* V tokratni Tolpi bumov poslušamo novo izdajo tolkalsko-saksofonskega dvojca Seijira Murayame in Jeana-Luca Guionneta. V zadnjih letih sta oba glasbenika postala dobra znanca nekaterih tukajšnjih odrov. Še posebej to velja za Murayamo, ki se redno vrača v Slovenijo, kjer igra z lokalnimi glasbeniki, vodi delavnice, organizira dogodke in še kaj. V tem kontekstu naj omenimo le lani izdano ploščo »Nepretrganost«, ki jo podpisal v duetu s kontrabasistom Tomažem Gromom. Izšla je v sodelovanju z zavodom Sploh in založbo L'innomable. S tukajšnjim prostorom in še posebej ciklom koncertov Con-fine Aperto, ki ga organizira omenjeni zavod, pa je povezana tudi pričujoča plošča. Dobro polovico namreč obsega posnetek koncerta, ki se je zgodil junija lani na Radiu Slovenija in bil v živo prenašan na programu Ars. Preostali del plošče tvorijo še trije krajši posnetki, ki jih je na specifičen način posnel Eric La Casa. A o tem več kasneje.

Murayama in Guionnet nam na plošči »Window Dressing« servirata glasbo, ki v nelagodje spravlja tudi estetske stalnice znotraj sodobne improvizacijske scene. Tukaj mislim predvsem na označbe, kot so redukcionizem in minimalizem, ter na dojemanje tišine, neidiomatskega zvočenja itd. Instrumentacija tolkal oziroma snare bobna in altovskega saksofona seveda temeljno zaznamuje to, kar slišimo. A hkrati je njuno igranje nekaj povsem drugega. Celo v primerjavi z duetom Johna Butcherja in Gina Robaira, ki smo ga v tej oddaji že poslušali in ki tradicijo te zasedbe potiska daleč naprej in nazaj obenem. Murayama in Guionnet pa zvenita, kot bi se odločila povsem izstopiti iz glasbe, in to čisto zares. Določena mera tega se v tovrstnih krogih seveda pričakuje, a na tej plošči se odrekata tudi tistim slojem, ki v še tako radikalen tok zvočenja pripuščajo neko splošno muzikalnost. Ta pristop pa je najprej predvsem ključna sestavina sloga vsakogar od njiju kot instrumentalista in glasbenika. Predvsem za igro Murayame je značilno, da s seboj prinaša nekaj skorajda nečloveškega. Pri tem ne mislim na kakšno vzvišeno transcendiranje. Njegovo igranje pogosto dosega take stopnje koncentracije in hkratne nezainteresiranosti za človeško-ekspresivne intervencije, da prej spominja na stroj za proizvajanje zvokov na eni strani in na intenzivnost živalskih razsežnosti na drugi. V vsem tem pa umanjka ravno sredica večine tega, čemur vsakodnevno pravimo glasba.
Iztočnico za takšno dojemanje pa nam nudi že sam naslov plošče, tj. »Window Dressing«. Izraz, ki izvorno pomeni opremljanje izložbenih oken, se uporablja, kadar želimo opozoriti na prazno, nepotrebno olepšavo in dekor, ki ničesar ne pove ter ničemur ne služi. Gre torej za rek, ki s seboj nosi predvsem negativne konotacije.

Kako torej misliti njegovo uporabo v naslovu plošče? Sam mislim, da nam ta izraz na pomenljiv, morda celo hudomušen način veliko pove o glasbi na njej. Gre namreč za muziciranje, ki se odreka kakršnikoli konvencionalni glasbeni globini in se pogumno izpostavi možnosti obsodbe, da je povsem prazno in nikakršno. In takšno na neki način tudi je. Igra Murayame in Guionneta, sam zvok, ki pride do nas, je prazen in površinski. Ničesar ne pove, nikamor ne gre in ničemur ne služi. Gre za »Window Dressing«. Vse te tipične oznake, ki so v uporabi, kadar želimo negativno ovrednotiti določeno glasbo ali glasbenika, stojijo v srčiki te plošče in so pravzaprav slišni »modus operandi« obeh glasbenikov. Ta pa je kar se le da daleč od sterilne intelektualne demonstracije radikalnih konceptov. Največja skrivnost je namreč, kako Murayama in Guionnet svoje igranje plasirata z neverjetno odločnostjo ter »in-your-face« kvaliteto najbolj neposrednih in visceralnih glasb. Vendar gresta pri tem tako daleč, da njuno početje nosi s seboj nekakšno tujost. Ob poslušanju so v meni kdaj pa kdaj zazveneli stavki, kot je npr.: »To sploh ni nič, še najmanj pa ne glasba.« Takšne izjave so na koncertih sodobne improvizirane glasbe nekaj najbolj običajnega. V kontekstu poslušanja te plošče pa sem jih dojel kot afirmacije osvoboditve in nekako največje pohvale, ki jo je moč izreči. Tujost in za marsikoga verjetno neizprosna abstraktnost zvočenja na tej plošči sta po mojem mnenju imanentnost in konkretnost, prignani do skrajnosti.

Ta imanentnost pa je tudi kvaliteta samega posnetka. Gre seveda za povsem akustično ploščo, vendar zvočna slika na njej ni enotna. Če je prvi del plošče nekako zvest posnetek radijskega koncerta, pa so preostale tri skladbe kreativne tudi na nivoju snemanja. Posnel jih je francoski zvočni umetnik Eric La Casa, ki so veliko ukvarja ravno s t. i. »field recordings« oziroma terenskimi posnetki. Na posnetkih sicer ni slišati nikakršnih okoljskih zvokov, »teren« sta predstavljala sama glasbenika. La Casa je k akustičnemu duetu pristopil s senzibilnostjo umetniškega snemalca zvokov in rezultati so impresivni. Težko je pravzaprav povedati, kako se zvočna perspektiva spreminja, vendar se nekaj prav gotovo dogaja. Slišimo lahko različna pozicioniranja zvočnih zajemalcev, torej mikrofonov, ter subtilno spreminjanje stereo slike. V glasbi, kjer pogosto ni slišati nič več kot drobljenje metlic ob boben in negibne vzklike saksofona, takšne intervencije veliko pomenijo. Vse to pa glasbi ne dodaja globine, temveč nam zvok le še bolj potiska v obraz ter ga kot nekakšno vlaknasto površino ovija okrog nas. Ves čas nakazovana neposrednost in svojevrstna površinskost se tako artikulirata na najmanj treh nivojih - v igri glasbenikov, načinu snemanja in samem naslovu plošče.

pripravil Marko Karlovčec