Vzgoja in izobraževanje sta sestavni del socializacije vsakega homo sapiensa. Spoznanje tega je pripeljalo naše intelektualne strokovnjake do ustvarjenja nove Biblije po 16 letih, kar bo po njihovem mnenju odrešilo slovenski šolski sistem vseh grehov in problemov. To, da je naš šolski sistem v invalidnem stanju, je znano slovenski javnosti že kar nekaj časa. Reševanja šolskega sistema se v knjigi lotevajo predvsem z baročnim slogom opisovanja in besedni diareji. Preveč strani se posveča opisovanju in razlaganju ter premalo raziskovalni in znanstveni metodi. Čeprav knjiga šteje nekaj več kot 500 strani, so problemi šolskega sistema jasni.

Učitelji imajo slabo pedagoško znanje, pomanjkanje splošne razgledanosti in so nesposobni v interdisciplinarni razlagi ter povezovanju predmetov. Učitelji se tako ločijo na tiste, ki poučujejo zato, ker radi prenašajo znanje, in na druge, tiste, ki jim je naziv učitelja le poklic in ne družbena odgovornost. Kljub vsemu pa ni krivda le na njih. Delno krivdo absolutno lahko prevzame družba sama, ki je prešla iz vzgajanja v duhu, bodi, kar hočeš biti, do utihni in delaj, kar ti rečem. In ker malo samokritike ne škodi, se moramo od časa do časa, če hočemo iskati krivce, da smo ljudje postali le hrčki, ki tečejo na svojem kolescu, pogledati v ogledalo.

Pa da ne bomo preveč zašli. Kar v Beli knjigi pogrešamo, so predvsem predlogi rešitev, kako vcepiti našim otrokom še kako pomembno kritično znanje. Bolj pomembno je očitno govoriti o karierni orientaciji že od vrtca naprej. Ah, ubogi otroci, komaj najdejo svoje spolne ude pa jih bomo že posiljevali s kapitalističnim penisom.

Ne bomo le urinirali po Beli knjigi, saj bi potem bili že na ravni celoletne izdaje Lady. Pozitivna omemba v Beli knjigi je poudarek na umetnosti, bolj natančno glasbeni izobrazbi. Kako pomemben je individualen umetniški razvoj ter predajanje užitkom glasbe, pa zagotovo veste sami. Škodi ne tudi nekaj besed, namenjenih trajnostnem razvoju ter njegovi vedno večji pomembnosti, saj potrebujemo kar se da veliko inovativnih nadobudnežev.

Še največ sprememb Bela knjiga predvideva za osnovno šolstvo. Ena izmed ključnih novosti je uvedba ocen že v tretjem in ne šele v četrtem razredu, kot je to urejeno sedaj. Strokovnjaki menijo, da gre za pozitivno spremembo, saj se učenci v tretjem razredu spopadajo z lažjo učno snovjo kot leto pozneje, zato je šok ob uvedbi ocen lahko potencialno manjši. Pozabili pa so si zastaviti vprašanje, kot je na primer: Ali ocena odraža dejansko znanje?

Šolsko ministrstvo načrtuje precejšnje spremembe tudi pri učenju tujih jezikov. Prvi tuji jezik bo v drugem razredu obvezen, v prvem pa izbiren, medtem ko drugi tuji jezik ne bo obvezen. Prav zadnja sprememba je bila tarča številnih kritik strokovnjakov, ki menijo, da bo to poslabšalo znanje tujih jezikov. Bela knjiga uvaja tudi več zunanjih preverjanj znanja. Prvo bi bilo na koncu prve triade, drugo po koncu šestega, tretje pa po koncu osmega razreda. Po novem naj bi učenje pri glavnih predmetih, matematiki, slovenščini in tujemu jeziku, v zadnjih dveh razredih potekalo v manjših skupinah.

Eden bolj kontroverznih predlogov sprememb v srednješolskem sistemu je delitev učencev na različne zahtevnostne nivoje v gimnazijah pri predmetih, ki jih imajo dijaki na maturi. Kritiki opozarjajo, da reforma ne predvideva jasnih meril ter subjekta, ki bo dejansko delil učence po njihovem znanju. Pisci Bele knjige odgovarjajo, da so oni zgolj predlagatelji sprememb, ne pa njihovi izvrševalci, pri čemer se sklicujejo tudi na dejstvo, da se je lani kar 43 odstotkov vseh učencev vpisalo v gimnazije. Po njihovem mnenju v tolikšni množici ne gre pričakovati enakovredne ravni znanja pri vseh dijakih. Postavlja pa se vprašanje, ali bo tovrstno deljenje učencev na ‘boljše in slabše’ v resnici omogočilo, da dijaki z manj znanja to izgubo nadoknadijo, ali pa bo takšno selekcioniranje negativno vplivalo na njihovo psihično stanje, ki je v času odraščanja še posebej občutljivo.

Da povzamemo. Bela knjiga ni nič drugega kot slab politični manifest z parcialnimi rešitvami. Od strokovnjakov s pedagoške in filozofske fakultete smo pač pričakovali veliko več. No, saj našim aristokratom, pa naj si bodo iz vrst politike ali pa gospodarstva, niti ne moremo kaj prida zameriti, da ne vcepijo kakšne finančne injekcije v zombijski šolski sistem. Katera družba v zahodnem svetu bi pa želela množico, sposobno kritičnega mišljenja? Naj le še povzamemo odgovor Ghandija. Ko so ga vprašali, kaj si misli o zahodni civilizaciji, je odgovoril: “Mislim, da bi bila to odlična ideja.”

Bele pljunke pljuval MihaV.