Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Novi Sad je edino mesto, kjer Donava teče nad mostovi (1747 bralcev)
Četrtek, 20. 10. 2011
Izidor Barši



Se vam je ob obisku kakšnega tujega mesta že kdaj zdelo, da ob raziskovanju ulic, podhodov, parkov in dvorišč vsake toliko naletite na specifičen vonj, ki se vsaj na videz pojavlja na nekih točkah ne glede na to, kaj oziroma kje te točke so? Tudi Novi Sad ga je imel.
Poslušalke in poslušalci, pozdravljeni! Se vam je ob obisku kakšnega tujega mesta že kdaj zdelo, da ob raziskovanju ulic, podhodov, parkov in dvorišč vsake toliko naletite na specifičen vonj, ki se vsaj na videz pojavlja na nekih točkah ne glede na to, kaj oziroma kje te točke so? Da ima torej mesto nek sebi lasten vonj, katerega izvor je neznan in za katerega se zdi, da tvori podstat vseh ostalih posameznih vonjev, pa naj bo to smrad kupov smeti, vonj v okolici lokalov s hitro prehrano, cestni izpušni plini ali pa tisto, kar je vohati na hodnikih blokov za časa kosila?

Zdi se, da gre za nekakšen metafizičen vonj – matrico, v katero se vsi ostali vonji šele naknadno vključijo in se s tem tudi sami spremenijo. Možno je tudi obratno, namreč, da ne gre za podlago, temveč ravno površino – za mešanico vseh vonjev, ki se glede na mestno strukturo in zračne tokove naberejo na določenih točkah. Ali pa še huje, da površina sama tvori svojo podlago in je eno nemogoče ločiti od drugega, tako da: so posamezni vonji in je univerzalen vonj, eno definira drugo, a ne eno ne drugo ni definirano v svoji posameznosti. Obstaja vsaj še nekaj možnosti, vendar odnos med bistvom in površino ni bistvo tega prispevka.

Bistvo je to, da ima tudi Novi Sad svoj vonj. Ali pa ga je vsaj imel dva tedna nazaj, danes ga namreč ne najdem več. Bojim se, da sem se ga nalezel in da zdaj tujci vohajo Novi Sad na meni. Lahko bi rekli, da dokler človek zaznava ta univerzalen vonj, ostaja turist, ko vonja ni več, ko ostanejo samo še posamezni partikularni vonji, obiskovalec začne postajati domačin. Še dobro, ker turisti so bedaki in turizem je neumnost, v kolikor s svojo zavedno ali nezavedno distanco do mesta služi jačanju ali reprodukciji lastnih predsodkov.

Načeloma obiskovalec slovenskega porekla v Novem Sadu ne doživi kakšnega kulturnega šoka, seveda pa so stvari, ki odgovarjajo naši predstavi Balkana. Prejšnjo sredo popoldne sem na primer naletel na poročno povorko, ki je s plesanjem kola sredi dokaj prometne ulice v centru mesta za četrt ure ustavila promet. Prometni kaos se je večal, vozniki so živčno trobili, nevesta v beli obleki in ostali pa so veselo poskakovali ob spremljavi trubačev.

Nasploh je mesto izjemno živo: ulice in lokali so večino časa polni. Pri prebivalcih imata »šetanje« in »kafana« poseben kulturni pomen in ljudje se za ta namen tudi primerno uredijo, kar še posebej velja za Novosadčanke, ki so brez dvoma izjemno lepe ženske. Mogoče k razvitju tovrstne kulture pripomore že sama urbanistična ureditev centra, saj glavna ulica ob katedrali deluje kot modna pista v večjem merilu. Iz nje vodijo ozki prehodi v notranja dvorišča stavb, kjer so nagnetene trgovinice, lokali in butiki, v katerih gospodične in gospodiči nakupujejo svojo robo.

Vsa ta živost na glavnih ulicah in v lokalih postane nekoliko protislovna ob podatku, da se povprečna neto plača v Vojvodini, kjer cene niso dosti nižje kot v Sloveniji, giblje okoli 350 evrov. O tem paradoksu sem se pogovarjal že z več domačini, pa se jim je to zdelo enako čudno kot meni. Z večino od teh sem sedel v kakšnem lokalu in se spraševal, kako je mogoče, da ljudje sedijo po lokalih, če nimajo denarja? No, odgovor je na dlani: v lokalih sedijo tisti, ki si to lahko privoščijo. Ta manjšina pa je še vedno tako velika, da lahko napolni ulice centra mesta. Kaj se skriva na obrobju in dlje, je naslednje vprašanje.

Enega bolj zanimivih pogovorov o vsem tem sem imel s starejšim parom, ki mi oddaja stanovanje. Gre za ekonomsko gledano zelo dobro situirane ljudi z uspešno privatno firmo in nekaj stanovanji v Novem Sadu, zato je v pogovoru čutiti nekakšen odpor do Balkana in simpatijo do Evrope. Izjemno široko etnografsko, antropološko, sociološko in filozofsko vprašanje odnosa med Balkanom in Evropo je mož rešil s svojo kratko formulo: »U Evropi ljudi žive da rade, a ovde ljudi rade da žive.« Po njegovem ljudje na Balkanu enostavno premalo delajo. Žena se je strinjala in dala vedeti, da njo moti predvsem nesnaga na ulicah, ob čemer me je spraševala, če v Sloveniji imamo vrečke za pobiranje pasjega dreka. Ob mojem pritrdilnem odgovoru je bila nekoliko vzhičena, kot da bi hotela reči: »Vidiš, TO je Evropa!« Srbija se trenutno bori, da bi postala kandidatka za članico Evropske unije, gospe pa z vsem srcem želim uspeh v njenem boju za črne plastične vrečke na javnih mestih.

Lep pozdrav iz Novega Sada, Izidor


Komentarji
komentiraj >>