Torek, 13. 9. 2011
goran
En najzanimivejših in najbolj cenjenih elektronskih producentov, z novo ploščo elektronsko členi surovost kitarskega zvoka. Toda pozabite na stereotipno, umirjeno, ambientalno manipulacijo - Vainio namreč ostaja zvest početju, ki ga je prakticiral z zasedbo Pan Sonic, oziroma ga celo nadgrad i... bliže rocku kot technu. (v celoti!)
* »To pa ne pomeni nič dobrega,« sem pomislil, ko sem ob novici o novem samostojnem albumu finskega avant-elektronskega producenta Mike Vainia izvedel, da gre pravzaprav za kitarsko ploščo. Elektronsko manipuliranje kitare so v zadnjem desetletju v številnih različicah vendarle dodobra preučili in razčlenili že Christian Fennesz in njegovi somišljeniki. Mar torej res potrebujemo še en album elektronsko-kitarskih milozvočij?
Odgovor na to vprašanje je bil že po prvi slišani skladbi z albuma 'Life (… it eats you up)' odločen »da«, če pod terminom milozvočje seveda razumemo Vainiovo prepoznavno sluh parajočo zvočno govorico, ki jo bodisi ljubiš ali sovražiš. Še več, prav nič ne bi bilo narobe, če bi se finski mizantropski ekstravagantnež svoj prihodnji album denimo odločil posneti s ksilofonom ali pa hurdy gurdyem. Po aktualnem albumu sodeč bi tudi s tema opojno zvenečima inštrumentoma iz bobničev bržkone uspel iztisniti kri. Je pa tu potrebno pripomniti, da se v tej Vainiovi zvočni brutalnosti vselej skriva mnogo širša, pod površjem zelo delikatna, skrbno premišljena in izvrstno udejanjena paleta različnih glasbenih domislic. Nenazadnje gre za kreativca, ki že dobri dve desetletji premika meje raznoterih muzik, bodisi kot polovica sedaj mirujočega dvojca Pan Sonic na raznovrstnih solističnih albumih ali pa v druženjih s številnimi glasbeniki – v zadnjem času najraje s tistimi iz miljeja sodobne improvizirane godbe.
Prav njegova recentna sodelovanja z improvizatorji s plodne berlinske scene so bila glavni razlog za bojazen, da bi se s »kitarsko« ploščo 'Life (… it eats you up)' Vainio utegnil spečati z elektroakustičnimi stereotipi. Njegovi drzni zvočni posegi v abstrakcije, razpete med hrupom in tišino, so takim pomislekom resda nasprotovali, toda še zdaleč ne bi bil prvi nestandardni elektronski producent, ki bi ga premamilo opojno, ambientalno strunarsko teksturiranje. Da mu ambient in brneče teksture niso tuje, je nenazadnje denimo pokazal že z nekaterimi izvrstnimi albumi, ki jih je objavil pod minimalističnim-techno psevdonimom Ø. Bi pa novemu ploščku primerljive domislice prej našli v albumih, ki jih v zadnjih letih objavlja pod svojim pravim imenom. Na teh njegov zvočni avanturizem izstopi v najlepši, najdrznejši podobi. Slaba, ali še raje dobra plat tega pa je, da ta glasba povprečnemu poslušalcu ponuja bore malo opore. Pravzaprav ni nič nenavadnega, če se ob Vainiovih najbolj drznih posegih v formo in zvok po glavi praskamo celo malce bolje trpežni ali pa poučeni poslušalci.
S ploščo 'Life (… it eats you up)' Vainio stopi še korak naprej. Na eni strani se močno opre na raziskujoče členjenje zvoka in forme, na drugi pa prostor odpre tistemu prepoznavnemu, neposrednemu, surovemu zvočnemu toku, ki ga je v perfekcijo razvil kot član Pan Sonic. Razlika pri slednjem je le ta, da zvok po novem ni več plod Pan Sonicovih famoznih doma narejenih generatorjev zvoka, pač pa električne kitare. Tu je Vainiova prednost gotovo njegova izkušnja v industrial bendih še iz časa pred nastankom zasedbe Pan Sonic. Rezki kitarski rifi, nanizani v repetitiven zvočni tok, najprej ponudijo primerjavo z zasedbo Sunn O))). Hrupne teksture spomnijo na početje dvojca KTL, toda medtem ko se O'Malleyeva kitara in Rehbergov hrup srečata v abstraktni formi, ju Vainio postavi v skorajda povsem standardno formo pesmi. Plošča ponuja izjemno dinamično poslušanje, ki ga pravzaprav narekuje že intenzivnost kitarskih rifov. Še dodatno pa ga stopnjujejo skladbe, oprte na Vainiv značilen, eksotičen, finsko hladen minimalizem. Čeprav je album 'Life (… it eats you up)' v osnovi plod elektronske manipulacije, ga lažje kot v družbi elektronskih albumov vidimo med drznejšimi dosežki zvedavih black metalcev. Da je Vainiu rockovska glasba blizu, navsezadnje potrdi že izjemna priredba 'Open up and bleed' zasedbe The Stooges.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>