Kot se za prvi podopustniški Striptiz edino spodobi, bomo začeli počasi in z užitkom. S tema dvema besedama, bi lahko opisali tudi konzumiranje stripovskega festivala v Hercegnovem, priobalnem mestu čudovite Črne Gore.
Kot se za prvi podopustniški Striptiz edino spodobi, bomo začeli počasi in z užitkom. S tema dvema besedama, bi lahko opisali tudi konzumiranje stripovskega festivala v Hercegnovem, priobalnem mestu čudovite Črne Gore.
Da ima država z manj kot milijonom prebivalstva lasten stripovski festival, je vsekakor občudovanja vredno. Čeprav je potrebno vedeti, da gre za »one man« projekt, ki ga, ponovno počasi in z užitkom, fura Nikola Čurčin. Čurčin je stripovski avtor, ki je na tokratni festival pripeljal velika imena ex-yu stripa. Darko Perović, ekipa Stripburgerja, Darko Macan, Iztok Sitar in Branko Đukić so od drugega do sedmega septembra besno risali stripe in širili svoje ideje.
Stripovski festivali so morda še bolj kot naključnim obiskovalcem, predstavitvi izdelkov, promoviranju in razstavljanju namenjeni druženju stripovskih ustvarjalcev. Diskutiranje, predstavljanje lastnega ustvarjanja in navsezadnje ustvarjanje skupaj z uveljavljenimi stripovskimi avtorji pusti velik pečat na nadaljnje ustvarjanje mladih avtorjev. In če veliki stripovski festivali pod pritiski natrpanega programa, množice obiskovalcev ali komercialne usmerjenosti tega pomembnega festivalskega poslanstva skorajda ne opravljajo več, pa se zdi, da je bil Hercegnovski festival kot ustvarjen za druženje striparjev.
Najverjetneje je k temu pripomogla tokrat že tretjič uporabljena fraza »počasi in z užitkom«. Festivalsko dogajanje je bilo namreč daleč od natrpanega, pa tudi sama predavanja, postavitve in otvoritve razstav so potekale z najmanj enourno zamudo, a z domačnostjo in brez nepotrebnih besed. Namesto uradnih govoranc so obiskovalci raje stopili do avtorjev in se z njimi pomenili osebno. Domačnost je nekaj, česar definitivno manjka na veliko festivalih, ne le stripovskih. Ležernost čez vroče črnogorske zgodnjejesenske dneve pa je izpuhtela vsak večer, ko smo avtorji pograbili svoje risarske pripomočke in pred publiko risali na majice, jamali ali le nekaj kracali po papirju. V vsakem primeru so ti večeri privabili največ obiskovalcev.
Pomembna stvar stripovskih festivalov so definitivno tudi predavanja. Razstave namreč hočeš nočeš prikažejo večinoma le končan izdelek, medtem ko ustvarjalni proces, težave s financami ali morda kaka anekdota ostanejo daleč od okvirjev na stenah. Samo spomnim na denimo odlično predavanje Maxa Anderssona lansko leto v Ljubljanski Vžigalici, ki je njegove mnogokrat povsem odpuljene stripe kar nekako prizemljilo. Vse se nam je zdelo logično.
V Hercegnovem sta svoje odpredavala mojstra Iztok Sitar in Darko Macan. Prvi je ne le legendarni Slovenski stripar, temveč tudi vesten popisovalec slovenske stripovske zgodovine, in ravno o tem se mu je razvezal jezik pred publiko. Če je Sitar v svojem slogu ljudski, pa za Macana tega ne bi mogli trditi. Risar, urednik, scenarist in pisatelj je namreč eden izmed odličnih stripovskih teoretikov. Velik um nam je razlagal križe in težave svojega časopisa za strip z naslovom Q. Še mnogo več o njem pa si boste lahko prebrali v novi številki Stripburgerja, ki je v času festivala izvedel daljši intervju z njim.
Slovenski Stripburger je na festivalu nastopil z delčkom razstave Pozdravi iz striponije, družbo pa mu je v spodnjem nadstropju delal Stripolis. Za to stripovsko revijo verjetno še niste slišali iz dveh razlogov. Prvič gre za mlado revijo, ki je pravkar izšla v svoji tretji številki, drugič pa je v celoti napisana v cirilici. Slednje mi je kot uredniku povsem nerazumljivo, saj si revija tako sama zapira pot do potencialnih kupcev. Glede na to, da gre za odlično mednarodno mešanico alternativnih in klasičnih stripov, ta poteza vsaj po mojem mnenju ni najboljša.
Čeprav to niso bili edini dogodki festivala, pa se mi zdi povsem dovolj besedičenja o programu. Ta je bil načrtovan vrhunsko, izveden počasno in z mnogimi napakami, ki pa so se kar poskrile v množici prijetnosti. Pohvale torej Nikoli Čurčinu, da je uspel ustvariti festival brez primere, ki me bo ravno zaradi te svoje izjemnosti gotovo še privabil v Herceg novi.
Naj zaključim vendarle nekoliko pesimistično. Morda namreč festival nikoli več ne bo takšen, kot je bil. Včeraj, 14. septembra, je namreč zaprl vrata Klub hercegnovskog pozorišta, v katerem je potekala razstava Iztoka Sitarja, pred njo smo risali, poslušali predavanja, bil je glavno zbirališče striparskih ustvarjalcev tekom festivala. Točnih razlogov za zaprtje sicer ne poznam, čeravno so mi jih na hitro predstavili na festivalu. Menda nekaj z neurejenim lastništvom, zadeve nisem preveč resno jemal, tudi oni je niso.
Pa bi jo morali, že zaradi 6. hercegnovskega strip festivala bi jo morali ...
… je sedaj pameten Mimo.
Komentarji
komentiraj >>