Dzmitry Bandarenka je beloruski aktivist in član Beloruske zveze svobodnih novinarjev. V letih 1995 in 96 je bil novinar neodvisnega Radia 101.2 FM, ki ga je po letu delovanja oblast zaprla. Je eden od soustanoviteljev organizacije Charter’97, ki se bori za človekove pravice, in koordinator javne kampanije za demokracijo “Evropska Belorusija”. Na demonstracijah so Bandarenka pretepli, aretirali in ga odvedli v KGB–jevski pripor.
»V tej državi ne bo več brezumne demokracije!« je po volitvah decembra 2010 dejal Lukašenko, beloruski predsednik, ki v 21. stoletju v Evropi vlada z železno pestjo. Zaprl je mnogo opozicijskih protestnikov in še povečal število političnih zapornikov v beloruskih delovnih taboriščih. Med njimi je tudi Dzmitry Bandarenka, nominiranec za letošnjo Sakharov nagrado za mir, ki jo podeljuje Evropski parlament.
Dzmitry Bandarenka je beloruski aktivist in član Beloruske zveze svobodnih novinarjev. V letih 1995 in 96 je bil novinar neodvisnega Radia 101.2 FM, ki ga je po letu delovanja oblast zaprla. Je eden od soustanoviteljev organizacije Charter’97, ki se bori za človekove pravice, in koordinator javne kampanije za demokracijo “Evropska Belorusija”. Na demonstracijah so Bandarenka pretepli, aretirali in ga odvedli v KGB–jevski pripor. Obsojen je bil sodelovanja v masovnih uporih. Trenutno je priprt v delovni koloniji, grozi mu do 15 let ječe.
Bandarenka na internetni strani organizacije Charter'97 pripoveduje, da se že zadnjih 12 let aktivno bori za demokracijo, svobodo govora in človekove pravice v Belorusiji. Na zadnjih predsedniških volitvah je bil osebni agent opozicijskega kandidata Andreya Sannikova. Dolgoletni predsednik Lukašenko je v predvolilni kampaniji mirno dovolil svobodo govora in ostro obsojanje njegovega vladanja v preteklih letih.
Kljub temu je že četrtič z 80% glasov premagal svoje tekmece. Glasovi volivcev so bili tudi tokrat prirejeni in Lukašenko je že četrtič stopil na oblast. Goljufanje na volitvah je prva obtožila vlada ZDA, nato Evropska unija. Mnogi ljudje v Belorusiji so bili razočarani in še istega dne so se začele velike demonstracije.
19. decembra 2010 se je demonstracij v Minsku udeležilo 40.000 ljudi, kar je bilo največ od leta 96, in potekale so mirno. Udeležili so se jih vsi aktivisti in borci za demokracijo ter svobodo govora. Med njimi sta bila tudi opozicijska kandidata Sannikov in Bandarenka. Skupina demonstrantov je začela napadati in vdirati v parlament. Takrat pa je množico protestnikov napadla policija in jih mnogo brutalno pretepla.
Aretirali so več kot 700 ljudi, od katerih jih je 40 ostalo v priporu. 6 oziroma 7 članov – različni mediji navajo različne številke - je do danes ostalo za zapahi. Med njimi sta tudi Sannikov in Bandarenka. Lukašenko je še bolj poostril nadzor v Belorusiji, ukinil vse opozicijske medije in močno zatrl svobodo govora. Vsak svobodni novinar je nadzorovan in edina svobodna beseda teče na spletnih straneh. Ena izmed teh je Charter'97.
Organizacija je bila ustanovljena ob obletnici referenduma iz leta 96. Ime je dobila po češkoslovaški deklaraciji o človekovih pravicah Charter'77, ki je bila ustanovljena 20 let prej. Beloruski Charter'97 se bori za svobodo govora in demokracijo. Zagovarjajo predanost načelom neodvisnosti, svobode in solidarnosti z vsemi, ki so za odstranitev diktatorskega režima.
Organizacija na svoji internetni strani podaja novice pretežno o gibanjih za človekove pravice, na njej lahko med drugim tudi beremo Bandarenkova pisma iz zapora in tako spremljamo njegovo zgodbo. Je edini lokalni vir necenzuriranih informacij, ki še vedno deluje. Po volitvah so namreč blokirali tudi Facebook, Google talk, Twitter in YouTube ter ukinili vse opozicijske časopise.
Ko je bil Lukašenko izvoljen, je tajna policija še isto noč vdrla v prostore organizacije in aretirala vse tam zaposlene. Urednik je zadnji trenutek na strani objavil: »Vsi smo pri KGB.« Leto prej so enega od ustanoviteljev našli obešenega v njegovem stanovanju v Minsku. Vsi poznani so trdili, da je nemogoče, da bi napravil samomor. Še ena beloruska zgodba o nenavadnih nesrečah in samomorih.
Baradenka je imel že od prej poškodbe hrbtenice, v zaporu pa se mu je zaradi pretepanja in mučenja stanje še poslabšalo, tako da so ga morali julija nujno operirati. V skladu z zakoni bi moral biti upravičen do nujne rehabilitacije, vendar mu tega niso dovolili in so ga dva tedna po operaciji odpeljali nazaj v zapor. Nato so ga premestili v kazensko kolonijo, ki jih je v Belorusiji kar nekaj, Bandarenka pa jih imenuje beloruski gulagi.
Njegova družina je močno dvomila, da Bandarenka v zaporu dobiva pravo nego, kar pa v njegovem primeru po ocenah zdravnikov lahko vodi v invalidnost. Zato so prosili Rdeči križ, da jim pomaga pri nadzoru okrevanja, saj je ena izmed nalog Rdečega križa, da skrbi za zapornike, ne glede na to, zakaj so zaprti, in pazi, da ravnajo z njimi na dostojanstven in človeški način, v skladu z mednarodnimi normami in standardi.
Rdeči križ sodeluje z oblastjo, da bi preprečil zlorabo in izboljšal ravnanje s kaznjenci ter razmere, v katerih so priprti. Žal pa se je v tem primeru Rdeči križ odzval negativno, saj se je zadovoljil z odgovorom beloruskega Ministrstva za zunanje zadeve, da ima zapornik vso potrebno nego, ki jo potrebuje.
Kljub temu pa nad situacijo bedijo Amnesty International in mnogo ostalih organizacij ter ljudi, ki poskušajo skrbeti za politične zapornike in se borijo proti beloruski diktaturi. Bandarenka dobi v zapor veliko pisem, telegramov in razglednic od ljudi vsepovsod po svetu. Takoj po volitvah so v Londonu enaindvajsetega decembra organizirali demonstracije, na katerih sta med drugimi sodelovala tudi Kevin Spacey in Jude Law.
Kako se boriti proti diktatorju, ki nima v sebi trohice občutka za sočloveka, temveč je zaslepljen z oblastjo in se poslužuje krutih prijemov vladanja? Bandarenka se je odločil za akcijo, da bi napravil spremembe. Cena, ki jo še vedno plačuje, je bila izredno visoka. Žrtvoval se je za človekove pravice in za svobodnejšo Belorusijo.
Po beloruskih gulagih se je potikala Leja Benedičič.