Sobota, 3. 1. 2004
Bozji_dar
Pa začnimo z razmišljanjem o današnji plošči pri njeni predhodnici. V letu, ko je izšel prvenec zasedbe Bast, je to gotovo bila ena izmed boljših stvari, ki so se takrat pojavile na slovenskem glasbenem tržišču. S svojo eklektično tvarino je takrat navdušila malodane celotno glasbeno redakcijo tega radia in mislim, da celo postala plošča leta med domačimi kandidatkami. Nobena skrivnost ni, da je marsikdo vneto čakal na novo ploščo te intrigantne zasedbe.V vmesnem času se je projekt Bast konkretno razširil. Ne samo v članstvu, pač pa tudi v pojavnih oblikah svojega ustvarjanja. Kot verjetno že veste, sta Bast leta 1998 ustanovila Aldo Ivančič in Vuk Krakovič, oba poznana in priznana akterja slovenskega undergrounda. Na novi plošči so se Ivančiču kot stalnemu članu kolektiva Bast pridružili še Tomaž Grom, Slaven Kalebič, Boštjan Gombač, Marjan Stanič in znani video in net artist pa verjetno še kaj, soavtor danes že skorajda kultne Borze problemov, Davide Grassi. Prisotnost video umetnikov v kolektivu Bast se še kako odraža na plošči The Secret Life Of The Next Door Neighbour. Ne samo, da je plošči priloženo enajst, da prav ste slišali, enajst različnih videov različnih umetnikov, ki so naredili kratke spote za dvajsetsekundni komad Burn Out. Poleg tega video predstavlja tudi nek, ne ravno čisto nov, ne pa tudi prav pogost način ustvarjanja glasbe v naših krajih. Komad Our People je namreč nastal kot »posledica« Grassijevega videospota, s katerim se je konec leta 2000 predstavil na Prvem mednarodnem bienalu v Buenos Airesu. Ustvarjalni proces same glasbe je potekal tako, da je vsak glasbenik sam skomponiral svoje lastno doživetje videospota, ne da bi prej slišal, kaj so ustvarili ostali člani. Zbrano gradivo se šele v studiu skomponirali v skladbo Our People, v kateri so poleg naštetega uporabili še izsečke iz govora papeža Janeza Pavla II in s tem samo še nadgradili svoj statement, da je pravzaprav vse skupaj samo en velik šov.
Za razliko od prvega albuma je drugi še bolj prepuščen trenutnemu navdihu udeleženih glasbenikov. Glasbene strukture so veliko bolj svobodne in dopuščajo več prostora posameznikom. To niti ne preseneča, saj je bila npr. epska skladba Song For Che, ki album razdeli nekako na dve polovici, posneta kar v živo v klubu Gromka.
Da pa drugi album kolektiva Bast deluje drugače od prvega, gre vsaj deloma pripisati tudi dejstvu, da so kar tri skladbe vzete iz predstave Plamen Teatra Gromki.
Tehnično gledano, plošči ni kaj očitati, vse akterje že poznamo, vemo česa so zmožni in mnogo svojih vrlin pokažejo tudi na plošči, vendar pa s svojo vsebino plošča name deluje predvsem hladno. Na trenutke, ko sem jo poslušal na domačem stereu, se mi je zdela kot hladen, gol okostnjak, ki le težko pritegne večjo pozornost. The Secret Life Of The Bext Door Neighbour je vse preveč ujeta v lastne koncepte, da bi glasba na njej uspela zaživeti v polnem sijaju. Za ljudi, ki so jim všeč konceptualni artistični pristopi v glasbi da, za larpurlartiste vsekakor, dvomim pa, da bo plošča dosegla blazne komercialne uspehe. Ampak saj za to tudi gre, mar ne?
Komentarji
komentiraj >>