Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Konec začetka 18. Ex Ponta (1678 bralcev)
Torek, 20. 9. 2011
Pia



Prvi dnevi festivala Ex Ponto, ki se je letos namenil prečesati mite preteklosti in detektirati nove nostalgične ali utopične začetke, so mimo. A letošnja edicija ne reflektira le političnih začetkov in koncev. Tudi za nekatere gledališke formate bi lahko v določenih kontekstih ugotavljali njihove neizogibne konce, čeprav seveda lahko zasledimo tudi temeljitejše refleksije forme in medija, ki niso zazrti v preteklost. A takšne arbitrarnosti gledaliških formatov festivalu ne moremo šteti ravno v prid.
Prvi dnevi festivala Ex Ponto, ki se je letos namenil prečesati mite preteklosti in detektirati nove nostalgične ali utopične začetke, so mimo. Poglejmo, kako se je rdeča nit s tematiko, ki očitno konotira na politično in družbeno krizo, odvila v prvih obratih festivala.

Festival je odprla premiera predstave Leksikon YU mitologije pri nas dobro poznanega hrvaškega režiserja Oliverja Frljića. Tokratna koprodukcija različnih gledališč bivše Jugoslavije z igralskimi reprezentanti več generacij je iskala presek pogleda na bivšo skupno republiko. Frljić je kot ta skupni moment izpostavil banalen psevdoresničen trač iz jugoslovanske estrade. Namesto vrednot ali politične ureditve je kot edina skupna točka tako imenovane jugonostalgije izpostavljen rumeni spektakel. To dejstvo ne razveljavi morebitnih prednosti bivšega sistema. Bolj kot to pokaže, kako je naš pogled na preteklost bolj kot na vrednotah preteklosti utemeljen na hitrih potrošnih vrednotah sedanjosti. To pa je vse prej kot trden temelj za nove začetke.

Formalno Frljić ostaja frljićevski, kar pomeni, da v hitre, udarne in nasilne prizore meša avtorefleksivne premisleke o gledališkem mediju. Igralci skačejo iz fikcijskih vlog v uprizarjanje samih sebe. A v tovrstnih na videz izpovednih monologih o odvratnosti igranja sebe fikcijskost ravno tega na videz realnega dejanja pride še najbolj do izraza. Tudi iskrenost na odru se spremeni v mit.

Hkrati z izbruhom banalnosti govora o nekem drugem, preteklem političnem sistemu izbruhne tudi banalnost samega medija gledališča, nemožnost 'govora o'. Tudi tu ni možna zunanja pozicija izjavljanja, ne da bi se navzela nezdrave ironije in sarkazma. Z že neokusno preobloženo igro, preafektirano interpretacijo besedila in vulgarno koreografijo včasih ne vemo, ali je Frljić samo na meji dobrega okusa, s čimer želi nekaj povedati, ali pa jo je že prestopil in pokazal na boleči konec gledališča.

V poslanstvo gledališča pa očitno še verjame črnogorski režiser Veljko Mičunović, ki je na oder postavil Gogoljevega Revizorja. Korektna klasična uprizoritev korupcije, vredna ljubljanske Drame, a kaj, ko v enostavno reprezentacijo v črni škatli, čeprav se trudi biti tudi zabavna, ne verjamemo več.

Konec in začetek gledališke umetnosti pa je uspelo dobro združiti Poljaku Janu Klati v komadu Pesem o materi in domovini. V energičnem eklektičnem kolažu se je grška epika združila s postdramskim dekonstruiranim narativom. Gre za komad o tem, kaj v našem kulturnem prostoru predstavlja mati, tako v dobesednem kot v vseh prenesenih pomenih besede.

V odlično besedilo Božene Keff so inkorporirani tudi raznorodni odlomki zelo različnih provenienc, od Kralja prstanov do Lare Croft. To skoraj kičasto literarno tkivo se na odru poigrava z različnimi žanri, od opere do filmske grozljivke. Scenski elementi štirih mobilnih omar se transformirajo in ustvarjajo dinamiko, primerno hitri in energični pripovedi, ki ji tempo narekujejo multitalentirane igralke in igralec.

Za popolno nasprotje temu feminističnemu kiču, čeprav v dobrem pomenu besede, se je izkazala včerajšnja predstava Vlada Repnika in Martine Ruhsam Kako daleč lahko govorimo? V formalnem smislu je večji del predstave sestavljen iz videoprojekcij umetnikov pred popolnoma arbitrarnimi objekti, kot so gradniki iz betona ali prazni kontejnerji. Pred temi objekti posamezniki verjetno popolnoma improvizirano razpletejo in razlagajo svoje misli o objektu za njimi.

Bolj bistveno kot posamezni pomenski tokovi, ki se pred nami razpletejo in včasih mejijo na čisti absurd, so za predstavo pomembni načini, kako se posamezni narativi odvijajo. To je predstava o jeziku kot označevalcu, ki ni čisti enopomenski znak, nikoli ni že označenec sam. V komunikaciji vedno obstaja šum, seveda se to v predstavi zgodi tudi v odnosu med performerji in gledalci, ko slednji ne odgovarjajo na direktna vprašanja, varni v temni množici.

Glavno napetost dobro ponazori prizor med Martino Ruhsam in Vladom Repnikom. Na vprašanje, zakaj se ne pusti fotografirati, odgovori playback glasu Jacquesa Derridaja, Repnik pa le odpira usta. Potem Repnik ne odpira več ust in nazadnje celo zapusti mesto intervjuvanca, tako da posnetek dominira. Počasi se vez med označevalcem in označencem razgradi. Predstava uprizori trk med podobo-formo in besedo-vsebino, med potencialom in njegovim udejanjenjem, ki nikoli ne more zajeti celotne vrednosti potenciala, kakor v predstavi pojasni Bojana Kunst.

Isti večer smo si v okviru festivala lahko ogledali še slovaško predstavo Čakalnica, ki se je prav tako kot Frljićeva ali Klatova ukvarjala z zgodovinskim spominom. Režiser Viliam Dočolomansky je k narativu pristopil s sredstvi, ki sumljivo spominjajo na tanzteater Pine Bausch, a brez vsakih adaptacij in s še dodatno mero patosa. Tak pristop k pripovedovanju zgodbe o problemu preteklosti ni zmogel povedati kaj več od melodramatičnih floskul. Kot bi z nereflektirano gesto o preteklosti in spominih želelo govoriti gledališče preteklosti, brez ozira na to, da ima pred sabo sodobnega gledalca.

Letošnji festival ne reflektira le političnih začetkov in koncev. Tudi za nekatere gledališke formate bi lahko v določenih kontekstih ugotavljali njegove neizogibne konce, čeprav seveda lahko zasledimo tudi temeljitejše refleksije forme in medija, ki niso zazrte v preteklost. A takšne arbitrarnosti gledaliških formatov selekciji festivala ne moremo šteti ravno v prid.

Začetek Ex Ponta pokrila Pia Brezavšček. Kot dežnik.


Komentarji
komentiraj >>

Re: Konec začetka 18. Ex Ponta
vizualka [21/09/2011]

čestitke avtorici, vsaj dežnik je dober, četudi bi si velik del tega, kar pokriva, zaslužil, da ga vsemogoče vremenske ujme zbrišejo z zemeljskega obličja. ponavljam in parafraziram: smrt gledališču, svoboda gledalcu! skratka: začetek kar sam kliče po koncu. katja
odgovori >>