Sobota, 1. 10. 2011
Borja
Seun Kuti je najmlajši od številnih sinov očeta, inovatorja afrobeata Fele Kutija. Ob boku bolj znanega, kar dvajset let starejšega brata Femija, dosledno nadaljuje izročilo zahodnoafriškega kulta Lagosa. Seunov drugi album From Africa with Fury: Rise se giblje znotraj jasno, pred več desetletji zakoličenimi obrazci žanra in jih hkrati z vključevanjem elektronike in drugimi triki posodablja.
* Seun Kuti je najmlajši od številnih sinov očeta, inovatorja afrobeata Fele Kutija. Ob boku bolj znanega, kar dvajset let starejšega brata Femija dosledno nadaljuje izročilo zahodnoafriškega kulta Lagosa. Seunov drugi album From Africa with Fury: Rise se giblje znotraj jasno, pred več desetletji zakoličenih obrazcev žanra in jih hkrati z vključevanjem elektronike in drugimi triki posodablja.
Oluseun Anikulapo Kuti, krajše Seun, ni neznanec ljubljanskih odrov, saj je pred skoraj natanko petimi leti na tečno hladen večer nastopil na festivalu Druga godba. Rojen leta 1982 je že pri rosnih devetih letih nastopal z očetom, zaradi svoje mladosti je bil nekakšen vložek, popestritev pregovorno maratonskih koncertov Fele. Ko je ta leta 1997 umrl, je Seun star komaj petnajst let prevzel očetovo skupino Egypt 80, postal njihov glavni pevec in seveda saksofonist. Kar pa ni bilo samoumevno, saj je bil mladenič bojda zelo nadarjen za ameriški nogomet. Prvi album Many Things je Seun izdal leta 2008, sedaj pa smo dobili nadaljevanje z naslovom From Africa with Fury: Rise. Plošča je bila posneta v Riu de Jeneiru, a Kuti zanika, da bi to imelo kakršen koli vpliv na zvok, saj pravi: “Če bi bil posnet kjer koli drugje na svetu, bi zvenel popolnoma isto.” Veliko bolj zanimivo kot lokacija snemanja pa je dejstvo, da sta album producirala John Reynolds in Brian Eno, drugi seveda veliko bolj znan in nekoliko presenetljiva odločitev za producenta afrobeat plošče. Eno in Reynolds sicer svoje delo opravita šolsko, saj je zvočna slika Seuna Kutija in benda Egypt 80 izjemno bogata, celo ostra. Moti le rahlo pretirana čistost, spoliranost produkcije, ki je pri retro slogih, ki skušajo biti hkrati sodobni, vedno težka naloga, trd oreh. Nekateri tako pri današnjih apropriacijah godb šestdesetih in sedemdesetih let pogosto pogrešamo “original” - umazanijo, zrnatost inštrumentacije, in tako je tudi pri albumu From Africa with Fury: Rise. Zaradi sodelovanja Briana Ena se je pozornost (strokovne) javnosti takoj zapičila v vključevanje elektronike v godbo skupine Egypt 80, a v resnici stvar ni tako preprosta. Elektroniko, torej synthe in razne efekte lahko zasledimo le z mikroskopom, saj gre za izjemno subtilne prijeme in zvočne sledi. Vseeno gre kar nekaj zaslug obema producentoma, saj je Seun odkrito priznal, da je že med snemanjem plošče From Africa with Fury: Rise sprva mislil, da je naredil vse, kar se da narediti, da prostora za izboljšavo, šraufanje ne bo. A potem, pravi, mu je Brian Eno odprl oči in razširil zvok. Neposredno je Kuti o Enu rekel, da je “Brian Eno najbolj spoštovanja vreden motherfucker na svetu!”
Veliko bolj očitno kot picajzlasti produkcijski prijemi pa je obvladaštvo zasedbe, ki je povsem suverena in skoraj rutinska v svojem igranju, preigravanju že ničkolikokrat slišanih vzorcev, ki pa zaradi natančnosti produkcije in domiselnih prijemov ni povsem klišejsko, še manj dolgočasno. Velik del benda Egypt 80 tvorijo še zmeraj originalni člani, glasbeniki, ki so s Felo klesali afrobeat in imajo za seboj več kot petnajst olimpijad.
Seun kot pevec nikoli ni sijal tako kot njegov oče in tako je tudi pri novi plati, a vseeno z necenzuriranimi besedili deluje angažirano in samozavestno. Ni mu recimo težko povedati, da je skupna točka afriških voditeljev, ki so del esteblišmenta, to, da vsi govorijo veliko dreka.
Kar žalostno je, da afrobeat po štiridesetih letih obstoja ostaja eno redkih politično socialnih afriških medijskih orožij, ki imajo domet izven črne celine, domet do občinstev, ki so razdrobljena po celem svetu. Seun se tega zaveda, nadaljuje “poslanstvo”, je kritičen do establišmenta in do prohibicije trave, je skratka brez dlake na jeziku. Žalostno je, da je Seun glas glasne manjšine, ki zavzema jasna politična stališča na dandanes precej apolitičnem polju popularnih godb in to ne samo v (subsaharsko) afriškem kontekstu.
Če je Seun pred leti na odru izgledal strašljivo podoben svojemu očetu, skoraj kot njegov klon, pa se z novim albumom uveljavlja kot skoraj samostojni mojster afrobeata, še vedno sicer v senci Fele, kar pa ga prav nič ne moti.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>