Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Kapsula? Pronto! A je kdo tam? (1249 bralcev)
Četrtek, 1. 9. 2011
Andrej Pezelj



V ljubljanski galeriji Kapsula se je v petek, 26. avgusta, odprla razstava s naslovom Pronto italijansko-avstrijskega umetnika Huberta Kostnera in avstrijske komponistke Manuele Kerer.
V ljubljanski galeriji Kapsula se je v petek, 26. avgusta, odprla razstava z naslovom Pronto italijansko-avstrijskega umetnika Huberta Kostnera in avstrijske komponistke Manuele Kerer.

Vsebinsko in formalno gre za dokaj enostavno razstavo. V vitrini galerije Kapsula je postavljena telefonska govorilnica, opremljena s senzorjem, ki na bližino gledalca reagira tako, da začne oddajati različne zvoke sodobne družbe, ki se gibljejo od modernih kompozicij do ljudskega pogovora. Kljub formalni in vsebinski ekonomičnosti razstavljena umetnina realizira svojo polnost v aktu samega umetniškega (s)poročanja.

Gledalec se pri Prontu sooča z inverzijo svoje preteklosti - pred njim je neuporabni stroj z implementirano »dušo« govora in melodije. Gre za premišljeno konceptualno delo, ki s svojo enostavnostjo navdihuje v razmisleke o tem, kaj je uporabno in kaj ni. Gledalec ima pred sabo dokaz svoje lastne površnosti in požrešnosti, ki jo čuti do stroja.

Telefonska govorilnica, ta nekdanji mirni stanovalec ulic, zdaj postavljen v galerijo, nima vloge readymade-a, ampak je aktivni element, ki povzroča negativno projekcijo samega gledalca. Pripomoček, samo navidezno postavljen kot readymade, je v bistvu spomenik neumnosti moderne zahodne civilizacije.

Efekt, ki ga povzroča postavitev, je močen zato, ker je ravno osamljenost stroja zrcalna slika osamljenosti sodobnega zahodnjaškega človeka, ki vse bolj in bolj prepušča svoje delovanje stroju. Zvoki, ki jih slišimo v slušalki, se nanašajo na nas, a so nam obenem popolnoma nedostopni. Ko se kot gledalci približamo umetnini, nas preseneti njena statična aktivnost – kot da bi stroj hotel izstopiti iz samega sebe, pa vendarle ne more. Ta nemoč je ravno njegova »ljudskost«, a obenem funkcionira kot hic et nunc naše lastne nemoči.

Glasovi, glasba, hrup, ki jih slišimo skozi slušalko, so torej tiha sled naše zgodovine. Kot da je govorilnica v času svojega delovanja arhivirala vse pogovore in nam jih zdaj vrača skozi svojo novo konceptualno vlogo, ki jo opravlja kot umetnina.

Za razliko od večine sodobnih umetnin, ki nas poskušajo zapeljevati s svojimi spektakularnimi vsebinami, je umetnina Pronto originalna ravno zato, ker se ne vsiljuje v našo hitro vsakdanjost. Ravno nasprotno, s svojo prikritostjo, če parafraziramo organizatorja, nas postavlja pred dilemo o tem, ali smo v vrvežu našega vsakdana sploh pripravljeni prisluhniti in slediti umetniškemu fragmentu.

Če sodimo po umetnini Pronto, je odgovor na to dilemo vsekakor pritrdilen. Ne samo, da smo pripravljeni slediti umetnini, še več, skromnost postavitve deluje kot mentalna oaza, kjer se lahko skrijemo in razmislimo o vseh nepotrebnih dejanjih in neuporabnih izdelkih, ki jih moramo proizvajati v suženjskem ritmu potrošništva. S tem je misija umetnine uspešno zaključena!

Da se lahko vživi v klasično umetniško senzibilnost, se je pretvarjal Andrej Pezelj.


Komentarji
komentiraj >>