Dragi poslušalec / bralec ali poslušalka/ bralka Radia Študent! Vnaprej se opravičujemo, če se ti bo zdela ta recenzija preveč čustvena. Toda po štiriindvajsetih letih čakanja drugačna tudi ne more biti. Toliko let je namreč preteklo, odkar so se naša ušesa prvič srečala z glasbo Mighty Mighty Bosstones, teh velikanov ska core glasbe, in toliko let je minilo, odkar so očesa čakala, da jih vidijo tudi v živo. Na srečo se je čakanje izplačalo, kajti prav lahko bi bilo tudi drugače. (v celoti!)
MIGHTY MIGHTY BOSSTONES, 23. 8. 2011; Arena- Dunaj, Avstrija
* Dragi poslušalec ali poslušalka Radia Študent! Vnaprej se opravičujemo, če se ti bo zdela ta recenzija preveč čustvena. Toda po štiriindvajsetih letih čakanja drugačna tudi ne more biti. Toliko let je namreč preteklo, odkar so se naša ušesa prvič srečala z glasbo teh velikanov ska core glasbe, in toliko let je minilo, odkar so očesa čakala, da jih vidijo tudi v živo. Na srečo se je čakanje izplačalo, kajti prav lahko bi bilo tudi drugače.
Predskupini sta bili tokrat dve, vendar smo prvo zaradi poleti tradicionalno razkopanih avtocest pred Dunajem zamudili. Kot druga predskupina pa so nastopili The Black Pacific, nova kreacije nekdanjega Pennywisovega frontmana Jima Lindberga. Značilen ameriški punk rock, ki ni prav daleč od njegovega nekdanjega benda, je pred oder privabil kar nekaj poslušalcev, ni pa jih uspel spraviti v evforijo, kot se to zgodi na Pennywise. Ljudje so sicer s ploski in žvižgi nagrajevali vsak posamezen komad, vendar pa več kot to od sebe niso dali, čeprav so se glasbeniki na odru več kot trudili in je novo pridobljena atrakcija – Marc Orell, tako kot nekoč že v Dropkick Murphys, tudi tukaj počel in izvajal zanj značilne vragolije na odru.
Potem so po ne predolgem premoru sledile zvezde večera: The Mighty Mighty Bosstones. Da jih je Dunaj težko pričakoval, je bilo očitno takoj, ko so se pojavili na odru. Navdušenju pa se je pridružilo tudi tistih nekaj par Slovenčkov, ki se nam je dalo opraviti na dolgo pot do prestolnice Avstrije, da bi videli legendo. Skupina letos pravzaprav praznuje trideseto obletnico obstoja, če malce zamižimo in odmislimo obdobje med letoma 2004 in 2006, ko so člani bend postavili na stranski tir in se šli ukvarjat z drugimi projekti.
Dr. D z njihovega drugega albuma More noise and other disturbances je bil izbran za otvoritveni komad. Morda ne čisto posrečena izbira za uvod, vendar pa so vtis takoj popravili z mega hitom Rascal King in v momentu spravili dvorano v podivjano evforijo, ki je trajala vse do konca koncerta. Bend je bil na odru videti dobro razpoložen in agilen, kljub temu da so, vsaj na začetku, nastopali v do vratu zapetih srajcah, s kravatami in v oblekah. Sčasoma so suknjiči in kravate seveda leteli dol, saj bi bilo v vročem torkovem večeru in še bolj vroči dvorani v areni zelo težko zdržati v takšnih uniformah. Še sploh Ben Carr, famozni plesalec s trademark stilom, katerega funkcija na odru je predvsem ples, plus malo spremljevalnih vokalov, bi težko zdržal, saj je bil v nenehnem pogonu od prvega do zadnjega komada, zaradi česar je od njega špricalo kot iz škropilnice za travo. Z drugih pa pravzaprav tudi ne kaj dosti manj.
The Mighty Mighty Bosstones se trenutno lahko pohvalijo z osmimi izdanimi albumi, iz katerih so se za svoj koncert trudili izločiti bistvo, vendar bi zagotovo prav vsak obiskovalec hotel slišati še kakšen komad, ki ga na programu ni bilo. Playlista pa je bila za dobro uro in pol predstave precej dolga. Kar sedemindvajset komadov smo slišali v tem času, nekatere tako strnjene, da se je na čase zdelo, da se bendu nekam mudi, ko so hiteli iz enega v drugega brez oddiha. Kljub temu pa si je Dicky Barret, katerega vokal še vedno premore gromko moč kot nekoč, vzel tudi čas, da malo pokomunicira s publiko, navdušil pa je, razen s svojim petjem, tudi s povabilom na oder približno desetletne ameriške deklice. Ta se je na popotovanju po Evropi s svojim očetom ustavila tudi na njihovem koncertu, Dicky pa jo je povabil, da na odru, ob vsesplošnem navdušenju, odpleše komad Another drinking song.
Kaj naj rečemo? Bosstonesi so na Dunaju »razturali« precej bolj, kot smo pred koncertom sploh upali pričakovati. Uigrani in dobro razpoloženi so pokazali, da kljub letom in stažu ne samo da premorejo veliko energije, ampak so jo pripravljeni deliti s svojo publiko, in da je kemija med njimi še vedno pozitivna in močna. Poleg večjih in malo manjših hitov, ki so se znašli na torkovi playlisti, kot so Someday I suppose, You gotta go, Royal oil, Devil's night out, smo lahko slišali tudi nekaj priredb njihovih vzornikov – Rudie cant' fail od The Clash in Tin Soldiers od Stiff little fingers. Po dobri uri in pol in že dveh odigranih bisih so se morali še enkrat vrniti na oder in odigrati še neplanirani zaključek 1-2-8.
Navdušena nad 'Majtiji' je bila skabina
Koncertna set lista:
1. Dr. D
2. Rascal King
3. Kinder World
4. Nah Nah Nah Nah Nah
5. Someday I suppose
6. Let me be
7. All things considered
8. Graffiti worth reading
9. You gotta go
10. Another drinking song
11. Royal oil
12. He's back
13. Allow them
14. Toxic toast
15. Where'd you go
16. Sugar free
17. Dont worry Desmond Dekker
18. Wasted summers
19. Devil's night out
20. Everybody's better
21. Rudie can't fail
22. Hope I never lose my wallet
---------------------------------------------
23. Impression that I get
24. Holy smoke
--------------------------------------------
25. Old school
26. Tin soldiers
--------------------------------------------
27. 1-2-8
Komentarji
komentiraj >>