Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Earzoom I. del!!! (1515 bralcev)
Sreda, 5. 10. 2011
Marko Karlovcec



Marko Karlovčec v prvem delu recenzira izbrane dogodke tretje izdaje festivala zvočnih umetnosti Earzoom, ki se je končala včeraj ... (v celoti!)
FESTIVAL EARZOOM I. del; različni dnevi- različne lokacije, Ljubljana

* Festival zvočnih umetnosti EarZoom, ki ga organizira inštitut Irzu pod vodstvom Mihe Ciglarja, se je letos odvijal že tretjič. Dosegel je že določeno mero prepoznavnosti, poudarek pa ima predvsem na raziskovanju avdiotehnologij, še posebno na računalniški glasbi in manipuliranju zvoka nasploh. V središču festivala so po besedah Ciglarja interdisciplinarno polje elektronske glasbe in številne možnosti, ki jih lahko ponudi umetnikom in znanstvenikom v lokalnem okolju. Slednje je jasno razvidno v samem programu, ki vsebuje visok delež strokovnih predavanj in delavnic. Velik del pa predstavljajo tudi večerni dogodki, ki so označeni kot performansi, pri čemer gre še vedno predvsem za prezentacije v formatu koncerta. In ravno tem se bomo posvetili.

Še preden se jih lotimo, pa se pomudimo še pri instalaciji, ki je bila na ogled in posluh vseh pet dni festivala. To je »Skladba za harmoniko« Tomaža Groma. Gre za precej preprosto, a notranje in izvedbeno kompleksno postavitev, katere programski del je v različnih okoljih izvedel Vasja Progar. Zasedala je dva prostora. V prvem je bila na nekakšni omari v sredini razstavljena harmonika, ki so jo obkrožali štirje zvočniki. Slednji so predvajali računalniško generirane zvoke, ki sta jih sprožala dva senzorja na zidu. Kdorkoli je šel mimo njih ali preprosto stal na senzorski liniji, je povzročil jasno slišen zvočni rezultat. Na dan otvoritve sta v tej konfiguraciji premike izvajala dva performerja, ki sta sledila vnaprej napisani kompoziciji. To pa še ni bilo vse. Drugi, prav tako pomemben del se je odvijal v sosednji sobi. Tam je program na ekranu po sicer neznanem ključu prevajal sprožene zvoke v notno partituro. Prisoten je bil tudi harmonikar, ki je partituro izvajal v kar se da realnem času. Dogajanje je bilo torej kompleksno in igrivo, udejanjanje in prepoznavanje korelacij pa posredovano prek zanimive latence. Po demonstraciji so se tudi sami obiskovalci preizkusili v sprožanju zvokov, enkrat pa se je našel tudi nekdo, ki je poprijel za harmoniko. Gromovo instalacijo lahko seveda doživljamo in mislimo na različne načine, a vsaj v spremni besedi je avtor želel opozoriti na vprašanja nadzora, pogojenosti in iluzornosti umetniške svobode. Njena interaktivnost je bila v tem smislu polna potenciala in upam, da se je tekom festivala vsaj nekaj ljudi pozabavalo z generiranjem zvokov in igranjem nastalih partitur.

V soboto, na dan otvoritve instalacije, pa sta v Kinu Šiška nastopila še Philippe Pasquier in Hans Tammen. Philippe Pasquier je tako kot večina sodelujočih na festivalu akademski profesor na področju interaktivnih umetnosti in tehnologije. Ukvarja se z razvijanjem različnih računalniških aplikacij, tokrat pa se je predstavil z improviziranim nastopom, kjer je kombiniral in modeliral vnaprej pripravljene materiale. Njihovo glavnino so predstavljali posnetki t. i. sakralne glasbe s treh koncev sveta. Presenečen sem bil nad samo izbiro samplov, ki se je zdela precej klišejska in je v določeni meri nevarno oplazila kolonialno-orientalistično optiko prilaščanja in parazitiranja, kot smo je vajeni v bolj popularnoglasbenih zvrsteh. Resda je Pasquier pred koncertom identificiral izvor posnetkov, vendar je izvedena skladba »Reliquary« pustila občutek, da je pri zasledovanju neke primarne sakralne glasbe izbral lažji izhod. Tako je s plastenjem, vzorčenjem in seveda obveznimi odmevi ustvarjal mogočne gmote, ki pa žal niso premogle globine. Ne bi mu sicer mogli očitati ravno izvajanja new age ambienta. Ostaja pa vprašanje o smiselnosti uporabe okleščenih odlomkov bogatih zvočnih tradicij, ki za razliko od tovrstnih zvočnih kolažev premorejo številne ostre robove. Kljub temu je ves nastop postregel z nekaj fascinantnimi trenutki. Predvsem takrat, ko je s spretnim moduliranjem že omenjeni material sopostavil s terenskimi posnetki dežja, vetra, insektov itd. Vse to mu je uspelo zamazati do te mere, da je omogočil sublimen prisluh sorodnostim teh raznolikih virov, ki vsak po svoje nudijo izkušnjo nebrzdane zvočnosti. Tako je bilo mogoče uzreti trenutke, kjer se kulturno uokvirjanje začne topiti in v prvi plan pride hrupni primarni naboj, ki vedno že brbota pod takimi ali drugačnimi strukturami.

Za Pasquierjem se je za mizo usedel Hans Tammen, ki slovi kot renomiran predstavnik linije raziskovalcev preparirane namizne kitare. Svojemu pristopu pravi »endangered guitar«, gre pa za nekakšen metainstrumentalni spoj električne kitare in računalnika. Izvedel je kompozicijo »Epigenesis«, s katero naj bi dodobra izkoristil razkošno kvadrofonsko postavitev zvočnikov. Žal se nič od napovedanega ni uresničilo. Dobili pa smo demonstracijo najslabših klišejev tako na področju računalniške modulacije zvoka kakor tudi tradicionalnega kitarskega izživljanja. Nastop je bil milo rečeno izredno ubog, pokazal pa je tudi na zaskrbljujočo odsotnost občutka za zvok, ki bi ga od takšnega performerja nedvomno pričakovali. Izpadel je kot nekakšna demonstracija uporabljenih »gadgetov« (geđetov). K temu štejem tako računalniške aplikacije kot tudi uporabo mehanskih sredstev prepariranja same kitare.

Ogrodje skladbe je tvorila podlaga ostrih elektronskih pokov in klikov, ki so se razporejali po konfiguraciji zvočnikov. Nanje pa je Tammen nanašal dva glasova – en razmeroma čist kitarski signal in njegovo računalniško deformirano inačico. Žal pa je bilo to premalo, da bi performansu resnično lahko rekli koncert. Problem je med drugim v tem, da je bilo njegovo igranje zreducirano na otročje izživljanje nad tehnološkimi zmožnostmi lastne postavitve in patetični teater kitarskega heroja. S tem, da pri Tammnu nobena od sestavin ni bila tako zanimiva, da bi vsaj malo prikrila dolgočasnost in nereflektiranost njegovega pristopa. Sami zvočni odtenki so bili izredno nezanimivi, interakcija kitare z računalnikom pa površna, malodane komična. Pri vsem tem se poraja vprašanje o razlogu njegove vključitve v program festivala. Kot zainteresiran poslušalec elektroakustične glasbe sem njegov nastop doživel skorajda kot žalitev. Vsekakor se je Tammen s tem vpisal v tisto linijo elektrofonikov, ki ne kažejo nikakršnega razumevanja koncertne situacije ali zmožnosti čuječega muziciranja. Morda bi bilo ravno zato njihove nastope bolje jemati kot tehnološke demonstracije in jih tako tudi predstaviti.

Med zanimivejšimi nastopajočimi pa je bil Matthew Burtner, ki je v Kinoteki nastopil v torek. V svojem delu se ukvarja predvsem s terenskimi posnetki v interakciji z razširjenimi manipulacijskimi sistemi hrupa, saksofonom in snovmi, kot so kamni in pesek. Njegovo baziranje na posnetkih vetra, dežja in grmenja vulkana je kljub moduliranju prineslo dobrodošlo osvežitev prevladujoči zvočni sliki. Po nerodnem začetku je pridobil zagon in pričaral presenetljivo koherenten spoj različnih zvočnih virov. Njegovo igranje saksofona se je postopoma stapljalo v ostalo pokrajino, vsa zvočna slika pa je bila prežeta z nečim nenavadnim. Po dolgem času sem bil tudi priča impresivni in subtilni rabi reverba oz. odmeva na pihalnih instrumentih. Slišati je bilo, kot da bi Burtner dodobra preučil prostorske lastnosti zvoka uporabljenih posnetkov in nato z nekakšnim algoritmom signal saksofona poslal ravno v ta virtualni prostor. Njegov nastop je izžareval prijetno toplino, pri igranju s kamni pa postregel tudi s trenutki naivne spontanosti, ki se povsem razlikuje od infantilnega izživljanja nekaterih ostalih nastopajočih.

Torkov večer, ki je bil zaključni, je v Kinoteki nadaljeval mehiški umetnik Mauricio Valdes San Emeterio. Predstavil se nam je z živo izvedbo soundtracka nememu filmu, ki je bil sestavljen iz šokantnih posnetkov študentskih protestov in pobojev leta '68 v Mexico Cityju. Uporabljal je skrajno efektirano električno kitaro, posnetke lokovanih činel in računalniško generirane zvoke. Za razliko od ostalih performansov pa tokrat poudarek ni bil na samem slušnem delu, temveč predvsem na vlogi zvoka pri ojačanju percepcije vizualnega dela. Ta pa je vseboval nedvoumen družbenokritični naboj, ki so se mu na festivalu letos želeli izdatneje posvetiti. Resnost tematike filma je bila torej v prvem planu, Valdes pa je s svojim večplastnim igranjem naraščajočo nelagodnost suvereno podkrepil.

Večer se je zaključil še z dvojnim koncertom cikla Confine Aperto v Menzi pri Koritu. Več o njem in nekaterih drugih dogodkih ferstivala EarZoom pa boste lahko slišali jutri v drugem delu RŠ Recenzije.

Festival EarZoom je obiskoval Marko Karlovčec.


Komentarji
komentiraj >>

Re: Earzoom I. del!!!
noncritic [05/10/2011]

Hans Tammen si vsekakor ni zaslužil take recenzije. Če ne bi bil na koncertu, bi si milsli, da je Tammen pravi kitarski blefer, ki pali na prežvečene kitarske fraze. A daleč od tega. V intenzivnem nastopu je s pomočjo različnih pomagall gradil raznolik nastop, za marsikoga mogoče tudi preveč intenziven. Brez popuščanja napetosti. Patetični teater kitarskega heroja? Ma nemoj
odgovori >>

    Re: Earzoom I. del!!!
    marko karlovčec [07/10/2011]
    Živjo. Po mojem mnenju je Tammen vsaj na tem koncertu dejansko bil, kot praviš, »pravi kitarski blefer, ki pali na prežvečene kitarske fraze.« Če se nekdo ukvarja s preparirano kitaro to še ne pomeni, da je varen pred klišeji in predrkavanjem. V njegovem nastopu nisem zaznal nikakršne intenzivnosti ali napetosti. Njegova igra je bila skrajno nezavzeta, uporabljal je najbanalnejše trike (ki bi v rokah koga z več karizme in močnejšim osebnim izrazom lahko izpadli čisto drugače) in se niti malo ni potrudil, da bi jih vpel v celoten flow glasbe. Iz njegove gestikulacije je bilo tudi razvidno, da ni zares potopljen v glasbo in njen tok po prostoru temveč skače od enega predmeta do drugega zatopljen v lastno igračkanje in samovšečnost, medtem ko mu računalnik nudi varno podlago. Takega mnenja je bilo tudi nekaj ostalih ljudi s katerimi sem govoril. Vem, da je bil veliko obiskovalcem njegov nastop všeč in v to se nimam kaj vtikati. V recenziji pa sem skušal predstaviti lastno doživljanje njegovega nastopa in ga po možnosti vpet v širši kontekst elektroakustične glasbe in razmišljanja o njej…Ko smo že pri tem – če si kdaj bil na koncertu Keitha Rowa po mojem veš kaj pomeni neizprosna intenzivnost, napetost in radikalnost pristopa h preparirani kitari v celotnem loku koncerta. Pa še njegova koncertna plošča je bila ravno ta teden predvajana v oddaji RŠ Koncert:) Kakorkoli, s tem nočem reči, da bi Tammen moral igrati kot Rowe, le uporabljam ga kot primer skrajne zavzetosti pri dekonstruiranju kitarske tradicije in, še pomembneje, resnega in reflektiranega pristopa k elektro-akustičnemu muziciranju…Pa brez zamere in hvala za repliko.
    odgovori >>

      Re: Earzoom I. del!!!
      CriticNo [10/10/2011]
      Kot kaže, ostajava na različnih bregovih Tammenovega zvočnega toka. Za konec bi ti predlagal le to, da drugič pri takšnem zvočnem najedanju in trpinčenju raje prepustiš recenzijo kateremu izmed kolegov, ki se mu je dogajanje na odru zdelo mogoče bolj zanimivo kot tebi, sam pa se s tem odpoveš mučeniškemu vztrajanju do konca dogodka. Sicer pa, upam, da bo ob prihodu Orena RŠ poslal na njegov koncert dovolj kompetentno kritiško pero. Med drugim tudi brez žaljivega pridiha do nastopajočega.
      odgovori >>