* Če smo na teh valovih ob izidu prvenca »The Radio Tisdas Sessions« banda Tinariwen pred njihovim drugogodbaškim nastopom leta 2002 zapisali, da je ta band zaenkrat žal edini znani predstavnik samosvoje godbe, ki so jo mediji poimenovali »puščavski rock« ali blues, je slabo desetletje zatem stanje na polju omenjenega sloga zelo raznoliko. O tem ste se nedavno poučili v DJ grafitih, ki so gostili novi val tuareške muzike, a tudi junaki današnje oddaje, Tinariwen, tako kot številni drugi, so ob svežih izidih redno našli svoje mesto v Tolpah Bumov.


Zato tokrat ne bomo stregli z znanimi zgodbami o Tuaregih in Tamašekih ter o specifiki njihove godbe. Po eni strani po toliko letih za to tudi ni nobenega razloga, po drugi strani pa je album »Tassili«, že peti izdelek Tinariwen, sam po sebi zadosti intriganten. Težko je sicer vedeti, koliko je z električnimi kitarami odigrana zibajoča se in psihotična godba Tinariwen vplivala na ostale predstavnike tega podsaharskega zvočnega idioma, kot so Group Doueh, Bombino, Tamikrest, Tartit, Terakaft ali Etran Finatawa. A danes nam je bolj pomembno spoznanje, da so Tinariwen med naštetimi najbolj izpostavljeni ne zato, ker so bili prvi ali pa ker so imeli dobro piarovsko službo, marveč zato, ker so zreli in samozavestni glasbeniki.


Tuareški muzičisti, morda za koga paradoksno, slednje dokazujejo na tem albumu prav s tem, da ne nadaljujejo dobre znane oblike in zvoka, po katerih jih poznamo. Ne, topot so se odločili za radikalen zasuk: nič več štroma, nič »bodidlijevskih« ritmov, psihadeličnih brnečih pokrajin. V roke so prijeli le akustične kitare in drobna neozvočena tolkala. Čez navidez preproste kitarske fraze se vije vodilni glas, ki mu odobravajo spremljevalni vokali iz ozadja, ki pa se dostikrat pridružijo glavnemu v znanem obrazcu »klica in odgovora«. Kljub odsotnosti elektrike je godba vseeno še kako omamna, le da je groove treba poiskati v subtilnem prepletu kitarskih linij in brundajočih vokalov.


Po svoje je hecno, da imajo na tem albumu kar nekaj zelo eminentnih in v svojih izrazih hrupnih gostov: v treh komadih, a ne vsi skupaj, gostujejo Nels Cline, Tunde Adebimpe in Kyp Malone iz banda TV On The Radio ter Dirty Dozen Brass Band. Že res, da je prvo omenjeni, Nels Cline iz benda Wilco, poprijel za električno kitaro, in sicer kar v uvodnem komadu. A Cline se ne spušča v izmenjavanje ponavljajočih se značilnih fraz, temveč v ozadju ustvari napeto, iskrivo in šumeče brnenje, ki komad le dodatno obarva z odtenkom pričakovanja in negotovosti.


Tudi Dirty Dozen Brass Band nasprotno od pričakovanega zagroovanega špila ponudijo žalobne, elegične spremljajoče linije z občasnimi vpadi v ospredje skladbe z iskrivimi, rezko-grobimi solažami: nadvse zadeto in premišljeno izvedeno srečanje afroarabske godbe z jazzom. Vtis, da gre za sproščen jam session oziroma kreativno srečanje glasbenikov, se pravzaprav vije skozi ves album. Nove skladbe Tinariwen namreč ne temeljijo toliko na zanje značilnem groovu, ki je marsikaterega kritika silil v primerjave z Bojem Diddleyjem ali Led Zeppelin, marveč so, spričo akustičnih glasbil, bolj introvertirane. Pričarajo nam podobe zamaknjenih muzičistov, ki sedijo ob sončnem zahodu ali polni Luni ter bolj kimajo z glavami kot zibajo z boki.



Zaradi vsega omenjenega je komponenta »bluesa«, ki so jo forsirali tako mediji kot založbe, manj slišna oziroma izstopajoča. Ob bolj čistem, akustičnem zvoku nas presune, koliko je pravzaprav tuareška glasba zasidrana v arabskih obrazcih, tako ritmičnih kot melodijskih. Rečeno kajpak v ničimer ne zmanjšuje pomena ali odličnosti benda; nasprotno, z albumom Tassili so se izkazali kot premišljeni zvočni oblikovalci, ki se znajo enako kot na šus osredotočiti na nianse in komaj zaznavne poudarke.


Iz vseh teh razlogov album nikakor ni na prvo žogo. Težko bi tudi kakemu nevednežu zavrteli kak specifičen komad z njega in ga poučili: »glej, to je tak ritem, o katerem sem ti razlagal«. Tassili je pač ne le bolj umirjen album, s počasnimi premiki v počasi se valečih komadih, ampak tudi take vrste, ki terja poslušanje od začetka do konca. Tinariwen so malček tvegali, a zelo dobro nadgradili že doseženo ali morda celo prešli v novo obdobje svojega ustvarjanja … in vse to z manj sredstvi in veliko manj hrupa, tako ali drugače …

pripravil Mario Batelić