ATARI TEENAGE RIOT, It's Everyone Else, 7. 10. 2011; Kino Šiška, Ljubljana

* Benda, ki sta pretekli petek zvečer nastopila v ljubljanskem Kinu Šiška, imata že ob površinskem zaznavanju kar nekaj stičnih točk. Ženski vokal, ki v kontekstu digitalnega hardcora funkcionira kot antiteza pogosto napačno predpostavljeni ženski krhkosti in krhkosti človeške rase, ki si želi biti nadčloveška nasploh. Relativna agresija izražanja in izpostavljena pomembnost same ekspresije. Medtem ko ta ekspresija pri slovenskemu duetu It's Everyone Else deluje povsem neposredno človeško in naravno, se pri Atari Teenage Riot čuti in dojema kot skrbno načrtovan in domišljen politični manifest. A ker zasedbi delujeta na dveh različnih nivojih izpostavljanja in obdelovanja človeških stisk ter tegob, je to tudi smiselno in pričakovano. Bistveno pri zasedbah je tudi to, da gre pri obeh za delovanje, ki je najbolj izrazito in smiselno ravno na koncertnih odrih in ne ob lagodnem poslušanju na domačem kavču v soboto popoldne. Še s poslušanjem med vožnjo z mestnim avtobusom nobena izmed zasedb ne dobi prave vrednosti, čeprav je mestni avtobus kraj počasne smrti kreativnosti in človeškega duha, kjer bi bilo kakršnokoli transformacijo človeških slabosti ali političnih zablod najbolj primerno začeti.

It's Everyone Else sedaj nista več neznanka na domačih glasbenih odrih. Eksplodirala sta na lanskem Klubskem maratonu Radia Študent in se od takrat dalje nepotrebno skromno držala manjših klubskih nastopov, na katerih sta navduševala dostikrat maloštevilno, a iskreno zaprepadeno občinstvo, ki je po prvotnem šoku vedno toplo sprejelo njune koncerte. Iskrenost in neposrednost izražanja kompleksnih življenjskih izkušenj sta glavna aduta tega žensko-moškega dvojca. In kdo bi si danes še mislil kaj takega: iskrenost najbolje funkcionira ravno na velikem odru. Duet je v približno 45 minutah odmerjenega nastopa predstavil tako starejše kot tudi nove skladbe, vse pa so na velikem odru Kina Šiška ob spretno nastavljenemu zvoku dobile tisto dodatno izraznost in moč, ki je manjši klubski odri pri tovrstnih zasedbah enostavno ne zmorejo ustvariti. It's Everyone Else inkorporirata inovativni pristop k različnim odtenkom nasilnega hardcora, elektronskega psihedeličnega drona in mestoma otožne melodike, ki se mora prebijati skozi sprotno postavljanje in rušenje zvočnih zidov. Kot taka enostavno spadata na velike odre, ki zmorejo med občinstvo učinkovito prenesti vso težo njunega glasbenega izraza različnih plati človeške narave.

Atari Teenage Riot so svojo lansko prekinitev 10-letne hibernacije in obuditev starega revolucionarnega naboja obeležili z novo studijsko izdajo Is This Hyperreal? in težko je reči, da so v tem času bistveno spremenili svoje zvočno izražanje. Morda so studijsko postali nekoliko bolj dostopni in poslušljivi, čeprav še vedno rezki in brezkompromisni - tako v tehnično-instrumentalnem kot tudi liričnem smislu. Tokratni nastop je občinstvo najprej zasačil z močnimi stroboskopskimi lučmi, ki so se zdele kot nekakšen test tega, kdo je dovolj vreden, da ostane na koncertu. Poleg tega je v napadalnih odrskih lučeh v kombinaciji z vibrirajočim zvokom, ki ga je možno čutiti v grlih, neka posebna simbolika - spomnijo na to, da svet z vsemi svojimi lepotami in napakami ne izgine takrat, ko zapremo oči in se delamo, da ga ni. Neizogibnost spopadanja s tem, kar nas obdaja v aktualni sodobni družbi, je tudi glavna, če ne edina rdeča nit nastopov Atari Teenage Riot. Alec Empire, duhovni in idejni vodja, pri tem deluje nekoliko naduto in samozadostno, hkrati pa se na vsa pljuča dere, da se mora živelj pod odrom širše aktivirati v smislu reformacije politike in družbe. Očitek zasedbi gre v tem kontekstu predvsem v smer tega, da med koncertom ves čas ponavlja svoje ime na način, kot to počnejo hip-hop umetniki. Glede na to, da je Empire ta žanr že davno tega zavrgel kot preveč komercialnega, gre pri tem za en način pljuvanja v lastno skledo.

Trio, ki ga v tej novi inkarnaciji sestavljata še pevka Nic Endo in novi MC, CX Kidtronik, pa je v približno uri in petnajst minut dolgemu koncertu kljub temu prepričljivo izpeljal ta glasbeno-politični poziv, ki je izrazito kritičen do aktualnega svetovnega dogajanja na področjih političnih odločitev, vladnega omejevanja svobode govora in interneta kot legitimnega sredstva komunikacije ter hkrati načina vladnega nadzora. Zvokovno se vse skupaj še vedno dogaja v okviru digitalnega panka, izrazite vokalne ekstravagance vseh treh akterjev in konec koncev celo thrasha. Into the Death, ki smo jo med drugim lahko slišali, vsaj v svoji krilatici zveni sumljivo podobno kot Angel of Death, čeprav je skladba kronološko nastala že pred kakršnimkoli sodelovanjem s Slayer. Empire je kot glavni protagonist te zgodbe o uporu le-to na koncertu dostavil tudi v obliki govora o okupaciji Wall Streeta, policijskemu nasilju in vladah, ki to podpihujejo za svojo korist. Kritika se skozi to prizmo sicer res zdi nekoliko površinska, predvsem pa oddaljena od našega okolja, vsekakor pa je dober vzvod za razmislek o tem, kaj jemljemo od sodobnega sveta in kako to konzumiramo. A bodite brez skrbi, nič ni narobe s tem, če po koncertu niste v blazni evforiji zleteli na ulico, zažgali smetnjaka in se začeli dreti: »Start the Riot!« Bertolt Brecht je resda dejal: »Man muß so radikal sein wie die Wirklichkeit.« V približnem prevodu, vzetem iz konteksta, bi se nauk glasil, da je v življenju potrebno biti vsaj tako radikalen, kot je taka resničnost. A morda bo za začetek dovolj že to, da vsaj enemu prijatelju dobronamerno preprečite nedeljsko gledanje Kmetije in mu podtaknete kakšno knjigo.

Na koncu te refleksije je smiselno potegniti vzporednico med obema nastopajočima skupinama. Obe želita v občinstvu nekaj premakniti. Obe to počneta tudi s fizičnimi vpadi med občinstvo in, kot sta tudi nedvoumno pokazali, ne preneseta ignorance ter apatije. Vse se namreč suče okrog življenjskih zgodb in zgodbe sestavljamo ljudje s svojimi delovanji. Benda sta si na tokratnem nastopu izjemno posrečeno in komplementarno parirala. Atari Teenage Riot se usmerjajo na širšo sliko, zajemajo praktično celotni družbeni obstoj sodobnega človeka in ga skušajo angažirati v politično-družbenem smislu ter pri tem veliko svojih kart polagajo na formo izvajanja. It's Everyone Else tematsko delujeta na nivoju osebnih dilem, človeških odnosov in utesnjenosti, ki med drugim zagotovo izvirajo tudi iz pritiklin sodobnega sveta v 21. stoletju. In morda je tokrat ta domači duet smislu poglobljenega podajanja vsebine tudi nekoliko nadigral nosilce večera.

Idealizmu o boljšem svetu se je za en koncertni večer spet prepustila Nina Hlebec.