V torek, 30. avgusta, prisluhnite pismu iz Avstralije, ki premleva aktualno družbeno in kulturno-umetniško situacijo v tej daljni deželi: kaj Avstralci praznujejo in slavijo, kakšne filme gledajo in kakšne razstave obiskujejo? Zakaj je Avstralija še vedno - čeprav kompleksen in specifičen - zgolj odvod matere Evrope? Več o vsem tem v nadaljevanju...
Upravna prestolnica Avstralije je Canberra, umetelno mestece v višavju južnega New South Wallesa, ujeto med številne nacionalne parke gorske verige Great Dividing Range. V slogu številnih kolonialnih tvorb je tudi to glavno mesto odmaknjeno od dejanskega središča dogajanja, kar pove veliko o narodovi psihi in načinu vladanja. Nemiri, kot smo jih nedavno videli v Londonu ali poprej v Parizu, tukaj preprosto niso mogoči, saj je raja fizično ločena od svoje politične elite. Kadar Avstralci protestirajo, morajo prepotovati stotine kilometrov in bivati v pregrešno dragem mestu.
Canberra, polna širokih bulevarjev in parkov, je modernistična mojstrovina z napako. Mesto je namreč popolnoma mrtvo in sredi običajnega delovnega dne strašljivo prazno. Živijo le muzeji, mavzoleji padlih junakov iz različnih vojn 20. stoletja in nacionalna obeležja. Canberra pravzaprav ni mesto, pač pa veliki spominski park, ki piše zgodovino in mitologijo mladega naroda.
Avstralija je bila pred dobrimi dvesto leti zadnji kotiček sveta, kamor Evropejci še niso uspeli poriniti svojega nosu, kar je verjetno eden od ključnih razlogov obsesije besnega iskanja narodove identitete. Temu je podrejena uradna politika in posredno tudi popularna ter visoka kultura. Slednja pa rezidira v kulturni prestolnici – Sydneyu. Ta je iz geografskega, zgodovinskega, ekonomskega in prometnega vidika nesporno središče države. V širšem mestnem okrožju živi namreč več kot četrtina celotne populacije Avstralije, ki šteje zgolj slabih 23 milijonov duš, približno toliko kot rajnka Jugoslavija.
V kinodvoranah trenutno predvajajo film 'Red Dog', ki poveličuje surovo in počasno življenje na daljni periferiji. Rdeči pes je sinonim junaštva in požrtvovalnosti samotarjev, ki so pripravljeni oditi na konec sveta in graditi državno gospodarstvo, ki temelji na izkoriščanju neizmernih naravnih bogastev. Lahkotna komedija, kjer pes poveže sprte prebivalce rudniškega naselja, promovira selitve v pusto središče in na daljni zahod, kjer so potrebe po delovni sili enormne. Reklama za ta državotvorni film vabi v kinodvorane s sloganom: “ker smo Avstralci, ker smo ponosni.”
Ta film, ki je po kakovosti primerljiv z najbolj slaboumnimi holivudskimi propagandnimi umotvori, je – kot številni drugi pred njim - nekako simptomatičen. Na eni strani je turistična promocija dežele, po drugi strani pa predstavlja stereotip in obenem ideal povprečnega avstralskega moškega: malce primitivnega kockarja in alkoholika hitre jeze, ki rad preklinja, eksa pire, riga, prdi in se krohota neumnim foram. Seveda je v vsakem klišeju delček resnice, a slednji je nekoliko pretirano mazohističen. Situacija na terenu je namreč povsem drugačna. Avstralci so resda malce robustni, a izjemno ustrežljivi, prijazni in neparanoični ljudje.
V kulturnem smislu ima Avstralija dokaj podobne komplekse, kot na primer Slovenija: neprenehoma se zgleduje po Evropi in se z njo primerja. Takšna je tudi zgodovina tukajšnje umetnosti, ki se je začela odločneje razvijati proti koncu 19. stoletja: navezana na svojo matico, bodisi Anglijo bodisi širšo Evropo, ter obremenjena s svojo provincialnostjo. Ob pomanjkanju lastne zgodovine po evropskem okusu so lokalni likovni ustvarjalci pograbili ideje romanticizma in simbolizma ter se zatekali v pravljični svet namišljenih mitoloških junakov, dvornih spletk in neuslišanih ljubezni. Druga pomembna in nekako logična usmeritev je impresionizem, ki se je napajal na neizmernosti in eksotičnosti tukajšnje pokrajine. Obe usmeritvi sta odločilno zaznamovali lokalno likovno sceno skozi celotno 20. stoletje.
Spomnimo se recimo video spota 'Where the Wild Roses Grow' Nicka Cavea in Kyle Minogue, kjer slednja negibna leži v mlakuži sredi pravljičnega gozda kot Ofelija, ki je v Shakespearovem 'Hamletu' utonila v potoku in postala ideal potetične smrti in lepega trupla. Nick Cave, ki je vselej izkazoval pristen interes za avstralsko kulturo, tega motiva nikakor ni izbral naključno. Romanticizem tega tipa je nekako vsidran v lokalno mentaliteto in občo percepcijo lepega. Leta 1906 je po Avstraliji potovala razstava ene samcate nabožne slike z naslovom 'The Light of the World', ki si jo je ogledalo rekordno število obiskovalcev. Avtor William Holman Hunt je pripadal skupini Pre-rafelitov, nekakšni britanski veji nazarencev in romantikov, ki so se sredi 19. stoletja uprli akademizmu svojega časa - tako z motiviko kot formalnim pristopom. Načrtno so se vračali v čas srednjeveške dvorne umetnosti in zgodnje renesanse pred Rafaelom, poveličevali so preteklost in namišljene junake ter se tako upirali neustavljivemu vplivu industrializacije in masovne proizvodnje. Romanticizem tega tipa je dodobra zaznamoval domačo umetniško sceno. S političnega vidika je tovrstni izraz pravzaprav primeren za prostor, ki se je v tem času še vedno otepal z reševanjem vprašanja avtohtonega prebivalstva. Vprašanje je bilo rešeno z grozovitim genocidom, medtem ko se je umetnost zelo prikladno ubadala s trivialnostjo idealiziranega evropskega srednjega veka.
V New South Walles Art Gallery, ki zaradi rekonstrukcije Muzeja sodobne umetnosti služi kot nesporni center umetnostnega utripa mesta, se trenutno odvija manjša študijska razstava Pre-rafelitov, ki brez distance izkopava nova domnevanja o tem vplivnem krogu. V avgustu je v to isto galerijo pripotovala velika razstava 'The Mad Sqare', ki predstavlja vrhunce avantgardne umetnosti weimarske Nemčije do prevlade nacional-socializma.
V kleti se med drugim nahaja stalna zbirka vrhuncev mednarodne sodobne umetnosti z izjemno zanimivim naborom del, med njimi pa se nahaja majhna in kompaktna razstava domače avtorice Tracey Moffatt. Ta že dobrih 20 let skozi prizmo vizualne umetnosti brez patetike obravnava duh svojega prostora in časa. S serijo črno-belih fotografij, 'Up in the Sky', se podaja v pusto domačo periferijo in nanjo aplicira kompleksne momente Passolinijevega filma 'Accattone'. V podobno smer se je leta 1989 podala s kratkim filmom 'Night Cries: A Rural Tragedy', ki se na nevsiljiv način ukvarja z medsebojnimi parazitskimi družinskimi odnosi sredi avstralskega brezprostorja. Tracey Moffatt, podobno kot Nick Cave s scenarijem filma 'The Proposition', do lokalne zgodovine in sedanjosti pristopa neobremenjeno in neobtožujoče, brez aristokratske vzvišenosti in intelektualističnega cinizma, brez idealiziranja in moraliziranja.
Sydneyska umetniška scena je v vseh ostalih segmentih dokaj majhna, lenobna in počasna. Ob številnih zasebnih prodajnih galerijah, med katerimi je vredno omeniti predvsem Sherman Art Foundation z razstavo Vietnamca Dinh Q. Lê in Ana Schwarz Gallery z novo produkcijo domače legende Mikea Parra, v mestu deluje nekaj projektnih prostorov in neodvisnih organizacij. Ti so pomembna gonilna sila scene, saj odkrivajo tudi nove, ne(pre)poznane in prodajno rizične umetnike. Majhna galerija I.C.A.N. je na ogled postavila dela petih umetnikov, ki se poigravajo s performativnim znotraj video in novomedijske umetnosti.
Prihodnje leto se bo ponovno odvijal Sydneyski bienale, ki velja za eno ključnih manifestacij globalne sodobne umetniške scene. To je čas, ko svet prihaja na otok, namesto običajnega odhajanja, ki v želji po priznanju in konkurenci največkrat samovoljno doleti prav najrazličnejše ustvarjalce. Avstralija je še vedno samo osamljeni otok.
Komentarji
komentiraj >>