Zakaj je Virginia Woolf tako pomembna avtorica za feministično misel in v čem je tehtnost njenega eseja Tri gvineje; ali zakonodaja v Sloveniji res ne ščiti žrtev nasilja v družini; in kaj meni o dekriminalizaciji prostitucije Mojca Šorli.
Dekriminalizacija prostitucije
Nekateri slovenski politiki so se s Predlogom za spremembo zakona o prekrških zoper javni red in mir, ki je bil v parlamentarno razpravo vložen decembra 2001, spet angažirano zavzeli za dekriminalizacijo prostitucije v Sloveniji. Uradno gre sicer za skupino poslancev in poslank, vendar se tako ob tej zadnji kot preteklih pobudah javno izpostavljajo predvsem moški. Predlagatelji poudarjajo, da z dekriminalizacijo ne želijo spodbujati razmaha tovrstne dejavnosti, pač pa predvsem sneti breme prestopnosti z ramen prostitutke ali prostituta in jima povrniti osebno dostojanstvo. želijo tudi, da bi javnost prostitucijo pripoznala kot običajno gospodarsko dejavnost, ki bi jo država ustrezno zakonsko uredila, kot je to pred kratkim storila Nemčija. Potrebno je poudariti, da je nemška vlada sprejela zakon, v katerem prostitucijo ne le izenačuje z ostalimi poklici, temveč jo tudi osvobaja vsakršne nemoralnosti. Za legalizacijo prostitucije se slovenski predlagatelji ne zavzemajo, ker jo bojda razumejo kot odpravo kaznivosti zvodništva in posredovanja pri prostituciji. Po mnenju nekaterih naj bi sprejetje spremenjenega zakona razbremenilo tudi policiste, tako da bi se ti, pozor, lahko ukvarjali z resnejšimi težavami. Poleg tega naj bi se prostitutke, kadar so žrtve nasilja, laže zatekale po pomoč na policijo. Ampak če to zadnje drži, bi policisti v prihodnje morali imeti še več, ne pa manj dela s prostitutkami kot doslej. Ambivalentnost odnosa države do prostitucije potrjuje prav policija, ki zagotavlja, da ima obstoječi zakon zadostne varovalke za preprečevanje širjenja pocestne prostitucije, ki je za slovenske razmere očitno še vedno nekoliko premoteča. Ta pojav namreč inkriminira tretja točka 11. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir, ki predvideva denarno ali zaporno kazen za kršenje javne morale. Prostitucije torej naj ne bi več dojemali kot dejanje spolne nemorale, obenem pa jo še vedno imeli za dejanje, ki krši javno moralo. Torej nekako v smislu: prostitucija je dejstvo, ne moremo je odpraviti, kljub vsemu pa je nočemo sprejeti kot običajen, morda celo koristen družbeni pojav, in še manj spodbujati, saj je v nasprotju s prevladujočimi moralnimi načeli.
Veliko pomanjkljivost dosedanjih javnih diskusij o načrtovanih zakonskih spremembah vidim v tem, da se v eni sapi govori o dveh povsem različnih pojavih, ki vsak zase obstajata tudi v Sloveniji: prostitucija kot trgovina z belim blagom, ki je za drogami in orožem največji vir zaslužka mednarodnih kriminalnih združb, ter prostitucija kot svobodno izbrana dejavnost posameznika ali posameznice. Dekriminalizacija oz. legalizacija v kontekstu prostitucije prvega tipa je seveda brezpredmetna. Sedanje razprave torej naslavljajo zgolj in samo prostitucijo kot dejavnost na osnovi svobodne volje. Zdi se, da zmeda vsaj deloma izvira iz zabrisanih meja in nasprotujočih si interesov v samem svetu prostitucije. Marsikje obstajajo združenja prostitutk, kot npr. Comitato per i Diritti civili delle prostitute v Italiji, ki se odločno borijo za svoje državljanske pravice in ne želijo biti videne kot žrtve. Želijo, da njihova dejavnost postane enakovredna drugim poklicem ter da se jih preneha stigmatizirati na podlagi licemerskih moralnih norm. Zanje je prostitucija preprosto izraz človekove seksualnosti. Poleg tega, kot trdi Dawn Passar, znana aktivistka za pravice prostitutk, več ko je zakonov, ki preganjajo prostitucijo, večja je nevarnost, da jih bodo organi pregona sami izrabili za zlorabo prostitutk. Vendar pa glas emancipiranih prostitutk nekoliko potihne v svetu pospešene globalizacije, ki vsako leto požene za kruhom enormno število ljudi iz revnih držav, zlasti Vzhodne in Jugovzhodne Evrope ter Tretjega sveta, in v kateri trgovina z ženskami in otroci dosega že kar epidemične razsežnosti.
Enačenje prodaje telesa z ostalimi, običajnejšimi načini služenja denarja izhaja iz nekakšnega sumljivega logicizma in je precej neprepričljivo. Prostitucija telesa naj bi bila enaka prostituciji možganov ali osebnih spretnosti - gola poslovnost torej. A če bi bila ta trditev zares osnovana, bi se morali v nekem idealnem, z moralnimi predsodki manj obremenjenem svetu, vsaj toliko podajati v ta poklic kot druge, predvsem pa tudi več moških. V šoli na primer bi z enako resnostjo razmišljali o poklicih mehanika, frizerke, zdravnika ali prostitutke. Dvomim, da kdo zares verjame v ta scenarij. Ostanimo torej neizvirni in vztrajajmo pri tem, da prodajati telo vendarle pomeni odreči se njegovi intimni integriteti, kar pogosto vodi v psihično neravnovesje.
V medijih med sicer redkimi izjavami prostitutk lahko razberemo njihovo mnenje, da prostitucija kot gospodarska dejavnost ne bi funkcionirala. Katero dekle pa bi želelo imeti v delovni knjižici zapisano, da se je nekoč prostituiralo, pravijo. Ženske, ki so si izbrale poklic prostitutke, želijo torej praviloma ostati anonimne, še posebej v majhni in ozkomisleči družbi, kot je slovenska. Mimogrede, gospodje predlagatelji, tudi v prihodnje. In kakšen je pogled nekaterih prostitutk na predlagane spremembe zakona? "Preden so se spravili k reševanju t. i. prostitucijske problematike, bi morali rešiti fenomen brezposelnosti, fenomen zlorabljanja v družini in fenomen iskanja spolne identitete." Raziskave dejansko kažejo, da poleg brezposelnih deklet v prostituciji najpogosteje pristanejo ženske, ki so jih zlorabljali v rani mladosti, kar potrjuje domnevo, da je prodajanje telesa vendarle pogosto pogojeno s specifičnim odnosom do seksualnosti.
Zato je druga velika pomanjkljivost dosedanjih diskusij prav odsotnost vsakršnega poskusa proučitve socialnega, psihološkega in nenazadnje zgodovinskega ozadja prostitucije. Povsod, tudi na Nizozemskem, z neznosno lahkostjo spregledujemo dejstvo, da se ženske že od nekdaj prostituirajo predvsem zaradi ekonomskih koristi, in ne zaradi lastnega užitka. Tudi pri majhnem odstotku socialno neogroženih žensk, ki se odločajo za prostitucijo, je odločilna motivacija denar. Čas je torej, da skušamo razumeti prostitucijo tudi kot posledico določenih okoliščin, in ne zgolj kot naravno stanje stvari.
Prevladujoči argumenti tistih, ki podpirajo dekriminalizacijo oz. legalizacijo, so: večja varnost prostitutk, zdravstveno varstvo ter novi davki za državo. Če se prvi še zdi utemeljen, se že pri drugem nekoliko zaplete. Zdravstveno varstvo, a v interesu koga? Očitno predvsem odjemalca seksualnih storitev, saj, kot je slišati, prav prostitutke najbolj prisegajo na varen seks. Pravega razloga za uvedbo obveznih zdravstvenih pregledov predlagatelji niti ne skrivajo, saj sami zapišejo, da gre "tudi za zaščito javnega zdravja". Že, ampak kakšna bo pri tem odgovornost odjemalcev uslug? Njim očitno ne bo treba na nikakršne obvezne preglede. Breme odgovornosti je torej še naprej izključno na eni, zaščita pa na drugi strani.
S strani nekaterih veselo pričakovano obdavčenje seksualnih delavk in delavcev pa bi se dalo označiti tudi za svojevrstni cinizem družbe, v kateri živimo. Ne bi bila morda bolj kot skrb za ekonomsko korist države utemeljena zahteva prostitutk, da jim država ponudi beneficiran staž in ustrezno pokojnino, saj s svojo funkcijo konec koncev že po tradiciji pomagajo ohranjati institucijo družine? Simone de Beauvoir v delu Drugi spol ugotavlja, da celo najstarejši krščanski pisci, kot sta Sveti Avguštin ter Tomaž Akvinski, prostitutke sicer obsipata z zaničevanjem, a jih vendarle sprejemata kot nujno zlo, saj igrajo v družbi, kjer je "poštena ženska" (v narekovajih) zasužnjena družini, eno najpomembnejših vlog.
Tretja bizarnost javne razprave o dekriminalizaciji prostitucije je dejstvo, da se o njej spet v glavnem pogovarjajo moški - kljub temu, da je vodilna vloga v prostituciji še vedno izrazito v rokah ženskega spola in jo lahko zato resda nekoliko nenatančno, a brez slabe vesti imenujemo "ženski" poklic. Spet se nam zdi, da bi morala problem prostitucije reševati stroka, čeprav gre očitno za politične pravice družbene manjšine. Sliši se nekam znano. Najbrž bi bilo treba poleg t. i. medresorske ekspertne skupine k sodelovanju povabiti vsaj še predstavnike civilne družbe oz. nevladnih organizacij, ženskih organizacij ter, najpomembneje, prostitutk samih. Proučiti bi morali specifiko prostitucije v Sloveniji in se ne spet kar slepo zgledovati po tujih državah, še najmanj recimo po Nizozemski, kjer je družbena klima po tradiciji neprimerno bolj liberalna kot pri nas.
Kaže, da bi z novim zakonom največ pridobili prav klienti, že doslej praktično nedotakljivi, s svežimi davki nekaj še država, prostituirankam pa bi z odvzemom anonimnosti ter naloženimi obveznostmi lahko zakon naredil več škode kot koristi. Bojim se, da je dekriminalizacija prostitucije v danem trenutku, brez vsakršnih poglobljenih socioloških analiz, spet predlagana mimo interesov glavnih akterk. Če bi namreč namere o spremembi zakona izvirale iz iskrene želje po izboljšanju njihovih delovnih razmer, bi se snovalci zakona gotovo bolj potrudili od prostitutk samih izvedeti, česa si v resnici želijo in kaj so pripravljene za večjo fizično in zdravstveno varnost žrtvovati. Glede tako poudarjane "vrnitve dostojanstva" prodajalkam telesa zakonska podlaga ne bo spremenila prav nič, če se ne bo prej kaj spremenilo tudi v naših glavah. Predvsem pa, kot poudarja Dawn Passar, "prostitutka mora govoriti zase".
Pa ne slepimo se. Najhujša žaljivka za žensko - in, kako ironično, včasih celo za travestita – je še vedno cipa.
Komentarji
komentiraj >>