Sreda, 7. 9. 2011
Izidor Barši
V Alcatrazu se je odprla razstava Viktorja Bernika naslovljena Ponovitev. Razstava deluje kot srednješolska vaja za interpretacijo in kritiko. Kaj Bernik ponavlja in zakaj?
V petek je bila v galeriji Alcatraz otvoritev razstave Viktorja Bernika z naslovom Ponovitev. Razstavo lahko umestimo v množico tistih razstav, pri katerih obiskovalec ob vstopu v galerijo ni popolnoma prepričan, kje je oziroma kaj je umetnostno delo. Ta »nič za videti« obiskovalca po eni strani odreši pritiska umetnostno-zgodovinske zahteve po natančnem opazovanju in analizi likovnih prvin dela ter njegovi umestitvi v tradicijo, po drugi strani pa ga na tak način posadi na neudobno mesto nevednosti. Praznina, ki je že klasičen material likovnih praks zadnjega stoletja, v resnici od obiskovalca zahteva celo več: obravnava ga kot majhnega nevednega otroka, ki mora ves svet med njim in delom, namreč edini svet, v katerem lahko neko delo sploh obstaja, šele skonstruirati. Od njega zahteva afrimativno držo, obiskovalec ne samo da mora postati gledalec, postati mora bralec in arhitekt obenem.
Že takoj na začetku ima obiskovalec torej dve možnosti: lahko vloge nevedneža ne sprejme, se sprehodi po galeriji, malo pokuka levo in desno, si misli svoje in odkoraka iz galerije. Pred odhodom mogoče še poklepeta z znanci, spije še malo vina in tako zaključi še en prijeten večer zunaj v družbi. Po drugi strani pa lahko vlogo sprejme in začne svoj miselni pohod proti delu. Takšnega obiskovalca si umetniki verjetno najbolj želijo, vendar je to zelo redka vrsta – večina obiskovalcev pripada prvemu tipu. Misleče bitje, ki sprejme umetnikovo igro, ima največkrat to lastnost, da že vnaprej iz nekega razloga poseduje voljo do vednosti. Izjemno redke so priložnosti, ko bi nas delo samo pritegnilo, ko bi bilo samo sposobno voditi naše zanimanje. Na Radiu Študent nas na srečo nekaj malega plačajo, da postanemo ta druga vrsta obiskovalcev, misleča bitja. No, pa pojdimo.
Galerija Alcatraz je bila nedavno prenovljena in ob prenovi so odstranili širok dimnik, ki je prej stal na sredi galerije. Bernik je prvi povabljeni umetnik po prenovi in odločil se je, da spremembo prostora uporabi kot izhodišče za svoje delo. To zanj ni nepričakovano, saj v svojih delih pogosto uporablja razstavne prostore kot material in ne le kot prostor predstavitve nekega drugega, umetniškega materiala. Galerijski prostor postane pri Berniku del dela ali pa kar delo samo. Na mesto odsotnega dimnika v Alcatrazu je postavil njegovo imitacijo in s tem ponovil ali po-naredil nekdanji prostor. V notranjost kipa je namestil zvočnik, ki predvaja posnetek kustosinje Jadranke Ljubičič, ki bere svojo interpretacijo dela. Obiskovalci lahko torej prislonijo glavo na kip in prisluhnejo, za kaj gre pri tem delu.
Predvajana interpretacija ne pobegne našim pričakovanjem: pri Ponovitvi gre za odnos med umetnostnim delom in prostorom, v katerem je predstavljeno, med uporabnostjo in »umetniškostjo« kipa, med formo in vsebino, med realnostjo in reprezentacijo, katerih mejo to delo preči in z njenim padcem postane tudi gledalec del dela in tako dalje. Gre za probleme, ki so se oblikovali na začetku 20. stoletja in bili v njegovi drugi polovici zelo natančno obravnavani v mnogih vejah umetnosti. Razstava Ponovitev tako na prvi pogled deluje le kot ponovitev starih in prežvečenih tem.
Ključno vprašanje je naslednje: ali gre za tiste vrste ponovitev, ki ni ponovitev, ampak prazna imitacija – imitacija, ki ne proizvede ničesar novega, ki je brez ostanka? Ali pa ostanek obstaja in praznino v središču dela, torej praznino, ki sovpada z neaktualnostjo tematike, zapolni ravno vgrajena interpretacija? Kakšen ostanek je to? Po eni strani na pladnju dana interpretacija deluje kot avtoriteta pri razumevanju in ima tako lahko dva nasprotna učinka: gledalec se lahko podredi in s tem izgubi vsakršno možnost mišljenja, lahko pa dane interpretacije ne upošteva popolnoma in si dovoli kakšen korak dalje. Če uberemo svojo pot, nam takoj postane jasno, da je z vgradnjo interpretacije vzniknilo neko novo delo – delo, ki ni enako tistemu, ki ga interpretira kustosinja. To nudi izhodišče za nov premislek, tvorijo se novi pomeni.
Vprašanja se zdaj vrtijo okoli interpretacije dela v odnosu do dela samega, pozicij avtorja, gledalca in interpreta - institucije. Kaj oziroma kje je zdaj delo? Zdi se, da se nekako pretaka od enega do drugega, da vsaka interpretacija, celo vsaka zaznava spremeni tok. Napaka bi bila, da bi se ujeli v ta neskončen krog prevpraševanja pozicij in odnosov med njimi, saj ta vprašanja še vedno korakajo po stari pojmovni pokrajini – prehojeni, mapirani in markirani v zadnjih šestdestih letih. Tudi z umestitvijo interpretacije v središče dela, kar ni nič drugega kot še ena verzija vprašanja »Kaj je umetnostno delo?«, se ne znajdemo v nobenem novem prostoru, ampak ostajamo na starem in zaprašenem prizorišču, dobro obdelanem s strani konceptualističnih praks druge polovice prejšnjega stoletja.
Zakaj je temu tako? Zakaj je potrebno vedno znova ponavljati že močno prežvečene teme? Je problem v umetniku? Ne, mislim, da ne. Problem je prej v lokalnem prostoru, ki še ni pogoltnil raznolikosti, širine in možnosti sodobnih umetniških praks in še vedno gradi svoje krhke gradiče na srednjeveških pojmih - fosilih. Graščaki! Slej ko prej se bodo vaši gradički podrli, prerasel jih bo plevel in postali boste žrtve nas – kanibalskih nomadov.
O razstavi je razmišljal in se ponavljal Izidor Barši.
Komentarji
komentiraj >>