Četrtek, 1. 9. 2011
Luka Bevk
V Tolpi Bumov se bo vrtela nova plošča italijanskega dua Agatha, z naslovom „Goatness“. Agatha prvič ponujajo materjal na 12" plošči in prav tako sta prvič v duetu. Goatness plošča je najbol temačen materjal v opusu Milanskih dekle. Distorziran bas, hripavo kričkričeč vokal in hrupno mlatenje bobnov skozi ploščo ustvrarjajo zanimivo kombinacijo sludga, hardcore punka in noisecore-ja. Vse to pa je zapakirano z solidno dozo cinizma in humorja. (v celoti!)
* Bivši italijanski trio Agatha se ponovno vrača z novo ploščo Goatness. Po novem niso več trio, temveč duet. Tokrat se vračajo z dosti bolj težkim in temačnim materialom kot smo jih bili vajeni. Dekleti prihajata iz Milana in sta v bendu že od samega začetka, ki sega v leto 2003. Očitno se jima ni nikoli posrečilo, da bi ob sebi obdržali kitaristko, kajti zamenjali sta že dve kitaristki in ugotovili, da jima gre najboljše, če ostaneta le v dveh. S prvo kitaristko so Aghata posneli material, ki je izšel leta 2005 in nosi naslov Greetings from Ssg, izšel pa je kot CD. Leta 2007 so posneli sedem inčer z naslovom Getting Dressed for a Death Metal Party. Ta material je bil posnet že z drugo kitaristko.
Agatha so od vedno bile pristašice DIY punk etike in so bile tesno povezane z skvotersko sceno v Milanu. Še posebej so aktivne v skvotu Villa Vegan. Kljub njihovim punk koreninam so Agatha deležne velikega zanimanja na italijanski indie in eksperimentalni sceni, pa tudi na queer/feministični sceni prav zaradi tega, ker so tako rečeno all-girl-band.
Agatha so zelo aktiven bend, kar se tiče koncertiranja. Za sabo so imele več evropskih turnej in igrale so tudi na pomembnih festivalih. Še posebej je vredno izpostaviti nastop na znanem finskem punk festivalu Puntala Rock Festival. Neznanke niso niti za slovenske odre, saj so pri nas že večkrat koncertirale, tudi na festivalu Rdečih Zor.
Material s plošče Goatness se je sprva proti koncu lanskega leta razširil po internetu. Bend ga je sam dal na splet in pustil, da si ga oboževalci zastonj poberejo. Če primerjamo zadnji Agathin izdelek s starim materialom, lahko takoj potegnemo črto in opazimo bistvene razlike. Seveda brez kitare ni več prostora za noise-rockovske prijeme in kakšne math-corovske linije. Tudi nežen vokal je šel v pozabo, saj je bil le-ta v večini domena kitaristk. Brez kitare pa so Agatha postale dosti bolj glasne in agresivne. Zdaj so težki riffi postreženi z močno distorziranim basom. Distorzija je prisotna skoraj čez celo ploščo in odlično prija težkim sludge delom. Prav tako je učinkovita pri bolj hitrih ritmih, za katere lahko rečemo, da so bolj post-hardcorovski. Na plati si privoščijo posneti tudi več basovskih linij, in to da več globine in udarnosti, čeprav ne gre dvomiti, da bi se ta udarnost v živo izgubila. Opaziti je tudi več različnih distorzij. Tako je pri počasnih delih distorzija navita do konca, da doseže zvok, ki spominja na doom/sludge bende. Pri hitrejših delih pa je bas manipuliran tako, da ima bolj železen zvok. Na trenutke je tako distorzija ugasnjena, vendar se to zgodi zgolj v prehodnih delih oziroma takrat, ko duo želi doseči več eksplozivnosti pri agresivnejših delih.
Bobnanje je pri Agathi dokaj minimalistično. Ogromno je mlatenja po činelah, ki so na posnetkih zelo glasne ter ustvarjajo veliko šuma, ki zapolni zvočno sliko. Ritmi se nikoli ne spreminjajo drastično in malo je skakanja med hitrimi in počasnimi deli. Bobnanje je tako rekoč statično, kar ima svoj čar, še posebej pri ponavljajočih se mid-tempo delih. Manjka le nekaj bolj kompleksnih prijemov oziroma več fines ali majhnih detajlov, ki bi naredili bobne bolj zanimive. V končni fazi pa se vse skupaj dobro obrestuje v kombinaciji z basovskimi linijami.
Bistvena razlika v novem materialu pa je vokal, za katerega skrbi basistka. Surov, hreščeč in globok vokal deluje prav morbidno, saj ti daje občutek, kot da je bolno hripav. Poleg vsega pa je dovolj raznolik, da ostaja zanimiv. Pri petju sodeluje tudi bobnarka in deluje bolj kot spremljevalni vokal. Skratka, vokalna interpretacija na plošči Goatness je izredno zanimiva prav zaradi takšnega motečega vokala. Če smo že pri vokalu, se lahko posvetimo tudi besedilom, ki pa so daleč od tega, da bi bila morbidna ali temačna. Skozi vsa besedila sta namreč prisotna humor in cinizem. Veliko je posmehovanja hardcore in metal sceni, dosti posmehovanja pa je usmerjenega prav na njih same. Tako lahko najdemo tekste, kako razložiti punk svoji materi, kako si je težko izmišljevati tekste pred snemanjem plošče in tako naprej.
Samoironija je prisotna tudi znotraj ovitka plošče, kjer sta simpatični Italijanki fotografirani z blackmetalskim „face paintingom“ med tem, ko opravljata vsakodnevna opravila. Pohvale vreden je tudi celoten koncept ovitka plošče. Na naslovnici je rogata boginja in njeni rogovi delujejo kot ovitek plošče. Sigurno si prav zaradi takega koncepta ovitka plošča prisluži nekaj plusov.
Plošča je v celoti solidna in lahko rečemo, da punci dosti izvlečeta iz svojih inštrumentov, kljub temu, da sta zgolj dve. Ne moremo ravno reči, da je plošča monotona, a na momente manjka nekaj več. Tisto več pa bi lahko bilo več fines na bobnih in kakšen bolj dinamičen ritem. Tudi bas na trenutke postane dolgočasen in pusti poslušalca hladnega. Tukaj bi prišel prav kakšen eksces! Čeprav je sam eksces strogo navita distorzija in več basovskih linij, bi se lahko kakšen preobrat zgodil prav v obratno smer. Kakorkoli že, če bo koga plošča navdušila, si jo lahko nabavi preko založb, ki so jo izdale, in sicer Basement City in Wallace records, ali pa jo preprosto izbrskate v kakšni lokalni distribuciji.
pripravil Luka Bevk
Komentarji
komentiraj >>