V drugem in zadnjem festivalskem terminu, ki se posveča festivalu Ex Ponto, poročamo o štirih predstavah, in sicer gre za Krleževo Salomo, za Kavkaški krog s kredo makedonskega narodnega gledališča Vojdan Černodrinski, plesni solo Off-beat Milana Tomašika in uprizoritev Rock'n'roll kosovskega gledališča Teatri Kombetar i Kosoves.
Režiser Branko Brezovec je introvertno predelavo biblijske Salome Miroslava Krleže postavil po principu site-specific umetnosti. Celotno dramo je kot ezoterično stiliziran trajajoči ready-made prenesel v železno kocko na tračnicah z rampo in avditorijem za gledalce, ki jo je postavil pred arkadje notranje ljubljanske tržnice. To mobilno miniaturno gledališče je občasno odpiralo svojo zadnjo in stranske stene da se je dogajanje preselilo tudi v globino prostora notranje tržnice.
Akterji so z nalepljenimi povečanimi negibnimi očmi spominjali na sumerske skulpture ali pa antične fajumske portrete. Hladnosti in epskosti je dodaten pečat dodala tudi stilizirana igra z odsekanimi gestami, ki so spominjali na lutkovno gledališče. Odsekan in ritmičen govor se je občasno zlival z uglasbljenimi mantričnimi napevi.
Specifičen prostor dogajanja in odmaknjena igra in zgodba naj bi ustvarili kontrast, ki bi zlil sodobnost in preteklost v enoten vsečloveški mit. Zdi pa se, da se to v kontekstu ljubljanske tržnice ni zgodilo, saj nasprotno kot kakšen Avenue Mall v Zagrebu, za katerega je bila predstava prvotno narejena, nima pridiha materialističnega blišča, ki bi konotiral na sodobne vrednote. Sicer zanimiva izvedba tako v site-specific različici ljubljanske tržnice izgubi širši kontekst in je bolj kot kaj drugega samo še kurioziteta.
Brechtov komad Kavkaški krog s kredo odzvanja problematiko druge svetovne vojne, predelano in potujeno, ki jo sklene z univerzalno, nadčasovno poanto, naj tisto, kar je, pripada tistim, ki to potrebujejo. Ta sicer uporaben uvid je speljan skozi zgodbo o gruzijskem državnem udaru, strmoglavljenju Velikega Kneza, ki v upravnih poslih nadomesti Guverner Abašvili. Knezovi ženi se sicer uspe izviti revoluciji, a za seboj pusti sinka Michela, ki ga najde njena služabnica Gruša in z njim zbeži v gore.
Po spletu vojnih okoliščin in napetostih dramskega loka se v taisto hribovje zateče tudi Michelova biološka mati, ki se je v kočljivi situaciji raje preoblačila in varovala svoje obleke, kot pa da bi poskrbela za svojega dojenca. Kakopak zahteva ponosna mati svojega otroka nazaj, o pravem materinstvu pa naj razsodi vaški, neuki, a modri pisar Azdak. Ker je zadeva komplicirana, se odloči za preizkus s kavkaškim krogom s kredo, v katerem se izkaže, da Gruša pod nobenim pogojem – saj gre vendar za ljubezen – ne more raniti malega otroka; prav ta ljubeznivost odloči o usodi plemenitega Michela, ki je prisojen ubožni, a bojeviti Gruši. Gre za vloženo zgodbo, priročen zgodovinski eksempel, ki jo pripoveduje cenjeni pevec, da bi razrahljal povojni spor zaradi doline med borci in kmeti.
Nad tekstom, spisanim v zadnjih letih druge svetovne vojne, uprizoritev ni premišljevala, narejen ni bil noben rez ali prerez s točnim in natančnim zgodovinskim trenutkom njegovega nastanka in arzenalom njegovih referenc. Uprizoritev Kavkaškega kroga s kredo je bila brechtovska, toda ne na tisti način, ki problematizira in rekontekstualizira, temveč na način arhiviranja. Obiskali smo muzej neke zgodbe, ki nam – četudi ima po tem močno pretenzijo – ni posredovala nič več kot zgolj analizo preteklega.
Uprizoritev se je odvijala v visokem tempu, hitri menjavi prizorov in vlog, nemalokrat je intenzivnost menjav preplavila vsakršen smisel dogajanja, ne da bi to bil njen neposredni namen. Celo scenografija je služila zgostitvi brechtovskega: večnamenski železni elementi, ki se jih lahko preuredi v gugalnico, ogrodje prostora ali hrib ter kopica železnih sodov in potrošnega materiala – vse to prejkone napeljuje na nekoč tudi Brechtov upor avtokraciji.
Predstava Martina Kočovskega je dokaz, da je brezpogojna vera v besedilo, onstran dramaturgije, ki bi razpolagala z genealoško kritiko sedanjosti, slepa pega gledališča. Kam je uprizoritev usmerjena, koga preobraža, kakšne vsebine preobraža, zakaj tako močno zaupanje v mojstra Bertolta in svetovni nazor, ki bi si moral prizadevati za obnovo in avtorefleksijo?
Vprašanja ostajajo, saj slutimo, da nam bodo prišla prav v nadaljnih kritiških operacijah in morda se nam sčasoma razprede dobra argumentacija, ki se ne bo naslanjala samo na takšne ali drugačne cinizme.
Večer zatem je premiero v Plesnem teatru Ljubljana dočakal plesni solo Milana Tomašika Off-beat. Tudi ta se je kljub navedbam pomembnosti procesa v gledališkem listu zataknil nekje daleč pred raziskavo. Izhodišče predstave, ki se je zapisovalo kot „odnos sodobnega plesalca do ritma“, ki hodi po opni, „napeti med zunanjimi vplivi iz zgodovine plesa in notranjo koncentracijo plesalca“ bi lahko enostavno prevedli v lep ples, gracioznost, kontrolo, tehniko, lepo scensko postavitev, lep kostum.
„It is what it is“ je geslo, ki bi lahko zaključilo razpravo o solu Off-beat. Vse, kar ponuja, ponuja kot fenomenalno.
Poseben odlomek festivala Ex Ponto je bila predstava Rock'n'roll, ki črpa iz teksta sira Toma Stopparda. Besedilo samo preverja vpliv in moč rock'n'rolla pri nastanku socialističnega gibanja na tedanjem Čehoslovaškem med prelomnima letoma 1968 in 1989. Toliko so nam pomagali izvedeti viri zunaj predstave same, saj predstave, ki je potekala v albanščini, nismo razumeli, saj se nadnapisom nikakor ni uspelo sinhronizirati s pripovedovanim.
Nemogoče je presojati in vrednotiti predstavo, ki je v celoti spodletela zaradi tehničnih težav. Če se problem nadnapisov ne bi izpostavljal že večer poprej, bi imel pripetljaj zagotovo manjšo težo, tako pa se nam zastavlja vprašanje, kolikšna je na Ex Pontu stopnja priprav na gostujoče gledališke dogodke. Moralne opazke o nespoštovanju truda nastopajočih ter časa in pozornosti obiskovalcev lahko podkrepimo s precej plastičnim primerom: v predstavo so bile umeščene tudi verjetno osebne izkušnje igralcev in pevcev, ki so se tako ali drugače nanašale na kosovsko problematiko, vojno in čistkami med kosovskimi Albanci. Ker večini gledalcev ni bilo usojeno razumeti njihovih pripovedi, smo lahko ob vsebinah, ki so nespregledljivi del njihove resničnosti in od nastopajočih terjajo izpostavitev, le sem in tja malce zazehali ali zmajali z glavo.
Če bi seželi dosedajšen potek festivala Ex Ponto, naredili bilanco ogledanih predstav, bi nas zaskrbeli postopki selekcije. Predstave, ki so se uvrstile v program festivala, so bile letos povprečne, korektne klasične dramske postavitve ali podpovprečno nedodelane, kot bi se klepale v prostoru, kjer je pomen dramaturgije zveden na antično idejo dramskega loka. Namesto formalnih napotnic, ki jih omogočajo gledališke mreže, bi si želeli več direktne selekcije, več razmisleka, več avtorefleksije.
Besedilo sta spisali Pia in Ana.
Komentarji
komentiraj >>