Eden boljši koncertnih posnetkov izmed desetih do sedaj izdanih, ponuja veliko energije, prečudovite napetosti na odru in nekaj že prav bizarne intime. Plošča je sicer posneta na enem izmed kalifornijskih koncertov izpred treh let, a vseeno je poslušanje dobra popotnica pred ljubljanskim oktobrskim koncertom v Cvetličarni. (v celoti!)
* Melvins igrajo »muziko za dedce«, a takih muzik je več vrst. Verjamem, da se bo marsikdo zgražal, ampak vsakič, ko slišim Buzzov glas, kako ga umetno napenja k večji možatosti, se spomnim nekaj spodletelih poizkusov Tomija Megliča, ki je v nekaterih Siddhartinih komadih enako skušal poglobiti frekvenco svojega sicer večno adolescentnega vokala. Efekt, ki ga s takim napenjanjem doseže Buzz, pa ostaja zaščitni pečat v glasbenem izrazu skupine, ki ga, tako kot pri Megliču, lahko hitro zamenjaš za nekaj prisiljenega in nenaravnega. Nenadoma se mi je prikradla v misli govorjena beseda s prvega solo albuma Mikea Watta iz Minutemen z naslovom »Ball-hog or tugboat«. Watt je na njem kot slavospev »muziki za dedce« objavil posnetek feminističnega izgreda Kathellen Hanna iz Bikini Kill, ki jih prav pošteno napne izključno moškim izvajalcem na tej plošči, češ da so le veliki otroci, ki imajo prevelike probleme s svojim egom. In ravno na to sem pomislil tudi sam, ko sem slišal bizarno izvedbo ameriške himne »The star-spangled banner« na pričujoči koncertni plošči »Sugar Daddy Live«. Buzzo je kot veliki otrok, ki se igra s svojim egom, se neobremenjeno sprošča in se dela norca iz podobe moškega. Največji možni obliki možatosti kmalu lahko pripiše neko groteskno transcendenco pojave moškega, kot večnega otroka, ki se ne zmore izviti notranjim vzgibom nedoraslosti. Tisti, ki pa malo bolje poznate opus Melvinsov, se boste gotovo strinjali, da je v marsikaterem njihovem komadu čutiti posebne vrste cinizem, zavit v umetniško poigravanje, s prav posebnimi vokalnimi in glasbenimi prijemi. In ravno skozi koncertne izvedbe Melvinsov je prezenca tega cinizma na še mnogo višjem nivoju. Norčevanja te vrste se na živih posnetkih skupine lahko dobesedno dotakneš.
Še en moment, ki se ga ne da preslišati ob poslušanju teh izvedb, je tenzija znotraj zasedbe. Odkar se Melvinsi pojavljajo z dvema bobnarjema, so izvedbe na odru veliko zanimivejše. Hkrati je v nekaterih spremljajočih vokalih, čeprav namerno popačenih, čutiti ogromno čustveno intenzivnost, ki ji nikakor ne gre očitati kakršnekoli prisiljenosti. Čuti se živost, neka človeška vznemirjenost, dihanje na odru, vse skupaj je prav zanimivo slišna energija.
»Sugar Daddy Live« je bila posneta v kalifornijskem klubu »Busta-Guts« med turnejo za ploščo »Nude with Boots« iz leta 2008. Nekaj repertoarja je torej s te plošče in plošče pred njo z naslovom »A Senile Animal«, v setlisto pa zaideta tudi »Eye Flys« z njihove prve plošče in pa 11-minutni izvleček komada »Boris« s plošče »Bullhead«. V obsežnem opusu skupine je to že deseti živi album in z vso gotovostjo lahko rečem, da je hkrati najmočnejši in najintimnejši doslej.
To je plošča, ki zlahka popelje v svet Melvinsov, tako tiste, ki se z njimi šele spoznavate in se boste zaradi tega veliko lažje odločili, da si jih oktobra ogledate v Ljubljani, kot tudi tiste, ki ste njihovi »die-hard« fani in ste bili priča izvedbam Fantomasov pri nas in Melvinsov kot predskupine Nirvane pred več kot sedemnajstimi leti.
pripravil Matjaž Volkar
Komentarji
komentiraj >>