovom The late Drummer – Studies of Happenings on Stage and Rhythm that doesn't match but in a Way it does se je odvijal v naravnem ambientalnem gledališču na omenjeni ploščadi. Nastop skupine je osnovan na plesni improvizaciji, nadgrajeni z elementi ruske borilne veščine Sistem. Dogajanje poganja bolj ali manj spontana akcija, igra gibajočih teles, ki se stopnjuje v na videz vse bolj nasilno borbo, preigravanje težnosti soakterja.
Akterji ustvarjajo svojo lastno koreografijo, izrabljajo prazen prostor, za akcijo pa se poslužujejo tudi osrednjih elementov dnevnega gibanja v urbanih prostorih – nahrbtnikov in plastenk vode. Glasbenik, postavljen na sredino odra je z bobnanjem ustvarjal napetost, ki pa se je gibalnemu materialu prilegala le po naključju. Neustrezna umestitev skupine v zakoličen odrski prostor je bila osrednji razlog, da predstava ni dosegla svojega namena. Urbane improvizatorje bi namreč bilo mnogo bolj smiselno umestiti na ploščad, sredi vrveža obiskovalcev.
Sobota je bila v znamenju dveh predstav. Italijanski Motus je uprizoril samosvojo, izjemno sodobno interpretacijo Sofoklejeve Antigone, medtem ko je Ivana Müller v 60 minutah predstavila subjektiven pogled na oportunizem. Predstava Too Late_(Antigone)contenst#2 skupine Motus postavi v središče večne, vselej aktualne topike avtoritete, moči in indivuduuma, med katerimi ustvarja večplasten in po zaobjetih možnostih skorajda neobvladljiv trialog. Uprizoritev je formalno izčiščena (redukcija scenskih rekvizitov), s čimer odpira prostor za izgradnjo večplastno strukturirane igre. Fludino drsi med preteklim, originalnim in aktualnim, družbenim, pri čemer vse skupaj začini tudi osebni, če ne celo intimni pečat izjemne Silvie Calderoni. Avtorica izjemno hitro in spretno drsi v intimno kot tudi družbeno realnost, se premešča, spreminja in spreobrača v vedno nove, skorajda neobvladljive mikrosegmente posameznikovega osebnega kozmosa.
Predstava ne drsi le skozi identitete kot krhke in spreminjajoče, presegajoče na spolu utemeljene paradigme, temveč pod vprašaj postavljamo samo nravnost človeškega, ustvarjenega na nizu popularnih ikon dvajsetega stoletja.
Too Late_(Antigone)contenst#2 je celostna umetnina, sveža, inteligentna in strukturno premišljena.
Težko pričakovanih 60 minut oportunizma je pustilo nekoliko grenak priokus. Poigravanje in raziskovanje z gledališkim modusom, ki mu sledi že vrsto let, sicer v središče še vedno postavlja temeljna in ključna vprašanja, a k njim tokrat pristopi preveč didaktično.
Povod za nastanek je povabilo umetniškega direktorja, ki poda tudi določene zahteve. Določi ji trajanje, zahteva njeno prezentnost na odru, prepove uporabo novih tehnoloških pripomočkov, kot so video projekcije, hologrami ipd. Izkaže se, da je moč zahtevane parametre do potankosti analizirati in si jih postaviti kot izziv znotraj lastne, ustaljene konceptualne poetike.
V kolikor je v preteklih predstavah Ivani uspevalo ustvariti prostor za gledalca, pri čemer je bil ta sicer precizno odmerjen in seveda usmerjan z avtoričino taktirko, se je tokrat z gledalcem namerno, predrzno poigravala. Vodila ga je, mu ukazovala, citirala, drsela med številnimi vprašanji in spoznanji, pri čemer pa je le-tem pogosto umanjkala globina.
Skorajda reverzibilno se teksta in uprizarjanja loteva Stacy Makishi, v Angliji živeča performerka havajskega rodu, ki v sebi združuje neizčrpno energijo, humornost, sposobnost fluidne transformacije. Tokrat je izvedla predstavo The Making of Bull: The True Story, v središču katere stoji film Fargo. Fargo na nek način postaja motor predstave, od katerega se ustvarjalka nenehno oddaljuje in nato ponovno vrača. Spretno napisano zgodbo odlikuje preplet raznolikih, tujih, na videz nepovezanih elementov, ki jih avtorici uspeva združevati na način ustvarjanja bolj ali manj smiselne celote. Zgodba odseva tudi v gestikulaciji. Vendar le redko sočasno z besedo in le redko s smiselnostjo prepleta obeh. Šele skozi razvoj uprizoritve, s postopno izgradnjo mozaika podob in besed, se izkaže njegova kompleksna strukturiranost.
Festivalski vročici se je prepustila Jasmina. Naslednjemu festivalskemu terminu, posvečenemu Mladim levom lahko prisluhnete ta petek.
Komentarji
komentiraj >>