Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
WILCO: The Whole Love (dBpm, 2011) (ponovitev 17. 10. 2011 ob 00.30) (978 bralcev)
Ponedeljek, 10. 10. 2011
outlaw



Zasedba Wilco ima vseskozi častno mesto med ameriškimi skupinami, ki delujejo v kulturnem kontekstu, imenovanem »americana/roots/indie/alt/whatever«. S poudarkom na slednjem, torej na »whatever« ali »karkoli to že je«. Jeff Tweedy in njegovi sodelavci so se v zadnjih letih, po več zamenjavah članov zasedbe, ustalili v koherentni, povezani družbi istomišljenikov. Ne istomišljenikov, vezanih na nek razviden izrazni slog, temveč istomišljenikov v tem, da je »vse mogoče«, »vse odprto«. (v celoti!)
* Zasedba Wilco ima vseskozi častno mesto med ameriškimi skupi-nami, ki delujejo v kulturnem kontekstu, imenovanem »america-na/roots/indie/alt/whatever«, s poudarkom na slednjem, torej »whatever« ali »karkoli to že je«. Ne zgolj zato, ker vlečejo korenine iz mitskega začetka, ki ga označuje skupina Uncle Tupelo. Te korenine so namreč že tako dolge, da se sled ali njihov vir že dolgo izgublja. Bolj zato, ker so Jeff Tweedy in njegovi sodelavci, ki so se v zadnjih letih, po več zamenjavah članov zasedbe, ustalili v koherentni, povezani družbi istomi-šljenikov. Ne istomišljenikov, vezanih na nek razviden izraz-ni slog, temveč istomišljenikov v tem, da je »vse mogoče«, »vse odprto«. Tako skupina Wilco kar naprej širi meje izraznih oblik, vezanih na ameriško kulturno izročilo folka, countryja, koreninskega rocka ali »karkoli že«. Vendar Wilco niso »karko-li že«, temveč je njihov zvok, kljub odprtosti, takoj prepoz-naven.

Vendar stvari, še posebej v zvezi z zasedbo Wilco in z njeno dušo, osrednjim ustvarjalcem Jeffom Tweedyjem, niso nikoli tako enostavne, kot so videti ali slišati. V zvezi s prej ome-njenimi navezavami na folk, country in koreninski rock, četudi temu rečemo alter country, je svoj čas nekdanji član zasedbe Wilco in pred tem Uncle Tupelo, Ken Coomer, izjavil, da jih je navezovanje zasedbe Wilco na alter country zabavalo, saj so vedeli, da je Jeff Tweedy večji navdušenec nad punkom kot nad countryjem. V zvezi s punkovsko nepridobitniško držo se lahko spomnimo, da je Jeff Tweedy vztrajal, da dvojni album Being There prodajajo po ceni enojnega, na kar je takratna založba Reprise pristala, če bo udeležena pri delitvi založniških pra-vic. S tem so Tweedy in Wilco menda izgubili kakih 600 tisoč dolarjev, Tweedy pa je bil zadovoljen.

Tudi naše analize posameznih plošč skupine Wilco, osem studij-skih in ene koncertne do sedaj, so lahko – če pogledamo s per-spektive – zgrešene. Tudi današnja analiza, ko bomo poskušali v več kot petnajstletni čas delovanja Wilco vnesti eno od mož-nih razlag. Ta je naslednja: zasedba Wilco je do albuma Yankee Hotel Foxtrot iz leta 2002, torej na prvih treh ploščah, A.M., Being There in Summerteeth, še delovala v okviru prej omenje-nega okvirja alter countryja v sledi zasedbe Uncle Tupelo. Po albumu Yankee Hotel Foxtrot pa se je tistih sledi dokončno otresla. Po eni strani verjetno tudi zaradi stalnih zamenjav članov zasedbe, saj so do takrat, do leta 2002, iz zasedbe odšli vsi preostali iz Uncle Tupelo in kroga okoli njih, razen seveda Jeffa Tweedyja in Johna Stirratta. Ob tem so prihajali in tudi odhajali nekateri drugi glasbeniki. Od leta 2004 dalje pa lahko sledimo ustaljeni zasedbi, v kateri so, ob Tweedyju in Stirratu, še tolkalec Glenn Kotche, Mikael Jorgensen za klaviaturami in od leta 2004 dalje še avantgardni kitarist Nels Cline in multiinstrumentalist Pat Sansone. Album A Ghost Is Born je bil na nek način ujet v vmesni prostor zamenjav članov. Kot prelomnega za začetek zadnje faze delovanja zased-be Wilco kot ustaljene zasedbe lahko tako vzamemo koncertni album Kicking Television: Live In Chicago. Sledila sta še – vsaj tako se nam je zdelo – ležerna Sky Blue Sky in Wilco (The Album) iz leta 2009. Nato so se razšle poti zasedbe Wilco in založbe Nonesuch, januarja letos pa je Jeff Tweedy razglasil, da so ustanovili lastno založbo Decibel Per Minute Records.

Konec septembra je izšla pričujoča plošča The Whole Love, ki jo je napovedovala mala plošča s pesmijo I Might. To poudarjam tudi zato, ker čez par trenutkov, ko bomo začeli poslušati tričetrturni izbor s sicer skoraj uro dolgo ploščo, omenjene pesmi ne bomo slišali. Kar je mogoče pomenljivo, a verjetno ne pomembno. Naj dodam še en tehnični podatek. Na B strani omen-jene male plošče je priredba pesmi I Love My Label Nicka Lowea iz 1977. leta. Tisti posnetek najdemo na dodatnem disku raz-širjene ali deluxe izdaje albuma The Whole Love. Na bonus dis-ku so sicer še druga različica pesmi Black Moon z albuma in še dva posnetka. Gotovo ni naključje, da so Wilco, ki imajo vrsto slabih izkušenj z založbami, posneli omenjeno Loweovo pesem Ljubim svojo založbo.

Album The Whole Love je plod dela zasedbe, ki je skupaj kakih šest let in ki se je očitno ujela v svoji različnosti in odpr-tosti. Verjetno ni naključje, da je eni pesmi naslov Open Mind. Vse to se sliši v izvedbah, od katerih so nekatere, kot uvodna Art of Almost in zaključna One Sunday Morning (Song for Jane Smiley's Boyfriend), dolge tudi sedem ali dvanajst minut. V izvedbah čutimo zanos, navdušenje ob skupnem igranju. Hkrati – kot radi rečemo – posnetki ob vsakem novem poslušanju odsti-rajo nove razsežnosti. To je vedno znak večplastnosti. Dober obet, da se bomo k plošči vračali znova in znova in vedno sli-šali kaj novega, kar smo prej preslišali. Album The Whole Love je odličen odraz tistega, kar zmore izredna zasedba na višku svoje moči.

pripravil Milko Poštrak



Komentarji
komentiraj >>