Petek, 7. 10. 2011
jizah
DAS RACIST je trio (Heems, Kool A.D. in Dap) neobičajnih korenin, ki domuje v Brooklynu. Dva zanimiva, humorna klepetača sta obdana s klasičnim "hypemanom", uporaba nenavadnih referenc in zajebantski rap pa iščeta svojo serioznost na precej elektronskih beatih podtalnih zvezd, kakršna sta Diplo ali El-P ter zanimiv imen t.i. independent scene in lastnih beatih. "Hype", ki so ga v poslednjem letu ustvarili mediji glede na njihova mixtapa, je bil tokrat povsem upravičen ... (v celoti!)
* Brooklyn se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja hvalil s potentno, zanesljivo in prezentno rapersko sceno, a se je to v zadnjih letih dodobra spremenilo. Novi in zanimivi raperji s tega konca New Yorka so zelo redki, znotraj krogov alternativnega, drugačnega hiphopa pa vlogo najvidnejših izvajalcev zadnja dve, tri leta zavzemajo fantje, ki so si nadeli izzivalno ime – Das Racist.
Trio sestavljajo raperja Himanshu Suri alias Heems in Victor Vazquez alias Kool A.D. ter klasični „hypeman“ Ashok Kondabolu alias Dap. Na raperski zemljevid so se resneje vpisali lani, ko so jih za svoje vzeli t. i. „indie“, hipstersko sledilski mediji, s čimer so pridobili precej neraperske, geekovske publike, saj ne gre za klasično obliko hiphopa. Dokaj eklektično mešanico estetike vzorčenja z zasnovo elektronike fantje dopolnjuje s tehnično skromnim rapanjem.
Lani so bili v medijih zacementirani z dvema mixtape izdajama, in sicer „Shut Up, Dude“ in „Sit Down, Man“, letošnje poletje pa je na krilih uspeha obeh mixtapov sledil izid prvenca „The Relax“. Prvenec „The Relax“, izdan pri njihovi lastni založbi, nadaljuje pot, zasnovano na mixtapih izdajah, saj uporabljajo zdravo mero humorja, samoironije, sarkazma in cinizma, po drugi strani pa se sami oklepajo izraza „joke rap“, s katerim jih etiketirajo nekateri mediji.
Ob njihovi nacionalni zasnovi dvojica namreč izvira iz indijskih družin, preseljenih v ZDA, tretji član pa je afrokubanec, zato bi lahko pričakovali veliko tematik z vprašanji nacionalne ali etnične nestrpnosti in seveda se pri tovrstnem razmišljanju ne bi kaj prida zmotili. Fantje namreč s svojo smešno pojavo in imidžem presenetljivo veliko prostora namenjajo socialnim komentarjem, povezanih z iskanjem lastne kulturne identitete, bazirane na osnovi njihove nacionalnosti, vsekakor pa v prvi vrsti še vedno obstaja njihova humorna drža.
Das Racist so vsekakor glasniki novega spektra „indie žlubodrajočega“ rapa, naslonjenega na nekonvencionalne stilske prebliske, ki globoko prezirajo puritanski del hiphopa. Nepričakovane reference, izvirajoče iz sveta hipsterskih medijev ter še bolj iz sveta pop filmske in glasbene pop kulture, rapidna zmedenost, občasna abstraktnost besedil in predvsem parodiranje samih sebe in drugih, jih tako postavljajo na posebno mesto sodobne raperske forme.
Zaradi nacionalne drugačnosti, pestrosti in samozavednosti nekatere ideje dobijo močnejši zven, z dodajanjem močnih „punchlinov“ in zanimivih, iznajdljivih besednih iger pa album, kljub temu da je precej resnejši kot predhodni mixtapi, dobiva noto zabavnosti. Vsekakor je fokus glede na njihove prejšnje izdelke upadel, a mešanica repetitivnega „shittalking“ rapa, znotraj katerega se samoreferirajo, in pozicije, kjer se fantje postavljajo tako v vlogo poslušalca kot v vlogo ustvarjalca, prinaša pester žanrski mutiranec. Variiranje med ironično neumnostjo, nonsenzi, zdravo mero socialne kritike in detajlno družbeno socialno observacijo okolja, kjer živijo, prinaša žanrsko pester prerez tako klasičnih kot povsem nenavadnih raperskih zgodb.
Album v kompletu zveni nekako nadrealistično, saj je kompleksen in veliko manj preprost, kot se zdi ob prvem poslušanju. Prinaša zajeten kup inteligentne zajebancije, kar je za raperske razmere precej nenavadno, seveda pa je njihova prednost ravno v tem, da na stvari ne gledajo s klasičnega črnega ali belega gledišča, temveč s seboj nosijo svoje težave in probleme. Odprtost in poznavanje dominantne pop kulture jim omogočata, da so do določenih stvari bolj poznavalsko in ne toliko površinsko kritični, kar s seboj prinaša tudi zanimive tematske sklope, segajoče od keštipov do internetnega vsakdanjika slehernika.
Produkcijsko album označujejo najrazličnejši producenti, kar album dela konfuzen, nekoheziven in daje občutek, kot da so na njem kompozicije samo zbrane na nekem kompilacijskem albumu. Za glasno in raznoliko produkcijo, ki išče temelje v izvirnem hiphopu, a posega v mnoge derivate sodobne generične elektronike, vzorči precej indijsko-bollywoodskih shem, mestoma pa prinaša nekakšen Beastie Boys občutek z izmenjavanjem rim obeh glavnih klepetačev, so poskrbeli producenti iz povsem različnih okolij. Poleg podtalnega raperskega mojstra El-P-ja so tu še vseprisotni grime-hiphop mogočnež Diplo, Rostam Batmanglij iz hipsterskega fenomena Vampire Weekend, Anand Wilder iz indie kolektiva Yeasayer, večino plošče je zakoličil Patrick Wimberly iz Chairlift, ob njem pa je tu še nekaj povsem neznanih imen.
Skratka, fantje niso več taki geeki, začeli so celo govoriti o seksu, nekako so se bolj odprli, a hkrati so postali tudi bolj preračunljivi, kar je pri nekaterih delih fino, pri drugih malo manj. V skupnem seštevku smo dobili presenetljivo dober izdelek, ki je napol komedija, napol pa realna slika komentarjev družbe, zaradi česar bo album čez nekaj let verjetno izgubljen na časovni premici, trenutno pa prinaša prijetno popestritev indie hiphop scene, ki jo pravzaprav ne posluša noben starošolski raperski poslušalec.
pripravil Marko Godnjavec- Jizah
Komentarji
komentiraj >>