Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
BILL ORCUTT: How the Thing Sings (Editions Mego, 2011) (ponovitev 16. 10. 2011 ob 00.30) (998 bralcev)
Nedelja, 9. 10. 2011
Marko Karlovcec



V tokratni Tolpi Bumov prisluhnemo akustičnim strunskim detonacijam redko slišane moči in intenzivnosti Billa Orcutta na novi plošči "How The Thing Sings" ... (v celoti!)
* Danes poslušamo ploščo kalifornijskega kitarista Billa Orcutta, ki se je v devetdesetih proslavil kot idejni vodja no-wave-avant-noise-rock zasedbe Harry Pussy. Aktualni album »How The Thing Sings« je druga izdaja po desetletju zatišja, ki je trajalo od razpada omenjene zasedbe. Orcutt se je začenši s prejšnjo ploščo »A New Way To Pay Old Debts« predstavil v prenovljeni solistični formi kot izredno suveren in izrazno močan kitarist. Njegove doma posnete detonacije štiri-strunske akustične kitare so takrat s svojo silovitostjo grozile, da bodo raznesle tudi zvočnike, ki so jih predvajali. In tako je tudi tokrat.

Orcuttovo igranje se očitno napaja v umazanosti historičnega Delta bluesa. Za tiste, ki so znali prisluhniti, je bilo to slišati že v njegovem ekspresionističnem igranju pri Harry Pussy. Ta vpliv ali izvor pa je sedaj še bolj slišen, čeprav bi težko pokazali, zakaj točno je tako. Omenimo lahko konstantno vračanje na izvorno modalno tonaliteto, nervozno repeticijo tisočkrat raztrganih odmevov bluesovskih fraziranj ali preprosto afirmativno grobost celotne igre. Vendar je Orcuttov pristop k bluesu vse prej kot naiven. Ne gre mu za konservatorstvo nekega normaliziranega izraza ali romantiziranje bluesovskega imaginarija. Bluesovski izraz je zanj kvečjemu iztočnica in eden izmed sorodnih odtenkov, ki zaznamuje njegovo dolgoletno zasledovanje drobovne in uničujoče intenzivne kitarske govorice. Če ne bi bili ti pojmi tako ponesrečeni, bi lahko celo rekel, da gre pri njem za nekakšno abstrahiranje zvočnih posebnosti bluesa v nekaj novega in idiosinkratičnega. Pri tem mislim predvsem na poteze, ki imajo najverjetneje izvor v svojevrstnem dojemanju liričnosti, a se hkrati od te emancipirajo in začnejo predstavljati predvsem specifičen način izvabljanja ter plasiranja instrumentalnega zvoka. Ob določene aspekte belskega odnosa do afroameriške bluesovske tradicije pa se Orcutt humorno in lucidno obregne v samem vizualnem designu plošče. Naslovnica je namreč sestavljena iz fotografije nekaj desetin kitarskih trzalic z imenom ikone teksaškega shuffle bluesa, pokojnega virtuoza Stevieja Raya Vaughana.


Če se premaknemo h konkretnim skladbam, je tokrat ponekod opaziti večjo zračnost posameznih prispevkov. Skladbe so daljše in vsaj nekatere med njimi tudi, pogojno rečeno, mirnejše. Čeprav ne manjka izbruhov energije, se nemir pogosto umakne nežnemu pobrenkavanju, ki je na trenutke temnejših modalnih barv, spet drugič pa gospelovsko vzneseno. Sledi religioznih tematik ali pa vsaj biblijskih poetičnih podob se kažejo tudi v samih naslovih skladb. Le-ti pa so servirani z nekaj ambivalentnosti. Čeprav nakazujejo predvsem na večne probleme padca in odrešitve, v njih lahko beremo tudi refleksijo odnosa do prtljage bluesovske tradicije. Prva skladba z naslovom »No True Vine!« se tako nanaša na enega izmed evangelijskih nazivov Jezusa, ki je predstavljen kot »resnična trta«. V odsotnosti te »resnične trte« pa nam preostanejo predvsem križanci, bastardi in simulakri – kar je na področju glasbe pogosto bliže resnici kot pa namišljena izvornost in čistost.

Še ena posebnost te plošče je prominentnost glasovnih prispevkov. Orcuttovo brundanje in vzklikanje je bilo sicer slišati že na prejšnji plošči. A tokrat njegovo elegično momljanje udari na plan s tako presunljivo neposrednostjo, da pač skorajda ni mogoče preslišati čustvenega zanosa. V tem smislu je na tej plošči stopil še korak dlje pri kristaliziranju lastne izpovednosti, ki seveda v glasbenem smislu ostaja večkratno prelomljena in organsko diskontinuirana. V zadnji skladbi »A Line From Ol' Man River« tako po desetih minutah tovrstnega igranja kot duh vznikne umirjena in topla hvalnica, dobra novica upanja in domačnosti. Upoštevajoč tudi naslov »How The Thing Sings«, petje torej postane nekakšna širša, vse-prežemajoča kvaliteta.

Omenjena neposrednost pa udari v ušesa že od prvega trenutka zagona plošče, kot posledica osnovne zvočne podobe ter seveda samega načina igranja Billa Orcutta. Slednje je preprosto impresivno v svoji nezaslišani divjaškosti. Neprestano žaganje odprte najnižje strune in vratolomna hitrost so po intenzivnosti ves čas na meji kolapsa. Ta pa se nikoli ne zgodi, saj ostaja igranje kleno in čvrsto ter izžareva mojstrstvo in prepričanost v lastno početje. K vtisu pa seveda precej prispeva lo-fi [lou-faj] kvaliteta posnetkov, ki celotno dogajanje obarva s kasetofonsko distorzijo. In težko si je pravzaprav predstavljati, da bi bilo Orcuttovo igranje lahko slišati drugače kot pa ves čas v območju rdečih lučk na lestvici glasnosti.

»How The Thing Sings« je, po domače rečeno, prekleto dobra in pogumna plošča, s katero se po mojem mnenju Bill Orcutt uvršča med resnično mojstrske glasbenike z globokim razumevanjem glasbene magije in skrivnosti. In je plošča, h kateri se bomo gotovo še dolgo časa vračali ...

pripravil Marko Karlovčec



Komentarji
komentiraj >>