O njem ste gotovo slišali že marsikaj, saj ima Žižek kot oseba in kot filozof tako prezenenco in tako konsistenco, da doma nemara do njega nihče ni ravnodušen. Nanj lepijo oznake kot so »filozofska svetovna zvezda«, »slovenska intelektualna blagovna znamka«, »radikalni levičar«, »filozof zabavljač«, »lacanovski marksist«, pa tudi za fašista in antisemita so ga že oklicali. Mi bomo skušali narediti križ čez te floskule in čim bolj neobremenjeno prelistali njegovo zadnjo čitanko, ki jo je uredl Peter Klepec.
Dragi poslušalci, drage poslušalke, dober večer. Dobrodošli v Teoremi, ki bo tokratno nočno uro posvetila slovenskemu filozofu Slavoju Žižku. O njem ste gotovo slišali že marsikaj, saj ima Žižek kot oseba in kot filozof tako prezenenco in tako konsistenco, da doma nemara do njega nihče ni popolnoma ravnodušen. Nanj lepijo oznake, kot so »filozofska svetovna zvezda«, »slovenska intelektualna blagovna znamka«, »radikalni levičar«, »filozof zabavljač«, »lacanovski marksist«, pa tudi za fašista in antisemita so ga že oklicali. Mi bomo skušali narediti križ čez te utečene in neutečene floskule ter čim bolj neobremenjeno prelistali njegovo zadnjo čitanko, ki jo je pred nas postavil Peter Klepec. Gre za več kot 400 strani obsegajočo knjigo »Poskusiti znova – spodleteti bolje«, ki prinaša izbor devetih Žižkovih tekstov.
Na naslovnici rdeče žareče knjige je pod pomenljivim naslovom »Poskusiti znova – spodleteti bolje« na prepoznavni obliki kinder jajčka zapisano »Žižek Surprise«. Med devetimi teksti, ki jih skupaj s kratkim povzetkom vsebine in razlagalnim pojmovnim aparatom prinaša knjiga, je tudi tekst o tem, kaj je možno filozofskega povedati o taki banalni stvari, kot je kinder jajček. In ravno prek te začetne intrige, ki nam jo ponudi naslovnica te druge čitanke o Žižku za slovensko bralstvo, se lahko spusimo »in medias res« njegove misli.
Žižek namreč v besedilu Ideologija danes v bleščeči papir ovito čokolado, ki v svoji praznini skriva plastično igračo, postavi za pravi simbol delovanja sodobne družbe. Kot pravi, lahko beremo igračko kot Lacanovski object petit a v svoji najčistejši obliki, saj ravno igračka ponuja tisti nekaj »več«, tisti presežek, tisti objekt, ki lahko izpolni praznino naše želje. Fantazma tega, kar bomo dobili zraven, obljuba za ta nekaj »več«, ki nam ga vselej znova demonstrirajo reklame, je za Žižka v tem, da kompenzirajo za tisti »manj«, saj blago nikoli ne izpolni svoje fantazmatske obljube. Ko mehanizme delovanja potrošniške družbe, ki jih uteleša kinder jajček, primerja s praznino Heideggrove grške vaze, se iz popularne kulture premakne na področje filozofije, kjer postavi premise strukture blaga in strukture buržuaznega subjekta. In ravno ta gesta je ena ključnih niti Žižkove misli: primere iz popularne kulture vstavi v kompliciran kozmos filozofije z namenom, da obe področji sleče do nagega in jima prida radikalno kritiko. Izdelek iz vsakega supermarketa postane emblem zapletene strukture Lacanovskega objekta petit a.
Vrnimo se še enkrat k naslovu knjige »Poskusiti znova – spodleteti bolje«, ki jo listamo v tokratni Teoremi. Naslov je parafraza in zgositev dveh citatov, in sicer Leninovega in Beckettovega, ki ju Žižek obravnava v besedilu Začeti od začetka. Lenin namreč svoj zapis o vzpenjanju na gori sklene z mislijo, da je vedno znova treba začeti od začetka, v kateri odzvanja Beckettovski minimalizem: »Try again. Fail again. Fail better«. In ravno ta postavka začenjanja, ki je vselej podvržena temu, da mora spodleteti, je za Žižka izhodiščna premisa za razmišljanje o svetu po letu 1990 in po finančni krizi leta 2008. Treba bi bilo namreč znova začeti od samega začetka in ne od zadnje točke, do katere nas je pripeljal globalni kapitalistični sistem.
Žižek tako pravi, da je osrednja naloga sodobne vladajoče idelogije danes dokazati, da so krizo proizvedla naključja in ne sam globalni kapitalistični sistem. Ključno vprašanje pri tem je, ali bo kapitalizem preživel štiri antagonizme, ki ga lahko zaustavijo, da bi družba lahko začela od začetka? Ali bo torej kapitalizem lahko premagal grozečo nevarnost ekološke katastrofe, neujemanje zasebne lastnine z intelektualno lastnino, posledice razvoja znanstvenih tehnologij in nove oblike aparthaida, ki se kažejo s postavitvijo novih zidov? Po Žižku se mora kritična levica danes organizirati in dokazati, da kapitalistični sistem inherentno vsebuje nujne strukturne napake, da torej tudi kriza ni bila stvar golega naključja. Ali kot s parafrazo Marxove 11. teze po Feurbachu pravi sam Žižek na koncu: »[N]aša teza naj se glasi: kritični levičarji so v naših družbah doslej le prašili jajca oblastnikov, gre pa za to, da jim jih odrežemo.«
Kot nam poročajo spletne biografije, je Žižek mednarodno priznanje teoretika s svetovno težo dosegel leta 1989, ko je v angleščini izdal knjigo Sublimni objekt ideologije. Čitanka »Poskusiti znova - spodleteti bolje« objavlja tudi obsežen predgovor k izdaji Žižkove knjige For They Know Not What They Do, kjer se avtor obrača nazaj na izdana dela v angleščini in podaja samokritiko na napisano v Sublimnem objektu ideologije. Kot pravi v najdaljšem tekstu čitanke z naslovom Užitek v mejah čistega uma, je druga izdana knjiga v angleščini teoretsko tehtnejša od prve, ki je le nizala anekdote in reference iz sveta filma. Kot zapiše Žižek, je knjiga, s katero je dosegel svetovno slavo, zgrešila absurdno neadekvantnost objekta, ostala je ujeta v etiko čiste želje, ki jo je poosebljala figura Antigone. Tako Žižek v svoji drugi knjigi v angleščini po letih trdega dela prikaže svoje lacanovsko branje Hegla, razvije koncept dejanja in svoj odnos do demokracije. Ob tem v predgovoru, ki deluje kot samostojen tekst, prikaže novo podrobno razlago triade Realnega, Simbolnega in Imaginarnega.
Za kaj torej gre? Prisluhimo citatu: »Običajno "lacanovsko" pojmovanje vidi realnost kot grimaso Realnega: Realno je nedosegljivo travmatično jedro-Praznina, slepeče sonce, v katerega ni moč neposredno pogledati, zato ga je mogoče videti le s strani, s popačene perspektive.« Če pa upoštevamo vse posledice lacanovskega pojma Realnega, je treba formulo obrniti in reči: »Realno samo ni nič drugega kot grimasa realnosti,« saj ni nič drugega kot popačena perspektiva realnosti. Lacanovsko triado Žižek prav na tem mestu podrobneje razdela in pravi, da obstajajo »realno Realno« kot grozljiva Reč ali primordialni objekt, »simbolno Realno«, ki je Realno kot konsistenca, in »imaginarno Realno«, ki je tisti skrivnostni nekaj, ki vsekdanjemu objektu daje neko sublimno raven. Tudi Imaginarno in Simbolno pa Žižek vsako na svoji strani ponovno razdeli na take tri modalnosti.
Vseeno pa ostaja prava moč branja Užitka v mejah čistega uma v branju Heglove dialektike in njene navezave na logiko označevalca. Kot zapiše Žižek, sta heglovska dialektika in lacanovska »logika označevalca« dve različici iste matrice. Ob tem teoretsko zahtevnem posegu, ki vpotegne v analizo tudi Kanta in Badiouja ter se ob tem naveže na sodobne filme, budizem, krščanstvo in judovstvo, se pisec tu sprehodi čez širok diapoazon tem in eksplikacij, vse do točke, ko pristane na polju presežnega užitka.
In užitek bo seveda za Žižka kot filozofa, ki se ob Heglu in Marxu obsežno ukvarja ravno z Lacanom in psihoanalizo, eden centralnih pojmov njegovega pisanja. Namesto tega, da bi se sami spustili v razdelavo tega pojma pri njem, se raje zdaj za trenutek ustavimo pri listanju knjige in se raje vprašajmo, kakšen je naš bralni užitek pri branju tega dela? Kot odgovor lahko podamo dve hitri opombi pod črto.
Prva opomba je ta, da se ta knjiga bere kot eksplozija, kot lokomotiva, ki drvi s svetlobno hitrostjo, vmes pa se tu pa tam ustavi na kakšni postaji. Tu nam mimogrede navrže kakšen vic ali anekdoto iz sveta filma, literature, popularne kulture, potrošniške družbe, nato pa spet zahupa in drvi naprej. Drvi po širokih poljih celotne zgodovine filozofije – ne izpusti niti Talesa, Platona, Descartesa, Leibnitza, Fichteja, Schellinga, Kanta, seveda ne Hegla in Marxa in nikakor ne Freuda in Lacana, ob tem pa se obregne še v Heideggra, Badiouja in Deleuza. Diktakt hitrega tempa, zgoščanje in zlitje jezika, ki ne dopušča počasnega branja, njegova vsebina pa domala nobene druge interpretacije, delujejo kot nekakšna implozija Žižkove misli v našo glavo. Njegove misli zmore zapis na papir le deloma zaustaviti, le delno kontrolirati: paradigme in parafraze, pertinentnost in kontingentnost, dovtipi, horizonti, vici in povezave na šest strani neba že brzijo naprej in se nam naselijo v misli s tako močjo, da je treba to knjigo kdaj na silo odložiti. Zapreti jo je treba zato, ker nas lahko njen tempo posrka kot vsemogočna črna luknja, kot eksplozija možnosti, kjer vse drugo okrog nas naenkrat obmolkne.
In tu se pojavi druga opomba pod črto, ki zadeva sámo vselejšnjo odprtost Žižkovih del, ki jo kritizirajo njegovi najbolj zagrizeni nasprotniki in ki nam jo prinaša v Žižkovem citatu tudi ta knjiga. Če citiramo avtorja: »Sovražim pisanje. Tako zelo sovražim pisanje – ne morem vam povedati, kako zelo. V trenutku, ko se nahajam na koncu nekega projekta, se mi zazdi, da nisem ravno uspel povedati tistega, kar sem nameraval, da potrebujem nov projekt...« Ko tako prebiramo njegove tekste in vidimo v njegovih interpretacijah vso nujnost, vso možno kontingenco, obenem iz bazena te vednosti vselej bruha še dodatna argumentacija, ki bi lahko prvo povozila. Za Žižka se zdi, da lahko v neskončnost niza vselej nove argumente.
Slavoj Žižek doma objavlja večinoma v Problemih, kjer je ob drugih članih t. i. »ljubljanske psihoanalitične šole« že dolgoletni član uredništva, v Združenih državah Amerike pa v reviji Lacanian Ink ter In These Times. V družbi najvplivnejših filozofov je predavatelj na European Graduate School, občasno sodeluje kot gostujoči predavatelj na najprestižnejših univerzah v Združenih državah Amerike, doma pa je tudi član SAZU. O njegovem delu že štiri leta izhaja strokovna revija The International Journal of Žižek Studies. Njegove knjige – seznam angleške bibilografije je občutno daljši od slovenskega – najdete v vsaki dobro založeni knjigarni zahodnega sveta. V londonski Tate Gallery mu posvečajo celo samcato polico, nekaj podobnega najdete tudi v newyorški MoMi. Taka izdatna mesta mu pridajajo tudi na kongresih in v revijah. Tu ni kaj dodati: Žižek je zvezda.
Vendarle pa imamo ob branju njegovih besedil ves čas občutek, da ta zvezda predvsem izredno veliko bere, ogromno študira in pri svojih 62 letih neutrudoma išče nove povezave znotraj filozofije. Poglejmo recimo prvo besedilo knjige z naslovom Marxova iznajdba simptoma. Tu gre Žižek onkraj Lacanove izjave, da je bil Marx tisti, ki je opazil neko razpoko, neko asimetrijo in tako iznašel pojem simptoma. Onkraj gre zato, ker poišče korelate med Marxovo analizo blagovne forme in ključno poanto Freudove analize sanj zato, da dokaže, da pri simptomu ne gre zato, da poiščemo njegovo skrito vsebino, simptoma ne moremo pojasnjevati iz tistega, kar ta simptom izraža.
Resnica je za Žižka že vselej »tu«, »vsem na očeh«, »zunaj« na odprtem: resnica in skrivnost, ki naj bi resnico razklenila, je ravno forma in pojav, ki je vedno že tu. Pri Freudovi analizi sanj, ki, kot vemo, omogoča kraljevski vstop v območje nezavednega, ne gre za to, da interpretiramo manifestno in latentno obliko sanj. Gre enostavno za to, da pojasnimo, zakaj so latentne misli prevzele tako formo: bistvo je samo »delo sanj« in potlačena nazavedna želja kot motor delovanja sanj. Korelativno lahko govorimo tudi o Marxovi analizi blagovne forme – pri tem gre v zadnji instanci za to, da kritika pokaže, zakaj lahko delo svoj družbeni značaj uveljavi zgolj v blagovni formi svojega produkta. Če sklenemo, lahko tu dodamo Žižkov zaključek, da je treba odkritje simptoma iskati v načinu, kako je Marx razumel prehod od fevdalizma h kapitalizmu. Takrat se družbena razmerja niso več kazala kot lastni vzajemni odnosi, ampak so bila preoblečena v družbene odnose med rečmi.
Ko iščemo paradigmatski primer družbenih odnosov par excellance, pridemo pri Žižku seveda do ključne formule za razumevanje družbenih razmerij v obliki odnosa med Heglovskim Hlapcem in Gospodarjem. Temu razmerju se z aplikacijo na Lacanovsko razumetje označevalca in subjekta posveča v tej knjigi na več mestih, tudi v besedilu Rojstvo označevalca – gospodarja. V tem tekstu Žižek zbezlja na plan edino omembo Slovenca v Freudovem opusu in se ob tem vpraša, kaj v psihoanalitskem smislu pomeni biti Slovenec? Freud je za nekega mladega slovenskega vojaka, o katerem mu je pisal njegov tržaški kolega, dejal, da ga ne more zdraviti zaradi impotence, ker gre očitno za ničvredneža, ki si ne zasluži nobenega truda. Kot pravi tu Žižek samoironično, smo morali Slovenci za srečanje s psihoanalizo počakati na Lacana: šele takrat je psihoanaliza dosegla tako prefinjenost, da se je lahko spoprijela s takimi ostudnimi bitji, kot so Slovenci. Freud pa je pri tej analizi za Žižka zgrešil bistveno poanto: ne gre namreč le za to, da je nemoralni Slovenec utelešal paradoksno zvezo med užitkom in Zakonom, ampak je njegova analiza možna le ob dodatku razlage slovenske nacionalne fantazme, ki temo matere, in ne očeta, postavlja kot nosilko Zakona oziroma Prepovedi.
S formulo hlapca in gospodarja se Žižek ukvarja tudi v besedilu Zakaj je vsako dejanje ponovitev?, ki prinaša del poglavij iz njegove knjige Enjoy Your Simptom! Izhodišče teksta je podrobna razlaga Lacanove formule, da je vsaka izbira že vselej izsiljena, njegov zaključek pa gre v smeri argumentacije, zakaj je za Lacana Gospodar po definiciji slepar. Zakaj? Gospodarja bere kot nekoga, ki se je znašel na mestu izvornega manka v strukturi in deluje tako, kot da obvladuje presežni užitek oziroma skrivnostni X, ki uhaja sami strukturi. Čeprav je za Lacana Gospodar slepar, pa njegovega mesta manka v strukturi ni mogoče enostavno odpraviti. Če razgalimo Gospodarja, njegovega mesta ne moremo zlahka izbrisati: ta gesta samo pokaže na izvorno praznost Gospodarja. Na tej točki se pokrivata tudi lacanovski pojem analitika, ki je le hrbtna stran Gospodarja. Tu seveda ne velja pozabiti, da je Gospodar tisti, ki se s hlapcem bori za užitek – prav tisti užitek, ki je za Lacana in tudi za Žižka edina prava substanca psihoanalize.
S to osnovno ravnijo izjave, ki v psihoanalizi meji že skoraj na tavtologijo, zaključujemo listanje po Žižkovi zadnji knjigi, ki je izšla v slovenščini. Ubrali smo podobno taktiko kot avtor sam – ponudili smo drobce, delce, prebliske in kratke momente, ki se na prvi pogled nezvezno in konfuzno, ob podrobnem branju njegove knjige pa utečeno in strenirano, zlijejo v eno samo skupno točko prešitja njegove široko postavljene misli. Iz svojega listanja smo izpustili besedili Ni spolnega razmerja in Beckettov ne-jaz, predvsem pa bogat arzenal tem, ki jih sploh nismo načenjali. Pred vrati tokratne Teoreme smo pustili Wagnerja, Hitchcoca, Kafko, Becketta, Brechta, Žide, Kierkeggarda, spektakularnost globalnega kapitalizma, katastrofičnost sedanjega časa, subjekta, komunizem, seksualnost, ponavljanje, totalitarizem in še cel seznam drugih področij, kjer Žižek nastopa kot suveren avtor.
Ker smo brali čitanko, smo se tudi sami počutili čitalniško in prav nič kritično. Kritiko ob povzetkih vseh objavljenih besedil in priloženem pojmovnem aparatu in napotki za poglobljeno branje prepuščamo vam. Ob tem velja pripomniti le, da če redko berete filozofske tekste, vas zgoščeni povzetki na začetku tekstov ne smejo prestrašiti: pojdite raje na konec in si vzamite čas. Prihajajoči jesen in zima sta nemara res pravi čas, da si vsaj v obrisih očrtate misel filozofa, ki je radikalno lev zato, da je lahko levo radikalen.
Za Žižka neznane bralce je skušala spodleteti bolje Mateja Kurir. Brala sta Maco in Pia, za tehniko je skrbel Rok.
Komentarji
komentiraj >>