Petek, 26. 8. 2011
Borja
Končno! Končno smo dobili vokalno ploščo enega najbolj veščih obvladačev med sodobnimi beatmakerji, južnolondonskega mojstra Akaijevega semplerja, Paula White-a. Precej nedomiselno naslovljeni projekt Rapping with Paul White ponuja manjšo četico gostujočih, večinoma ameriških emsijev. Tako kot so Paulovi kompaktni in pogosto bizarni beati zveneli sijajno sami po sebi, sedaj zvenijo tudi v službi raperjev.
* Končno! Končno smo dobili vokalno ploščo enega najbolj veščih obvladačev med sodobnimi beatmakerji, južnolondonskega mojstra Akaijevega semplerja Paula White-a. Precej nedomiselno naslovljeni projekt Rapping with Paul White ponuja manjšo četico gostujočih, večinoma ameriških emsijev. Tako kot so Paulovi kompaktni in pogosto bizarni beati zveneli sijajno sami po sebi, sedaj zvenijo tudi v službi raperjev.
„Ne vemo, kam gremo, ampak na tej poti delamo ogromno hrupa!“ je izhodiščna izjava novega albuma posebneža v množici mlajše generacije beatmakerjev. Paul White najraje tiči v svojem studiu Skylight v stolpnici južnega Londona, kjer paca raznolike inštrumentale, ki se največkrat, a ne izključno opirajo na formo hiphoperskih beatov. Do nedavnega je veljal veliki mit, da Paul White dela vso produkcijo na izključno enem kosu opreme, Akaijevem semplerju MPC, in da najraje dela hitro, da komad, če se le da, konča v istem šusu, v istem dnevu, ko ga začne. Res ali ne, njegov nabor semplov je osupljivo domiseln, pa naj gre za obskurne izvlečke progresivnega rocka, na katerega se je najbolj naslanjal pri zadnji plošči Paul White and the Purple Brain, naj gre za koščke „library“ glasbe, drugih godb, razne psihadelije in sedaj tudi afrofunka. Da je s svojo hitrostno natančnostjo, s svojim ušesom za bizarne in učinkovite semple hitro pridobil poslušalstva po celem svetu, pove tudi golo dejstvo, da je njegov podcast, ki ga je posnel za neodvisno velikanko Stones Throw, le v nekaj tednih dosegel neverjetnih tristo tisoč dolpotegov. Čeprav pri vsakem White-ovem projektu tako kritiki kot privrženci glasno govorijo, kako gre za neko čisto novo poglavje, nov pristop mladega Londončana, pa gre bolj ali manj za promocijsko, površno floskulo, saj je White z leti izoblikoval prepoznaven, duhovit, impulziven slog, ne glede na to, kaj je glavna oporna točka določenega izdelka.
Tokrat je glavni štos, da je White k sodelovanju povabil druščino njemu ljubih emsijev in tako smo prvič v zgodovini dobili njegov vokalni album. No, skoraj vokalni album, saj so vključili tudi sedem inštrumentalnih posnetkov. Prvo ime med vokalisti je detroitčan Guilty Simpson, sicer protagonist založbe Stones Throw, potem pa slišimo še manj znane ameriške nakladače Dannyja Browna, Homeboya Sandmana, Marva Wona in Moe-a Pope-a. A White je povabil tudi britanske izvajalce, veterana Jehsta in Paulovega kolega pri založbi One Handed Music, Tranqilla. In najbolj nepričakovano na ploščku Rapping with Paul White slišimo tudi Nancy Elizabeth, folk pevko iz Wigana. Albumi producentov, ki gostijo kupček gostujočih vokalistov, so ponavadi precej raztreseni, necelostni, zlahka ločimo vrhunce in zajebe, semena od plevela. White-ova plošča pa deluje neverjetno kompaktno, kot da so vokale snemali ob druženju, da so jih snemali v kratkem časovnem obdobju in ne na način mukotrpnega izmenjavanja datotek preko spleta. V besedilih naletimo na kar nekaj zabavnih, včasih mračnjaških punchline-ov, kot je recimo Guiltyjeva rima „I made the Rules, I paid the Dues, I walk the walk in Ladie's Shoes ...“, vendar pa celovitost projekta nedvomno izhaja iz goste, močne produkcije beatov. Čeprav je nabor emsijev premišljen, pa White res ne rabi vedno njihove pomoči. Tako je med najmočnejšimi trenutki albuma Rapping with Paul White kar nekaj inštrumentalov, ki so umeščeni s popolnim občutkom, sijajno pa delujejo tudi skiti, razni močno efektirani, vesoljsko prostorno zveneči koščki med posameznimi komadi.
Paul White si je tokrat le vzel nekaj časa, saj poleg pričakovanih for, edinstvenih praks, kot je „sposojanje“ semplov iz manj prežvečenih žanrov arabskega popa, blesavih reklam in starejših računalniških igric, material deluje neverjetno dodelano. Čeprav ne gre za njegov najbolj luciden izdelek do sedaj, pa je vseeno narejen povsem dosledno in natančno. Nastajal je za White-a res dolgo časa, več kot eno leto. Jasno, delo z več emsiji, ki so zbrani z raznih vetrov, je pogosto časovno potratno, a tudi produkcija deluje totalno suvereno in „zrelo“, kot da si je White tokrat zadal, da bo, ker ne gre za njegov samostojni projekt, zadeva narejena bolj premišljeno, planirano, manj spontano in impulzivno.
Južnolondonski mladenič je torej spet v elementu, le nekoliko bolj discipliniran kot pri nedavnih ekskurzijah v progresivno psihadelijo in synth pop osemdesetih let. Rapping with Paul White je eden boljših primerov, kako naj bi zvenela „producentska vokalna plošča“ v letu 2011. Žanr albumov (hiphoperskih) producentov, ki so bili v devetdesetih letih tako rekoč prisiljeni v „kompilacijsko“ formo, da so na svoje projekte vabili četice emsijev, je precej nepredvidljiva praksa, ki je večinoma že v izhodišču obsojena na razmetanost, povprečnost, včasih tudi propad. Paul White se je žanra lotil z drugega konca. Popolnoma je že uveljavljen kot avtor inštrumentalnih albumov in tako je z novim projektom šlo dejansko za svež eksperiment, izziv in ne posiljen poizkus, kako se nek vešč producent lahko spromovira in preizkusi v albumski formi. In Rapping with Paul White je eksperiment, ki se je izkazal kot ena raperskih plat leta. Vsaj zaenkrat. Fantje mogoče res ne vejo, kam grejo, a hrup, ki ga delajo na tej poti, dviguje tono prahu.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>