Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SRBSKA PRAKTIČNOST PRAKTIČNIH DOGOVOROV (1308 bralcev)
Torek, 6. 9. 2011
Nejc M.



Srbske oblasti, ki se seveda zavedajo, da brez evropske rešitve vprašanja Kosova ne bo srbske poti v Evropsko unijo, so se namesto neposrednega zaletavanja v nevralgični problem severa Kosova in njegovih institucij lotile previdnejše taktike. Nacionalno razdraženo domačo javnost so pomirile z nekaj banalnimi kritikami na račun Euleksa in s puhlicami, da paralelnih institucij na severu Kosova ni, Zahod in Unijo pa potešila s pečatnim dogovorom na petkovih neposrednih pogajanjih v Bruslju.

Po skoraj dveh mesecih so v petek za skupno pogajalsko mizo ponovno sedli predstavniki Srbije in Kosova. Obnovljen neposredni dialog med Beogradom in Prištino je imel po julijski zaostritvi napetosti na severu Kosova predvsem nalogo normalizirati odnose med obema stranema in vrniti pogajanja v stare tirnice. To je sogovornikoma, vodji srbskih pogajalcev Borislavu Stefanoviću in njegovi kosovski kolegici Editi Tahiri, po doseženem očitno več kot uspelo: s pečatnim dogovorom so odpravili poglavitni razlog za julijske napetosti, nadaljevanje posrednega srbskega popuščanja pri tem pa predvsem zunanje spremljevalce dialoga navdihuje k uspešnemu zaključku pogajanj.

Taktika reševanja vrste kočljivih praktičnih vprašanj, ki ji od začetka delovanja v marcu sledi neposredni dialog pod posrednikom Robertom Cooperjem, se je vnovič izkazala za posrečeno. Da lahko manjša praktična vprašanja razrešujejo tudi večja politična, se je pokazalo že v 5. krogu pogajanj v prvi polovici julija, ko sta se srbska in kosovska stran dogovorili, da lahko prebivalci Kosova srbsko-kosovsko mejo prečkajo z osebno izkaznico in registrskimi tablicami misije Združenih narodov na Kosovu. Tokrat je bilo širše praktično vprašanje carinskih pečatov. Prav srbsko nepriznavanje kosovskih carinskih pečatov je namreč povzročilo najprej srbski embargo na uvoz iz Kosova, nato povračilni kosovski na uvoz iz Srbije in na koncu obnovljene napetosti na severu Kosova zaradi nespoštovanja embarga. Po petkovem dogovoru med Stefanovićem in Tahirijevo bodo morali biti kosovski carinski pečati očiščeni vsakršne kosovske državniške simbolike, zgolj napis "carina Kosovo" pa naj bi botroval tudi temu, da bosta obe strani v sedmih do desetih dneh umaknili trgovski embargo. S tem se bodo na Kosovu bržkone umirile tudi napetosti, s srbskimi blokadami cest na severu države opazne še minuli vikend.

Čeprav mnogi opazovalci rešitev ocenjujejo kot salomonsko, je takšna označitev dogovora bolj diplomatska kot realna. O njeni koristnosti za prebivalstvo Kosova nikakor ne gre dvomiti, ko pa gre za politično-nacionalistično načelnost, ki v glavnem generira trenja med narodoma, pa se je težko znebiti občutka, da odločnejše korake v smeri popuščanja dela Srbija. Drugače si je pač težko razložiti ravnanje Beograda, ki je še v začetku julija videl priznanje kosovskih carinskih pečatov kot posredno priznanje kosovske državnosti, zdaj pa jim na njih zadošča že zgolj grafična redukcija državniških simbolov. Gre za populistično potezo brez globljih vsebinskih sprememb, s katero je Srbija posredno, s kosovskim orlom na pečatih ali brez njega, priznala najmanj poseben carinski položaj po njihovem še vedno južne pokrajine Kosova.

Da gre za posredno priznavanje kosovske neodvisnosti, je kar nekoliko vehementno že po prejšnjem, 5. krogu pogajanj srbskemu kolegu Stefanoviću navrgla tudi vodja srbskih pogajalcev Edita Tahiri. Takrat sta se strani dogovorili o omenjenem prehajanju kosovsko-srbske meje z osebnimi izkaznicami in Stefanović je takoj začel pojasnjevati, da bo kosovska osebna izkaznica služila zgolj kot potrditev identitete potnika in ne njegovega pravnega odnosa z dokumentom, izdanim v Prištini. Verjetno se je mogoče tudi tukaj strinjati, da Beograd, ki sicer še vedno ne priznava kosovskih potnih listov, tudi s tem sporazumom hodi povsem blizu posrednega priznanja državnosti Kosova. Mejna kontrola, pa četudi z osebnimi izkaznicami, se na administrativnih mejah, kot v Beogradu še vedno vidijo ločitveno črto med Srbijo in Kosovem, pač ne izvaja redno in rutinsko.

Logiko mehčanja zgodovinskega konflikta med Srbijo in Albanci na Kosovu, ki jo narekuje neposredni dialog pod taktirko Evropske unije, skušajo srbske strani s pridom izkoristiti za notranjepolitično ravnovesje. Deklarativno proevropska vladajoča koalicija, na čelu z Demokratsko stranko srbskega predsednika Borisa Tadića, skuša s praktičnimi dogovori s Prištino v okviru neposrednega dialoga zadovoljiti Zahod, ki pričakuje stabilnost na Balkanu, na drugi strani pa skuša domačo večinsko še vedno nacionalistično javnost krotiti z demagoško retoriko. Takšno o nepriznanju Kosova, o neobstoju pararelnih institucij na severu te države in s pobudami o delitvi Kosova.

Praktične rešitve iz neposrednega dialoga s Prištino so Beogradu prišle še kako prav v času po obnovljenih napetostih na severu Kosova in v času obiska nemške kanclerke Angele Merkel v Beogradu pred dvema tednoma, ko je dala Evropa srbskim oblastem jasno vedeti, da je treba vprašanje severa Kosova in tamkajšnjih pararelnih institucij rešiti. Upravne strukture na tem delu države so sicer tudi tri leta po razglasitvi kosovske državnosti v srbskih rokah, kosovske oblasti pa si še naprej prizadevajo prevzeti nadzor nad celotnim ozemljem države.

Srbske oblasti, ki se seveda zavedajo, da brez evropske rešitve vprašanja Kosova ne bo srbske poti v Evropsko unijo, so se namesto neposrednega zaletavanja v nevralgični problem severa Kosova in njegovih institucij lotile previdnejše taktike. Nacionalno razdraženo domačo javnost so pomirile z nekaj banalnimi kritikami na račun Euleksa in s puhlicami, da paralelnih institucij na severu Kosova ni, Zahod in Unijo pa potešila s pečatnim dogovorom na petkovih neposrednih pogajanjih v Bruslju.

Produktivnost reševanja širših političnih vprašanj, povezanih s Kosovom, s tako imenovanimi praktičnimi dogovori iz neposrednega dialoga pa ima seveda omejen doseg in rok trajanja, ki ju v veliki meri določa pripravljenost na popuščanje pogajalskih strani. Zaenkrat je Srbija tista, ki ji tovrstna igra mehčanja odnosov tako zaradi zunanjih pritiskov kot notranjega političnega taktiziranja bolj ustreza, toda slej ko prej bo prišel čas, ko bo moral Beograd namesto pečatnega dogovora priznati kosovsko carinsko suverenost in namesto kosovskih osebnih izkaznic njihove potne liste. In državnost. Morda pa proevropska srbska oblast naivno pričakuje, da bo do takrat skozi neposredni dialog in njegove praktične dogovore do te mere zmehčala odnose med stranema, da ji tega niti pred domačo javnostjo ne bo težko narediti.

Komentar je pripravil Nejc Marcen.



Komentarji
komentiraj >>