Millsov letošnji že tretji dolgometražec ne odstopa od njegove prepoznavne estetike vesoljskega techna, navdih zanj pa je kot pri cenjenem albumu 'Metropolis' ponovno našel neposredno v filmu ... (v celoti!)
* Detroitski techno veljak Jeff Mills letos očitno ne pozna premora. Trije dolgometražci in kopica malih plošč ga ta čas nedvomno postavljajo med najbolj dejavne producente, ali je to dobro ali slabo, pa je najbrž odvisno od vsakega posameznika. Millsovi nasprotniki bi verjetno znali povedati, da mu je svežih idej zmanjkalo že vsaj pred desetimi leti. Resnici na ljubo se njegova glasba od začetka tisočletja precej ponavlja, toda to je bolj kot ne kar značilnost celotne techno produkcije. Nenazadnje gre za prakso, močno omejeno že skozi rigidnost oziroma restriktivnost forme. Po drugi strani pa je po mnenju mnogih prav Mills tisti producent, ki iz te forme ponavadi iztrži največ. Zdi se, da zna v izrazito minimalističnem izrazu vselej poiskati nova razpoloženja, nove zvočne nianse in nove neskončne ritmične zanke.
To na nek način velja tudi za ploščo '2087', ki je nekakšen križanec med odličnim ploščkom 'Metropolis' iz leta 2000 in Millsovim recentnim vesoljskim technom. Sorodnost med 'Metropolisom' in '2087' se pravzaprav skriva že v sami zasnovi obeh albumov. Obakrat je Mills inspiracijo zanju namreč našel na filmskem platnu. Za 'Metropolis' v istoimenskem kultnem znanstveno-fantastičnem filmu iz leta 1927, za '2087' pa v štirideset let mlajšem obskurnem filmu 'Cyborg: 2087'. Futuristična zgodba o spopadu umetne in človeške inteligence Millsu nudi odlično oporo, bolj trdno kot si jo ponavadi postavi s svojimi spremnimi zapisi. Za nameček njegova okleščena estetika in značilna tesnobna atmosfera že v svoji osnovi aludirata na filmski zapis, sliko. Še več, podobe, ki jih Mills riše z glasbo, so pogosto celo bolj oprijemljive od filmskih. Pa je to dovolj, da album '2087' - tako kot pred njim 'Metropolis' - postavimo med Millsove najboljše dosežke?
Da in ne. Gre sicer za ponovno izjemno techno lekcijo, ki v najlepši podobi izpostavi vse Millsove najučinkovitejše domislice. Zdi se, da v sestavljanju ritmičnih repeticij pravzaprav nima konkurence. Naj si bo zvok izpiljen ali robat, Mills iz njega vselej iztisne intenziven počasi rastoč groove, ki te niti za trenutek ne izpusti iz trdnega objema. Podobno velja tudi za apokaliptično, ali še raje post-apokaliptično atmosfero, ki jo največkrat gradi le z uporabo komaj slišnih šumov. Po vseh Millsovih standardih lahko album '2087' mirno postavimo ob bok njegovim najzanimivejšim dosežkom v preteklem desetletju. Toda na drugi strani se zdi, da je vendarle preveč standarden. Pojavi se vtis, da smo vse skladbe že slišali ali pa, da gre v najboljšem primeru za nove variacije že slišanih skladb. Zato bo album verjetno naletel predvsem na posluh Millsovih trenutnih privržencev, medtem ko bodo starejši feni v pričakovanju revolucije, ki je verjetno nikoli sploh ne bo, še naprej negodovali nad njegovim ponavljanjem. Morda pa bi v prihodnosti le moral bolj omejiti izdajanje novega materiala, sicer se vtisa o prevelikem ponavljanju ne bomo mogli znebiti niti njegovi največji feni.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>