Sreda, 7. 9. 2011
Recky
Odgovor na vsa samo spraševanja je dal album Several Shades Of Why, izdan marca letos za kultno ameriško založbo Sub Pop. Gre za izvrstno stvaritev, na kateri že v prvi pesmi s ploče »Listen to Me« nakaže, da gre za intimno, izpovedno ploščo, ki razgali nežnejšo stran avtorjeve duše. Ta se je sicer v podtonih nakazovala tudi v najglasnejših, hrupnih delih repertoarja Dinosaur Jr, tukaj pa pride do popolnega izraza. (v celoti!)
* Preden se lotimo plošče Several Shades Of Why, je dobro, da predvsem zaradi mlajših generacij poslušalcev Radia Študent navedemo nekaj dejstev o avtorju, čigar album bomo poslušali danes. Tudi zaradi konteksta 20. obletnice izida Nirvanine plošče Nevermind, ki poteka ta september. J Mascis sodi namreč v generacijo avtorjev oz. glasbenikov, ki so v izdatni meri vplivali na izbruh zadnje velike revolucije v rokenrolu – grungea, ki je kulminirala pred dvajsetimi leti.
Mascis se je v sredini 80. proslavil v zasedbi Dinosaur Jr. Skupaj s Pixies, Husker Du, Sonic Youth in drugimi so predstavljali svež veter na takrat izjemno potentni ameriški underground sceni, ki je na neki način že dala tudi slutiti, da se bo iz nje rodilo nekaj velikega. Nekaj let kasneje se je zgodil Nevermind. Dinosaur Jr so bili specifični po tem, da so bili izjemno glasni, njihov monoliten zvok je bil obdan z oblakom feedbacka in distorzije, skoznje pa so prihajale strele Mascisovih melodičnih, racionalnih solaž. Seveda ni šlo brez odlične ritem sekcije v navezi Lou Barlow/bas in Murpha za bobni.
Ves zvočni vtis so zaokrožili Mascisov specifičen, lenoben »neilyoungovski« vokal in predvsem pesmi, ki so bile v večini njegovo delo. Pod sloji vsega kitarskega hrupa pa se je razkrivala struktura prvovrstnih pop in folk rock pesmi in hkrati malce introvertirana J-jeva duša. Prvi del kariere Dinosaur Jr je v drugi polovici 80. zaokrožila trilogija »Dinosaur«, »You're Live All Over Me« in »Bug«, odigrana v originalni zasedbi. V 90. je bend izdal še nekaj solidnih plošč, a brez presežkov, saj je bend zapustil Lou Barlow, pa tudi Murph ni bil najbolj aktiven.
Zato pa sta čista presežka albuma »Beyond« in »Farm«, ki so ju Dinosaur Jr posneli po ponovni združitvi v originalni zasedbi v letih 2007 in 2009. Ta reunion je tudi eden redkih, katerih nove plošče po kvaliteti v nobenem primeru ne zaostajajo za tistimi, posnetimi pred dvajsetimi leti. Na krilih novega uspeha, ki je J. Mascisa ponesel nazaj v zgornji dom sodobne alterrockovske scene, je zelo naravno prišla tudi novica, da J pripravlja akustični album; kot že mnogo kateri glasbenik pred njim v njegovih letih.
Kot dolgoletnega fena njegovega avtorskega in kitarskega rokopisa me je zanimalo predvsem, na kakšen način bo odpihnil vse silne Marshall ojačevalce, s katerimi je obdan na koncertih in verjetno tudi v studiih, način, kako bo na stran odrinil mogočne efekte, ki obkrožujejo njegove noge, predvsem pa, kako bo obrzdal svoje še vedno hitre prste, s katerimi je na kitari tako prepoznaven, da ga je nemogoče kopirati.
Odgovor je dal album »Several Shades Of Why«, izdan marca letos za kultno ameriško založbo Sub Pop. Gre za izvrstno stvaritev, na kateri že v prvi pesmi s plošče »Listen to Me« nakaže, da gre za intimno, izpovedno ploščo, ki razgali nežnejšo stran avtorjeve duše. Ta se je sicer v podtonih nakazovala tudi v najglasnejših, hrupnih delih repertoarja Dinosaur Jr, tukaj pa pride do popolnega izraza. Zgolj intimna lirika, v kateri imajo glavno vlogo odnosi med partnerjema, ljubezen in izguba, prelepo zveneča akustična kitara in J-jevo lebdeče, lenobno petje. Vse skupaj pa je zavito v melodično folkrockovsko vzdušje.
V drugi pesmi »Several Shades Of Why«, hkrati je to tudi naslov albumu, se intimnemu vzdušju pridružijo tudi godala. Tretji komad in eden vrhuncev plošče je »Not Enough«, enostavna akustična pesem z značilno Mascisovo melodično vabo v refrenu, tam pa se mu pridružita še vokala kantavtorja Kurta Villeja in Bena Bridwella, vodje zasedbe »Band Of Horses«. Oba sta vidna predstavnika alter folkrockerjev mlajše generacije.
Sledi elegična »Very Nervous and Love«, za njo še ena prelepa balada »Is It Done«. V drugem delu slednje se pojavi tudi prva Mascisova intervencija na električno kitaro, ki prek sramežljivega riffa preraste v izjemen, racionalno kratek kitarski solo. Tudi nadaljevanje albuma vse do konca je v podobnem, prej opisanem ozračju, pri čemer se ravno v zadnji pesmi »What Happened« Mascis kitarsko najbolj razbohoti in pesem oz. album do konca pripelje v distorziranem ozračju, pri čemer še enkrat nakaže, kje je leži njegova prava ljubezen.
Čeprav je bil Mascis vso glasbeno kariero izjemno produktiven na različnih projektih, bi, poleg avtorskih vrhuncev z Dinosaur Jr v drugi polovici 80., šele ponovna združitev z matičnim bendom leta 2005 lahko predstavljala njen drugi izbruh. Kot albuma »Beyond« in »Farm« tudi njegov prvi akustičen album »Several Shades Of Why« predstavlja nadaljevanje izjemnega avtorskega niza. Ob tem si je ob poslušanje te plošče zelo enostavno predstavljati, kako bi taiste pesmi zvenele v preobleki Dinosaur Jr. Ne bi bilo slabo, to je zagotovo, tako kot niso slabe v asketski, do same biti oskubljeni akustični izvedbi. So plod dela zrelega, izkušenega avtorja, ki v sebi ne čuti več potrebe po dokazovanju pred komerkoli. Prinaša sproščeno, pozitivno in hkrati intimno, nežno vzdušje in je potencialna dobra izbira za prihajajoče deževne jesenske dni.
pripravil Igor Pavkovič
Komentarji
komentiraj >>