Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ALVA NOTO: univrs (Raster-Noton, 2011) (ponovitev 25. 10. 2011 ob 00:30) (989 bralcev)
Torek, 18. 10. 2011
Pina Gabrijan



Dan po izidu poslušamo novo ploščo elektronika Carstena Nicolaia, znanega kot Alva Noto. 'univrs' je izdala njegova založba Raster-Noton in je nekakšno konceptualno nadaljevanje albuma 'unitxt' izpred treh let ... (v celoti!)
* Začetek novega delovnega tedna je prinesel nov izdelek nemške založbe Raster-Noton, ki ga je zakrivil Carsten Nicolai oziroma Alva Noto, eden izmed treh njenih šefov. Nedvomno gre za priznanega ustvarjalca kot tudi priznano založbo, ki ju na teh valovih ni več treba podrobneje predstavljati. Sveži album nosi naslov 'univrs' in je v enajstih letih Nicolaijevega glasbenega ustvarjanja tudi enajsti album po vrsti pod alter egom Alva Noto.

Kot sporočajo iz založbe, je dotična plošča nadaljevanje albuma 'unitxt' iz leta 2008, ki je temeljil na ideji procesiranja ritmičnih vzorcev in informacij, 'univrs' pa se osredotoča na konceptualno diferenciacijo univerzalnega jezika. Naj bodo koncepti takšni ali drugačni, Carsten Nicolai ponovno razveseljuje z vrhunskim izdelkom, ki funkcionira na več nivojih, saj tudi mimo resnejšega poglabljanja v »kaj je hotel pesnik s tem povedati« nudi obilico edinstvenih senzacij. Album dejansko daje na trenutke vtis poslušanja odzadnjega dogajanja neizbežno tehnološko podprtega sodobnega vsakdana.

Izmed štirinajstih komadov velja posebej izpostaviti 'uni acronym', kamor svoj delež pritakne tudi francoski umetnik oziroma zvočni poet Anne-James Chaton, ki je že na prej omenjenem albumu 'unitxt' sodeloval z Nicolaijem. Chaton v dobrih šestih minutah, kolikor traja komad, naloži vsega 208 abecedno urejenih akronimov, sestavljenih iz treh črk - od splošno znanih do povsem neznanih, morda celo osebnih, intimnih. Kar pa v času, ko smo neprestano obdani z USB-ključi, SMS-sporočili, UHT-mlekom in LOL-šalami, če naštejemo le par vzorčnih primerov, še kako dobro zadene bistvo našega obstoja ter smisel SOS-a in LSD-ja.

Seveda gre ponovno za prej kot ne sterilno izrazje, značilno za Nicolaijevo ustvarjanje, in čeprav je celotna zadeva slišati zelo drobnjakarsko, celo nekako nemško analitično, ta mnogostranski ustvarjalec dokazuje, da je vedno znova zmožen na tak način seči onkraj. Sam izpostavlja za eno poglavitnih privlačnih lastnosti glasbe njeno sposobnost povzročanja emocionalnih »premikov« prek relativno hladne in strukturirane estetike. Temu pa pridodaja možnost, da ustvarjalec z določenimi kombinacijami zvokov doseže resnične sunke energije. In morda se je ravno z dotičnim albumom najbolj približal temu. Četudi sodi izdelek nedvomno v predal t.i. resnih umetniških del, mu ne moremo odreči potenciala za zahtevnejša plesišča. Zagotovo pa je gospod Carsten Nicolai ponovno dokazal, da gre v njegovem osebnem primeru tako ali tako za poosebljeno finočo.

pripravila Pina Gabrijan



Komentarji
komentiraj >>