Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 178: 29. grafični bienale - Dogodek (1878 bralcev)
Sreda, 12. 10. 2011
mcolner



Ne preslišite 178 edicije oddaje Art-Area, ki bo tokrat v celoti posvečena ljubljanskemu grafičnemu bienalu, ki se je osredotočil na kuratorsko temo "umetniškega dogodka". V enournem programu razčlenjamo letošnjo bogato dogajanje v sklopu največje domače likovne manifestacije ter se pogovarjamo s kuratorico Beti Žerovc.

Več v nadaljevanju!
178 edicija Art-Aree, oddaje o sodobnih vizualnih in sorodnih umetnostih, je v celoti posvečena 29. grafičnemu bienalu, ki se trenutno odvija na različnih lokacijah v Ljubljani. Kuratorica Beti Žerovc je izmed vseh dosedanjih selektorjev, ki so se v zadnjih desetih letih zavestno pomikali proti sodobnejšim in aktualnejšim umetniškim trendom, nedvomno naredila najbolj temeljiti rez z dosedanjo tradicijo in za osrednjo tematiko prireditve izbrala fenomen umetniškega dogodka ter tako povsem zaobšla medij grafike. 'Dogodek' je zavoljo raziskovalnega procesa in razstavne prezentacije razdeljen na štiri sklope – Darežljivost, Nasilje, Ritual in Praznina – ki po njenih besedah nakazujejo nekatere ključne tendence sodobne umetnosti.




Razstavljeni umetniški dogodki na 29. mednarodnem grafičnem bienalu so zanetili mnogo trenj. Ga je sploh še smiselno imenovati grafični bienale? Ali pa gre zgolj za njegovo transformacijo in iskanje večje prepoznavnosti med globalno pomembnimi bienali? Po besedah letošnje kuratorke Beti Žerovc gre namreč ravno za to, za vračanje k inkunabuli grafičnega bienala, ki je predvsem s partizansko grafiko in ne s slikarstvom lahko, daljnega leta 1955, ambiciozno ciljal izven meja Ljubljane.

Prav umetniški dogodek – akcija, performans, hepening, interaktivni projekt – je po mnenju kuratorke po pomembnosti, vplivnosti in praktičnosti danes primerljiv z grafiko, ki je v sebi vselej imela revolucionarno moč prenašanja informacij. Na samem začetku je v 15. stoletju z njeno iznajdbo prišlo do prenašanja slogovnih značilnosti in poenotenja sloga.

Na letošnji razstavi je problematično razstavljanje samih dogodkov. Jih resnično lahko izvajamo znova in znova? Ti so rušili zidove in so se dogodili v specifičnem družbeno-zgodovinskem okolju. Ne pravimo, da jih ne gre razstaviti, temveč se sprašujemo o smotrnosti tovrstnega početja in po argumentih, ki bi presegli zgolj njihovo arhiviranje na stenah galerij. Gre za vprašanja, ki si jih je zastavila tudi letošnja kuratorka. V ospredje svojega zanimanja je postavila opazovanje ponovljivosti umetniškega dogodka. Tako kot je prednost grafike njena reproduktibilnost, gre tu za neke vrste eksperiment, kako se bo spremenil odziv na enak dogodek v drugačnem času in kontekstu.

Zavedamo se, da so mnogi tovrstni dogodki, ki so se dogodili v preteklosti, predragi, da bi jih lahko ponovno uprizorili na bienalu z zelo nizkim proračunom. Beleženju spomina nanje zato služijo fotografije ter videi, s čimer tovrstni projekti obstajajo tudi kot razstavni ter prodajni kosi. A ponovitev preteklega dogodka v novem kontekstu na tak način ni v celoti uspešna, saj vselej ostajamo le kot zunanji pasivni udeleženci. Letošnji bienale sicer spremljajo številni dejanski dogodki, teoretska predavanja, a pričujoča razstava ne izhaja prvenstveno iz njih samih. Tako bi bil koncept razstave bolj dosledno izpeljan.

Na tej točki se obiskovalec vpraša o smotrnosti in prednostih, ki jih takšnemu tipu razstav sploh lahko ponudi institucionaliziran galerijski prostor. Ob tem se zastavlja vprašanje, kako pristopati do razstave, kjer ideja kuratorja prednjači razstavljenim umetniškim delom, kjer s prebiranjem kataloga razstave doma na kavču izvemo več kot na razstavi sami. Čemu sploh še v galerijo?

Na osmih galerijskih prostorih po Ljubljani so razstavljeni umetniški dogodki iz sklopov darežljivosti, nasilja, iskanja svetega in ritualnega ter praznine. V nadaljevanju bomo temeljiteje analizirali umetniška dela v sklopu darežljivosti, razstavljena v Mednarodnem grafičnem likovnem centru, in nasilja v Moderni galeriji. Pri obeh temah se pokaže, da z dogodkom umetnik gledalcu nekaj podarja, razlikuje se le vsebina.

Vprašajmo se po pomenu darežljivih dogodkov, ki jih izvajajo umetniki in za katere ne zahtevajo plačila. So takšne intervencije sploh lahko nepreračunljive v svoji instalaciji, ki jo opazujemo s fotografij, raziskuje Manuel Hartmann. Po Maussovi teoriji daru namreč vsakršno darilo za seboj nosi obvezo prejemnika po vračilu. Bourdieu je takšno menjalno recipročnost v družbi razumel kot element simbolnega kapitala. V prej omenjenem primeru je materialno vračilo izrecno odklonjeno, potreba po vračilu se pokaže na drugačen način kot zahteva o zavedanju drugačnih načinov družbenega sobivanja.

Želji po kolapsu kapitalističnega sistema sledi instalacija 'Privilegirane taktike 1'. To poskuša doseči z razlikovanjem med krajo kot kaznivim dejanjem in krajo kot načinom, ki bi služil za spodkopavanje sistema. Dora Garcia v svoji instalaciji od nas dobesedno zahteva, da ukrademo knjigo z mize, za kar pa nismo kaznovani, Kim Paton je obratno ustanovila 'Projekt brezplačne trgovine'. Gre za iskanje vseh možnih načinov za izhod iz izkoriščevalskega produkcijskega načina, za prekinitev z ustaljenimi družbenimi normami.

Prehranjevanje je eden od užitkov, ki vključuje tudi socialne stike, kar ozavesti instalacija Mateja Andraža Vogrinčiča. Medtem ko obratno lahko pomeni tudi mučno dejanje, na kar opozori video performansa 'Brez strahu', ki obudi patologije prehranjevanja. Ti obstajajo kot nezaželeni izrastki sodobne družbe, ki bi jih ta najraje naložila na bremena posameznikov.

Opazili smo, da je bolj kot sama ponovljivost dogodka v ospredju izkušnja mističnega, ki je sodobnemu posamezniku odtegnjena, prav preko te pa je v preteklosti potekalo obnavljanje skupnosti. To se odraža tudi v projektih, ki težijo k pretrganju predpisanih družbenih norm. Človek je prosto po Luckmannu transcendenčno bitje, ki išče vse mogoče načine preseganja realnega. Prav manko tega se kaže kot odlična priložnost za umetniške prakse, kamor vstopamo, da se vsaj za hip razbremenimo spon resničnosti.

Od članov skupine Praxis smo v instalaciji 'Izvajati čudeže' denimo deležni izrazito religioznega ter darežljivega delovanja, kot sta poljubljanje ran in umivanje nog. Pri umetniških delih, ki jasno aludirajo na religijske prakse, pa preseneti njihova lahkotnost, s katero se tega lotijo. Zmoti samoumevnost njihovega početja, ki ga običajno spremlja le okrušek lastne refleksije. Tovrstna dela tako prej izpadejo banalno in neučinkovito, kot pa ponudijo izkušnjo začaranja.

Prav manko ritualnega v sodobni družbi se na drugi strani Jakopičevega sprehajališča v Moderni galeriji pokaže skozi projekte, ki opominjajo na pomanjkanje priložnosti za sproščanje vseh zavor, tudi agresije. Sem sodijo fotografije projektov, kjer so gledalci postali del akcije, ko so ostali zaprti v galeriji ali pa so jih po njej podili policaji na konjih. Določeni avtorji obujajo požig čaščenega predmeta, kar se navezuje na pretekle ritualne prakse, ali pa želijo na ta način, z močjo ognja, prenesti zahtevo o spremembi.

V ta kontekst bi lahko uvrstili tudi performans razbijanja porcelanastih tigrov, ki smo mu lahko prisostvovali na odprtju bienala. Gre za realizacijo naše želje po uničenju nemotenega poteka družbenega življenja, s čimer se poigravamo ter preizkušamo norme, ki bi takšno motnjo obsodile. Temu izzivu sledi tudi Kusum Normoyle, ki z nasilnim hrupom želi pretrgati zacementirano ustaljenost vsakdana.

V Moderni galeriji nasilja pravzaprav ne začutimo na lastni koži, temveč prej skozi oči drugega oziroma etiketiranega grešnega kozla. Nadvse izviren je širok spekter prikaza nasilja, ki v mnogih razstavljenih delih ostaja na ravni tihega in pritajenega.

Sem bi lahko umestili performans Božene Končić Badurine, ki obiskovalcem naroči, naj jo med odprtjem njene razstave ignorirajo. Za podobno ignoranco gre v njenem performansu 'Brez obrazov', ko različni ljudje preživljajo dneve v galeriji, ne da bi spregovorili z obiskovalci. Tako postane toliko bolj vidno, da ljudje obstajamo znotraj interakcije z drugimi in da je vsakršna izključenost iz le-te stigmatizirana.

Na nenasilen način je sprožila agresivno delovanje obiskovalcev Anna Witt, ki je raziskovala moč denarja. Po galeriji je skrila denar in to zaupala obiskovalcem. V videu si lahko ogledamo, da je pohlep v ljudeh sprožil nasilno delovanje. Na ta način je avtorica obrnila ogledalo na dvojnost človeškega značaja, ki ga poganja gon po preživetju. Bolj eksplicitno je izražena izkušnja nasilja, ki ga nad ljudmi izvaja institucija v videu 'Strokovni prijem'. Na mimoidočih je izvajala prijem aretacije ter zatem zamenjala vloge.

Dobesedno je tlačenje izkoriščanih delavcev odlično izpeljal Santiago Sierra, ki je na šestih fotografijah prikazal postopen pokop desetih delavcev v zemljo. To nas spomni na delo Keitha Arnatta, ki je leta 1969 na isti način prikazal lasten pokop. Skozi projekt 'Self-burial' je raziskoval umetniška dela v naravi, ki za seboj ne pustijo nobene sledi. Z vzporejanjem dveh enakih idej v različnih kontekstih se pokaže, kako različno lahko mislimo obe.

Veliko nagrado bienala je prejela Regina José Galindo, ki v treh videih, prek mučenja nje same, opominja na širši spekter nasilja nad drugimi, predvsem ženskami. Z letošnjo nagrajenko bomo zaključili pregled dveh tematskih sklopov darežljivosti in nasilja v umetnosti na 29. grafičnem bienalu, ki je nedvomno sprožil buren odmev javnosti, hipotetične obiskovalce pa prej pustil za muzejskimi vrati. (Zora Žbontar)



















Na bienalu se kaže nenavadno protislovje, ki nastane med željo kuratorice, da bi predstavila in tematizirala dogodek in med samo razstavo. Seveda bienale vključuje tudi številne performanse in žive dogodke, kot je bil tudi pred-otvoritveni dogodek Marka Požlepa in druščine na Metelkovi. Dogajajo se številni pogovori, kjer umetniki prestavljajo posamezne umetniške prakse s prizme dogodkovnosti, kar ni vedno tudi njihov primarni interes. A ta vrsta dogodkov vseeno uvede tisto lastnost dogodka, ki je omejen na določen čas, na trajanje, prostor in socio-politični kontekst.

Za medij performansa in umetniškega dogodka je značilno, da je time-based, da ga določa čas. Vsakršno ponovitev tega dogodka – še posebej na tokratnem bienalu – prepoznamo zgolj kot reprodukcijo ideologije sodobne umetnosti, ki določa kanon znanih umetnikov in nabor tem oziroma medijev, ki zaposlujejo umetnike. V galerijskih prostorih z nizanjem znanih in velikih umetnikov, še posebej v razstavnih prostorih, kjer kuratorica ilustrira 'ritual' v Cankarjevem domu in 'praznino' v Galeriji Jakopič, zaznamo nenavadno distanco in cinizem do sodobne umetnosti. Dela niso prikazana tako, da bi obiskovalca potopila v temo ali pričarala neposredno estetsko, čustveno in miselno izkušnjo.

Na razstavi ni nobene dramaturgije, nobenega teatralnega momenta, temveč popolna distanca do del. To trditev najbolje prikažemo, če primerjamo trenutno razstavo 'Urok' v Galeriji Škuc v okviru Mesta žensk. Čeprav je bila tudi slednja z vidika kvalitete performansov dokaj neuspela, je vseeno za njimi ostala zelo mistična, oziroma docela eklezialna atmosfera, pospremljena s cerkvenim vonjem in korali. Obiskovalca potopi v ritualni, šamanistični svet, medtem ko je razstava v Cankarjevem domu le niz predstavitev religioznih praks, ki nas prej spodbuja k temu, da bi z intelektualističnim cinizmom posmehovali norim hipijem, kot da bi se poskušali vživeti v dela.

Če prav razumem izhodišča Foucaltovih teorij, gre pri filozofu za idejo o tem, da bi teoretik, ki analizira umetnost, moral stopiti izven spektra umetniških postulatov. Moral bi ovreči vsako samoumevnost, vsako navdušenje in gledati stvari z vidika produkcije ideologije. Mislim, da tovrsten pogled najbolje opiše način predstavljanja – v mnogih primerih - izvrstnih del na bienalu.

Faktičen prikaz terapevtskih in spiritualističnih del Skupine OHO, Milenka Matanovića in Davida Neza zbudi v gledalcu prav to, da se ponovno vpraša, zakaj je to sploh umetnost, čeprav je prav to vprašanje že dolgo izgnano iz legitimnega polja vprašanj. Odgovor je namreč jasen in povsem dogmatičen: umetnost je tisto kar umetnik reče, da je umetnost in kar muzej požegna.

Dvoumno vprašanje, ki je do neke mere zelo zanimivo, se nam sproži tudi ob fotografskih in video portretih šamanističnih praktikanov, ki sta jih posnela Alain Della Negra in Kaori Konoshita. Ko je bila razstava predstavljena v Palais de Tokyo, je zbujala dvoumno misel, saj obiskovalci niso povsem vedeli ali so na primer 'Mavrični vojščaki', ki so tokrat predstavljeni z videom umetniki ali hipiji. Pri ogledu videa ni povsem jasno ali je njihov način življenja v divjini, kjer so oblečeni od glave do pet v eno in isto barvo, umetniški projekt, ali pa so le praktikanti neke obskurne veje indijanskega preroškega šamanizma.

Pri tem delu nas zmoti tudi povsem formalno vprašanje katastrofalne kvalitete video dela, ki pleše po projekciji kot kvadratasti zmazek. Slaba kvaliteta številnih posnetkov na bienalu je lahko na eni strani rezultat malomarnosti, kar je nesprejemljivo, ali pa stvar konteksta, v katerem je bil video posnet, kar je povsem legitimno. Slednje velja za tajno akcijo Oreet Ashery z naslovom 'Plesati z moškimi'. Umetnica se je v svoji zelo znani akciji preoblekla v moškega in se pridružila množici ortodoksnih Judov, ki v spomin na smrt rabina vsako leto pripravijo ekstatično plesno praznovanje v Izraelu. Ples je ritualno namenjen izključno moškim, vstop ženske v to polje pa bi bila blasfemija. Za dokumentacijo tega dela je razumljivo, da je predstavljen kot pikseliran zmazek, ker je bil posnet v zelo nepredvidljivem okolju in razkritje avtorice bi lahko imelo zelo hude posledice.

Popolnoma nerazumljiva pa je slaba kvaliteta video posnetkov madžarskega umetnika Janosa Borososa. Hkrati je njegova instalacija 'Model za Sveto trojico' tudi edino res mistično, spiritualno in izkustveno delo v tem delu bienala. Pod instalacijo je nalepil rumeno opozorilo za nevarnost ob izpostavljenosti R3 laserskim žarkom. To opozorilo je po eni strani napisano iz povsem zdravstvenih razlogov, po drugi pa učinkuje zelo teatralno, saj se obiskovalec zave, da se sooča s silo, ki presega njegovo telesno odpornost.

Umetnik je usmeril laserske žarke iz ene na drugo steno galerije. Pri izvoru svetlobe piše FATHER – oče - projekcija napisa pa izpiše SON – sin, kar je dosegel s spremenjenim naklon usmeritve žarkov. Vsakih 20 minut instalacija izpuhne dimno zaveso, ki pričara nevidno mrežo rdečih žarkov, ki prikazujejo skrivnostno preobrazbo iz očeta v sina. Delo je možno brati v kontekstu krščanske religije, lahko pa ga beremo tudi kot povsem sodobno idejo o genetiki in izmenjavi kulturnih vrednot.

Kljub temu izjemnemu primeru, je večino del izpraznjenih in premeščenih v kontekst, ki ne vzbuja estetske izkušnje. Zdi se kot da razstava ne verjame v umetnost. Hkrati potrjuje njeno institucionalno moč in zanika pomen izkušnje. Starejšemu gospodu, s katerim sem se zagovorila na razstavi, ki je po mojem spominu eden od modernističnih kiparjev in ki je bil zgrožen nad tovrstno interpretacijo grafike, sem nekako mehko želela povedati, da je grafika stvar preteklosti, da je za v muzeje. A zdaj ugotavljam, da so tudi dogodki mrtvi, da so stvar preteklosti.

Trditev pride do izraza v Galeriji Jakopič, kjer so razstavljeni različni primeri praznin v razstavnih prostorih, med katerimi je tudi izjemno virtuozni umetnik Felix Gonzalez-Torres. Razstavili so njegov pravokotnik iz metinih bombonov, ki jih obiskovalec lahko odnese s seboj. V tem delu ugledamo nepovezanost med intenco samega dela in že mrtvega umetnika, ki je podlegel AIDS-u. Gonzalez-Torres je uporabljal te instalacije na eni strani kot metaforo za svojo bolezen, na drugi pa kot izraz komodifikacije umetniškega dela. V tokratnem kontekstu je delo predstavljeno kot da je njegova glavna lastnost izginjanje, kar je verjetno legitimna interpretacija, a Gonzalez-Torresu je bilo bolj do tega, da širi svoje delo kot virus med ljudi tudi po svoji smrti.

Kot problematična se mi kaže predvsem relacija med nekaterimi razstavljenimi deli, ki ilustrirajo temo, nimajo pa svoje lastne emancipirane pozicije v prostoru. Iz tega bi v Jakopiču izvzela dela omenjenega Gonzalez-Torresa, Conny Bloma, Terese Morgolles in Karmela Barmeja, ki jih lahko gledamo povsem samostojno in z dovolj kontemplacije.

Problematična so predvsem dela, ki najbolj neposredno prikazujejo praznino in izpraznjene prostore. To so dela Roberta Barryja iz leta 1970, ki je prvi razstavil povsem prazen prostor in ga poimenoval Prostori, v katere lahko pridemo, in smo za trenutek „svobodni, da razmišljamo o tem, kaj bomo storili“. Drugo tovrstno delo je postavitev Krisa Marina, ki je leta 2008 razstavil prazni prostor z dvema zvočnikoma. Eden vpraša: Koliko je ura? in drugi odgovori šššš...; kot tretje delo naj omenim Daneja Mitchella, v katerem reče: „Jasnovidna terapevtka je očistila ta porostor. Energetsko polje je bilo aktivirano. Ne vstopi.“ Vsa tri dela so izjemno pomembna pri razmišljanju o razstavnem prostoru, o beli kocki, o ideologiji sodobne umetnosti, kar je povsem dobrodošlo, a sama postavitev je precej neposrečena. Galerija Jakopič, ki je sicer lepo pregrajena, je poleg Titove ceste, ki proizvaja okoljski trušč. Zdi se mi, kot da bi zraven razstavljal še Cage, ne da bi bil naveden v katalogu.

Odločitev, da bi razstavljali prazen prostor na bienalu je pogumna in zelo redka gesta, ki pa je seveda lahko le ilustracija koncepta. Lastnost tudi tokratnega Mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani je zbujanje protislovij in razburjenje javnega mnenja, ki prisili vse zainteresirane, da ponovno premislijo in artikulirajo svoj odnos do umetnosti. Na ogled postavlja na primer tudi etično zelo sporna dela Karmela Barmeja, ki na primer izjavlja, da mora biti umetnost globoko neodgovorna. (Ida Hiršenfelder)



Toliko za nocoj v oddaji Art-Area. Naslednja edicija se bo zgodila v sredo, 26. oktobra ob isti uri na isti frekvenci Radia Študent. Tokratno oddajo so vsebinsko pripravili Miha Colner, Ida Hiršenfelder in Zora Žbontar.



Komentarji
komentiraj >>