Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ENI IN EDINI: THE DEAD. (4794 bralcev)
Sreda, 21. 1. 2004
outlaw



Največja glasbena skupina vseh časov, The Grateful Dead, je od 1995. leta, od 9. avgusta 1995, ko je umrl Jerry Garcia, del slavne zgodovine. Pred kratkim so preostali člani obnovili sodelovanje pod imenom The Dead in s pomočjo par novih sodelavcev nadaljujejo veličastno glasbeno izročilo. Plod tega je bila lanskoletna poletna turneja Summer Getaway 2003, s katere je ostalo kup koncertnih posnetkov. Izbor, del izbora bomo poslušali v tokratni oddaji Izven zakona. Tu in zdaj.
dead.net

Radio študent
IZVEN ZAKONA
SREDA, 21. januarja 2004, 22.00 - 23.00
avizo trak IZVEN ZAKONA, 2
1. CD 28. junij, 3 (oni) ST: STEPHEN the dead 7.33
Isti CD, 4, High Green Chilly Winds) v podlagi…
Pozdrav v tokratni oddaji Izven zakona, kjer sem še vedno Milko Poštrak.
S posebnim veseljem vam nocoj predstavljam nekatere izbrane posnetke skupine The Dead, dostojne naslednice in čuvajke izročila največje skupine vseh časov, The Grateful Dead. Upam, da, spoštovane poslušalke in poslušalci našega in vašega Radia Študent, vsaj približno delite moje navdušenje. Gre za posnetke z lanskoletne veličastne poletne turneje, imenovane Summer Getaway 2003, ki je trajala od srede junija do druge polovice septembra. Skupaj enaintrideset nastopov, zabeleženih na petindevetdesetih CDjih s kakimi sto urami glasbe. Kakšne glasbe!
V uvodu ste slišali strastno in udarno izvedbo klasike Jerryja Gacie in Roberta Hunterja s koncerta The Dead 28. junija, ko so se že izdatno ogreli. Slišali ste tudi glas Joan Osborne, ki se ji nameravam, če bom seveda imel to možnost, posvetiti februarja, v zadnjem delu skladbe pa solo kitarista Jimmyja Herringa, ki je nadomestil, kar se mene tiče, dokaj ustrezno, čeprav mogoče kakšnemu pravemu deadheadu to zveni bogokletno, Jerryja Garcio. Jerry Garcia je seveda bil en sam in neponovljiv, vendar se je Jimmy Herring po moje prav dobro vključil v zvok The Dead. Saj veste: po smrti Jerryja Garcie 9. avgusta 1995. leta, so preostali člani The Grateful Dead nekaj časa žalovali, nato pa nadaljevali v raznih lastnih zasedbah, o katerih sem že govoril v prejšnjih oddajah Izven zakona in ki jih imajo še sedaj. Če bo le prilika, bom kako od teh skupin, recimo Weirove Ratdog ali Phila Leshaq & Friends, predstavil v kaki od morebitnih bodočih oddaj Izven zakona.
Preživeli člani The Grateful Dead, torej oba bobnarja, Bill Kreutzmann in Mickey Hart, basist Phil Lesh in kitarist Bob Weir, so se postopoma in ob raznih prilikah spet dobivali za skupno igranje, nekaj časa so nastopali kot The Other Ones, poimenovani po lastni klasični skladbi iz druge polovice šestdesetih. Nato pa so se pred kakim letom odločili, da bodo nastopali kot The Dead. Dodali so pianista Roba Barraco in Jeffa Chimentija ter kitarista Jimmyja Herringa in pevko Joan Osborne, februarja lani odigrali par priložnostnih nastopov, nato pa krenili na omenjeno veličastno turnejo Summer Getaway 2003, na kateri so igrali pesmi iz vseh obdobij zasedbe The Grateful Dead od 1965 do 1995. leta, ob tem pesmi iz lastnih skupin posameznih članov zasedbe in seveda izbrane primerke iz zakladnice ameriške glasbe, od folka, bluesa, countryja, do jazza. V podlagi mojega govorjenja recimo slišite jam z naslovom High Green Chilly Winds, ki se je razvil iz pesmi St. Stephen, v tem jamu pa so se The Dead dotaknili skladbe A Love Supreme Johna Coltrainea. Igrali so tudi celo vrsto priredb skupine The Beatles, čemur se nameravam posvetiti naslednji teden v oddaji Izven zakona.
Prejle sem omenjal Jerryja Garcio. Njemu je Mickey Hart na albumu Mystery Box iz junija 1996. leta posvetil pesem Down The Road. V njej pripoveduje zgodbo o srečanjih z umrlimi junaki, od Joeja Hilla do Johna Lennona. Tule imamo omenjeno pesem v izvedbi skupine The Dead. Bodite pozorni na zadnji del pesmi, ko se v besedilu omenja Jerry Garcia, in poslušajte huronsko vzhičenje občinstva ob tem. Down The Road.
2. CD 10.julij, 7 (hart,hunter,nelson) DOWN THE ROAD the dead 7.09
Nato v podlago CD bill frisell, 8 (on) OUTLAWS bill frisell 4.19
Zdi se mi nujno povedati še naslednje: o skupini The Grateful Dead kroži kup površnih, zmedenih in poenostavljenih mnenj in stališč. Resda je skupina izšla iz kroga, imenovanega Height-Ashbury, kar sta bili pravzaprav dve ulici v San Franciscu. Nič ni pomagalo, da so ustvarjalci, ki so jih trpali v nekakšen hipaški predalček, vseskozi zatrjevali, da je to zgolj ena od plehkih domislic novinarjev ali medijev. Predsodki so se ohranili do dandanes. Tudi zato sem za vse iste, ki vas zanima, na koncu tegale besedila na spletni strani Radia Študent in oddaje Izven zakona dodal še tipkopis Ghosta o The Grateful Dead, ki sem ga imel 8. avgusta 1998. leta, ob triletnici smrti Jerryja Garcie.
Skupina The Grateful Dead je ena tistih, za katero vsi vedo, mnogi so verjetno poslušali kako skladbo ali dve, večina pa jih ni zares slišala. Skupina, za katero se zdi, da nam je vsem znana, le redki pa jo zares poznajo. Seveda na tem mestu ne nameravam nikomur soliti pameti. Odločate se vedno sami. To pa je tudi prilika za razbijanje predsodkov in površnih sodb. Zanimivo se mi zdi recimo, da je konec sedemdesetih, v času prodora punka, skupina The Grateful Dead nastopila v Londonu, londonski dopisnik nekdanje jugoslovanske glasbene revije Džuboks, ki je sicer pisal predvsem o takratnem prevratnem aktualnem punkovskem in novovalovskem dogajanju, pa je v poročilu z omenjenega koncerta The Grateful Dead poročal o - tudi lastnem – velikem presenečenju, da ne rečem navdušenju ob nastopu The Grateful Dead. Oni so bili takrat res protislovje, primerek starcev v času burnih glasbenih premikov. Omenjeni novinar jim je izrazil spoštovanje, kar je imelo v tistem času še toliko večjo težo.
The Grateful Dead so pravzaprav ameriški fenomen. Tam imajo najširšo in najbolj vneto skupino deadheadov. Mogoče tudi zato, ker so redko nastopali v Evropi, nazadnje 1991. leta le na par koncertih. Jaz nisem imel te sreče, da bi kdaj obiskal kak njihov koncert, niti koncert The Dead. Prav zanima me, če je mogoče kdo od vas, spoštovane poslušalke in poslušalci, imel ta privilegij. Lahko tudi pokličete na Radio Študent in kaj poveste o tej izkušnji.
O pomenu in odmevnosti sedanje zasedbe The Dead ne priča zgolj množičen obisk njihovih lanskoletnih poletnih nastopov in buren, glasen in vzhičen odziv obiskovalcev, ki se sliši na pričujočih koncertnih posnetkih, temveč tudi podatek, da je bila v samo nekaj dneh po objavi napovedi, da bo na voljo petsto izvodov posnetkov s celotne turneje Summer Getaway 2003, celotna naklada razprodana. Čeprav je bilo obvestilo le na spletni strani dead.net, čeprav je zbirka stala kakih petsto dolarjev ali sto tisoč tolarjev in čeprav nihče od nas ni vedel, kako bodo sedanji The Dead sploh zveneli. Potem smo bili vsi – milo rečeno - prijetno presenečeni. Seveda so v taboru The Dead zatem zaradi velikega povpraševanja ponudili tako posnetke s posameznih koncertov kot tudi nekoliko drugače oblikovano zbirko posnetkov s celotne turneje. Ob tem ni odveč omeniti, da tudi The Dead nadaljujejo izročilo Grateful Dead, da lahko obiskovalci za lastne potrebe snemajo koncert. Za to imajo celo namenjen poseben prostor.
Kot veste, so The Grateful Dead v prvi polovici devetdesetih pripravljali posnetke za novi studijski album, pa jih je prehitela smrt Jerryja Garcie. Tisti posnetki, gre predvsem za skladbe Days Between, Lazy River Road, Liberty, So Many Roads in še nekatere, so se nato pojavili na zbirki z naslovom So Many Roads, pesem Liberty pa tudi na albumu Phila Lesha & Friends, There And Back Again. Vse te pesmi so lani na poletni turneji izvajali tudi The Daed. Še posebej so razprostrli pesem ali skladbo Days Between, ki je dosegala dolžino več kot četrt ure. Pela jo je Joan Osborne. Tule je izvedba z nastopa 19. septembra. Days Between.
3. CD 19. september, 4 (oni) DAYS BETWEEN the dead 17.25
Pesem Lazy River Road so The Dead lani poleti odigrali vsega dvakrat, enkrat v akustični različici na zadnjih nastopih avgustovskega dela turneje, enkrat v električni izvedbi malo pred tem, 31. julija. Lazy River Road.
4. CD 31. julij, 5 (oni) LAZY RIVER ROAD the dead 7.41
Tudi pesem Liberty so The Dead izvajali le dvakrat. Tule je izvedba s koncerta 6. avgusta.
5. CD 6. avgust, 6 (oni) LIBERTY the dead 7.10
The Dead kajpak ne počivajo. Phil Lesh in Bob Weir sta s svojima zasedbama šla na lastni turneji neposredno po omenjeni turneji The Dead, ki se je končala 21. septembra. Oba, Lesh in Weir, na spletnih straneh dead.net prav tako ponujata koncertne posnetke z omenjenih nastopov. Veste tudi, da imate na razpolago dva trojna CDja z novoletnih nastopov The Dead, za februar pa že napovedujejo nove nastope in verjetno tudi nove koncertne posnetke z njih. Seveda bi jih jaz rade volje vrtel v tejle oddaji Izven zakona, če bo le zanimanje vas, poslušalk in poslušalcev.
Za nocoj je oddaje konec, naslednji teden nameravam predvajati pesmi Beatlov v izvedbi The Dead na omenjeni lanskoletni poletni turneji, ob tem pa se dotakniti tudi albuma Let It Be Naked. Milko Poštrak vas lepo pozdravljam in se poslavljam z eno poznih klasik zasedbe The Grateful Dead iz srede devetdesetih, So Many Roads, tokrat kajpak v izvedbi The Dead, 30.julija lani. Lep pozdrav!
6. CD 30. julij, 2 (oni) SO MANY ROADS the dead 8.52
avizo trak IZVEN ZAKONA, 3
Milko POŠTRAK

Dodatek:
GHOST Radio študent GRATEFUL DEAD, sobota, 8. avgusta 1998
avizo
1. CD skeletons, 10 (oni) ONE MORE SATURDAY NIGHT grateful dead 4.50
nato v podlago govorjenja CD Grayfolded, disk ena, posnetek ENA in naprej....
Še ena sobotna noč, še en Ghost Radia Študent. Danes bomo gostili duhove iz šestdesetih, The Grateful Dead, nedvomno eno največjih ameriških zasedb vseh časov. Ali natančneje, kot je rekel Bill Graham: »Grateful Dead pravzaprav ni bila najboljša, bila je edina, ki je sploh počela kaj takega«. Bila je enkratna, segla je tja, kamor ni uspelo priti nobeni drugi glasbeni zasedbi. Naj to ne zveni prevzetno. Glasba namreč ni šport, kot bi pripomnil Nick Cave. Ustvarjalci ne tekmujejo med sabo, kdo bo boljši. Tudi Grateful Dead so vedno raje sodelovali, se družili z drugimi glasbeniki.
V petih urah nocojšnjega Ghosta seveda ne bomo uspeli niti približno zaobjeti monumentalnega opusa The Grateful Dead, pa čeprav se bomo osredotočili zgolj na delo te zasedbe in stranskih projektov njenih članov sploh ne bomo omenjali. Skupina je v svojih tridesetih letih delovanja, od Warlocks naprej, resda objavila vsega trinajst rednih studijskih plošč, kakih deset rednih koncertnih plošč ter par zbirk. Vendar je to le mali del tistega, kar je skupina počela na koncertih. Tam je vedno imela na zalogi kakih dvesto pesmi, tako lastnih kot iz neskončne zakladnice ameriške glasbe. Razen tega so bile izvedbe teh pesmi s koncerta na koncert različne, niti dva nastopa pa si nista bila podobna. Tako je vsak pravi ljubitelj Grateful Dead, ki je dal kaj nase, torej Deadhead, posedoval tudi množico piratskih plošč. Pravzaprav ne moremo reči piratskih plošč, saj so The Grateful Dead dovoljevali snemanje svojih koncertov, njihovi posnetki pa so bili predmet redne izmenjave med ljubitelji skupine. Sedaj pa se sanje vsakega poštenega Deadheada uresničujejo. Tudi Grateful Dead so večino svojih nastopov snemali, njihov arhivar, Dick Latvana, pa od začetka devetdesetih med množico posnetkov izbira najboljše za objavo. Tako se sedaj pojavlja vrsta koncertnih albumov iz niza, imenovanega Dick’s Picks. Doslej je teh izšlo enajst. Tako imamo torej na razpolago nešteto studijskih in koncertnih inačic več kot dvesto pesmi, od lastnih do priredb. V Ameriki imajo radijske postaje, ki vrtijo izključno glasbo The Grateful Dead, mnoge radijske postaje pa imajo redne tedenske oddaje o tej ameriški ikoni. Ena od najbolj znanih je Grateful Dead Hour, ki jo vodi David Gans. Mi bi si recimo na tem radiu lahko mirno privoščili tedensko enourno oddajo zgolj z glasbo The Grateful Dead, pa bi imeli v tem trenutku posnetkov dovolj vsaj za eno leto. Da ne govorim o vedno novih in novih objavah iz arhivov skupine. Zato se bomo morali danes obnašati zelo varčno. Tako gotovo ne bomo uspeli zavrteti niti vseh klasičnih pesmi iz repertoarja The Grateful Dead. Vendar se niti ne bomo trudili v petih urah zaobjeti tako večplastnega fenomena. Na račun celovitosti bomo raje zavrteli tudi kake slabše tehnične ali izvedbene, vendar zato toliko težje dosegljive ali redke primerke studijskega in koncertnega dela The Grateful Dead. Skupine, ki se ji, če ji le posvetimo več od naključne in površne poornosti, ne moremo več upreti. Vsrka nas v svoj čarobni svet in se ji predamo brez omejitev. Smo na poti tja: The Golden Road To Unlimited Devotion.
2. CD skeletons, 1 (oni) THE GOLDEN ROAD(TO UNLIMITED DEVOTION) grateful dead 2.12
The Golden Road To Unlimited Devotion je bila druga mala plošča skupine Grateful Dead, objavljena že pri veliki založbi Warner 1967. leta. Prva je bila mala plošča s pesmima Stealin’ ter Don’t Ease Me In, ki je izšla 1966. leta pri lokalni založbi Scorpio. Te male plošče nimamo na razpolago, poznamo pa pesem z njene B strani. To je folk klasika, ki jo poznamo v izvedbi Henryja Thomasa iz prvih desetletij tega stoletja, Grateful Dead pa so jo redno izvajali na koncertih. Spomnili so se je tudi na studijski plošči Go To Heaven iz 1980. leta. Mi bomo zdajle poslušali akustično koncertno izvedbo te pesmi s koncerta v Harpur Collegu v Binghamptonu v zvezni državi New York, ZDA, 2. maja 1970. leta. Don’t Ease Me In.
3. CD dick’s picks 8, disk ena, 1 (trad.) DON’T EASE ME IN grateful dead 3.00
Don’t Ease Me In, koncertna izvedba, ki jo najdemo na osmi iz niza zbirk Dick’s Picks. O teh izdajah več še nekoliko kasneje.
Kot vemo, je en najbolj razširjenih predsodkov, torej zmotnih predpostavk o The Grateful Dead, da je to nekakšna hipijaška zasedba. Da ne bo pomote, s tem nočem reči, da je bilo ali da je s hippyji in nanje vezanimi kulturnimi obrazci karkoli narobe. Tisto, kot bi se izrazil Theodor Roszak, kontrakulturno, mi bi kasneje rekli subkulturno dogajanje, manifestirano v simbolih, kot so Haight-Asbury, poletje ljubezni, flower-power in podobno, je bilo popolnoma legitimen, čeprav očitno bolj ali manj naiven, utopičen, nesposoben in s tem ponesrečen poskus vzpostaviti drugačne kulturne vzorce. S tega zornega kota člani The Grateful Dead nedvomno izhajajo iz tistega konteksta. Vendar ne iz razvodenele, poenostavljene, puhle inačice, ki jo prodajajo z interneta prepisujoči analitiki šestdesetih. The Grateful Dead so s tega vidika pravzaprav edina zasedba, ki je vlekla korenine iz omenjenega dogajanja in je ob tem uspela vzpostaviti zaokrožen, da ne rečem vseobsegajoč kulturni prostor zase in za istomišljenike. Od lastne založbe do raznih ustanov, vključno s samopomočnimi, s katerimi so si po svoje in v skladu s svojimi pogledi na svet skonstruirali lastno, drugim enakovredno realnost. Lahko bi rekli, da je skupina The Grateful Dead edina glasbena zasedba, ki je sama sproducirala eno najbolj ozaveščenih, dobro organiziranih in trdovratnih »subkultur« ali oblik kulture, oblik življenjskega sloga, kot bi raje rekel: »deadheads«. Ob tem je Grateful Dead v ožje glasbenem pogledu zasedba, ki je vsrkala izredno raznoliko paleto glasbenih stilov, jih predelala in zlila v neponovljiv, enkraten in takoj prepoznaven zvočni izraz. V glasbo, za katero najbolj velja izraz, ki ga tako rad uporabljam za oblike ustvarjalnosti, ki ne podlegajo trendovskim modnim muham ali trenutnim fascinacijam: »nadčasna«. Glasba, v kateri je sežeta neskončno bogata in neobvladljivo raznolika dediščina, vendar glasba, ki ni tradicionalna, še manj tradicionalistična, glasba, ki še sedaj, konec stoletja, da ne rečem tisočletja, zveni enako sveže, kot je ob svojem nastanku v raznih obdobjih tega stoletja in v obdelavi The Grateful Dead v zadnjih tridesetih letih. Tule je še ena stara pesem, Fullerjeva Beat It On Down The Line s prvega albuma The Grateful Dead, spet v akustični koncertni izvedbi z istega koncerta v Binghamptonu 1970. leta. Beat It On Down The Line.
4. CD dick’s picks 8, disk ena, 5 (fuller) BEAT IT ON DOWN THE LINE grateful dead 3.13
Ustanovni člani zasedbe The Grateful Dead so se konec petdesetih in v začetku šestdesetih kalili po raznih folk in jug zasedbah San Francisca. Kitarist in pevec Jerome John Garcia, za Deadheade Captain Trips, se je rodil 1. avgusta 1942. leta v San Franciscu. S petnajstimi je začel igrati kitaro, kasneje še banjo in je v začetku šestdesetih igral v raznih folk ter bluegrass zasedbah, od Bob and Jerry, Wildwood Boys, Zodiacs, Sleepy Hollow Hog Stompers, Black Mountain Boys, do Thunder Mountain Tub Thumpers in Hart Valley Drifters. Slednji so 1962. leta na Montereyskem folk festivalu celo osvojili nagrado kot najboljša nepoklicna bluegrass skupina. Kot vemo, se je Jerry Garcia kasneje vedno znova vračal k tem koreninam, tako v The Grateful Dead kot predvsem samostojno, z zasedbo Old And In The Way ter s svojo akustično zasedbo.
Sredi šestdesetih je Garcia z Bobom Weirom, njegovo pravo ime je Robert Hall, in je prav tako kitarist in pevec, ter Ronom Pigpenom McKernanom, pevcem in klaviaturistom, igral v akustični skupini Mother McCree’s Uptown Jug Champions, v kateri sta bila takrat še Bob Matthews in John Dawson. Ta dva sta nato skupino zapustila, Dawson pa se je kasneje pojavil v skupini New Riders Of The Purple Sage, pri kateri je sodeloval tudi Jerry Garcia. Zasedba Mother McCree’s Uptown Jug Champions, ki se je medtem, tudi pod vplivom Beatlov, pa tudi Pigpen si je zelo prizadeval v tej smeri, priklopila na elektriko in se preimenovala v The Warlocks. Pridružila sta se ji basist Dana Morgan in bobnar Bill Kreutzman. Morgana je kmalu zamenjal Phil Lesh, pravo ime Philip Chapman, ki je bil tudi velik ljubitelj elektronike. Prvi nastop, na katerem je bila zasedba v polni postavi, torej vključno s Philom Leshem na basu, se je zgodil 18. junija 1965. leta v nekem klubu, imenovanem Frendy’s v Haywoodu v Kaliforniji. Takrat se je skupina sicer še imenovala The Warlocks, vendar se je kmalu preimenovala v Grateful Dead. Po izrazu, ki ga je najdel Jerry Garcia v naključno odprtem slovarju. Iz tistega časa izvira tudi drugi del utemeljitve označbe, da gre za nekakšno hipaško skupino. Nekateri njeni člani, predvsem Jerry Garcia, so namreč z veseljem sodelovali kot poskusni zajčki pri preizkušanju novih različic takrat, 1965. leta, še legalnega mamila LSD, ki ga je proizvajal njihov znanec Stanley Owsley. To so bili tako imenovani Ken Kesey’s Acid Tests. Seveda nekoliko ironično poimenovanje, saj so se ti preizkusi razlikovali od uradnih, ki jih je v tistem času vodila država, da bi ugotovila, ali ima LSD zdravilne učinke na zdravljenje duševnih bolezni. Ko je država menila, da LSD nima blagodejnih učinkov, ga je prepovedala. To se je zgodilo 6. oktobra 1966, par dni prej pa so na enem od svojih nastopov The Grateful Dead med občinstvo zmetali več tabletk LSDja.
Polletno obdobje tovrstnih poskusov je zabeleženih tako na trakovih kot tudi v knjigi Toma Wolfea, The Electric Kool-Aid Acid Test. Mimogrede, s tem v zvezi je Tom Wolfe izjavil, da Garcia in njegovi niso bili nikakršni psihedelični šušmarji, ki bi pacali ljubke slike, temveč resnični raziskovalci. V redu, Jerry Garcia pa je razvado uporabe omamnih sredstev ohranil do svoje smrti par let nazaj. Največ težav je imel s heroinsko odvisnostjo, ki ga je skoraj stala življenja že sredi osemdesetih. Ron Pigpen McKernan pa je imel drugo veselje: alkohol. Zaradi njega je tudi umrl 1973. leta. No, Ron Pigpen McKernan je v The Grateful Dead predstavljal čvrsto navezavo na blues. O tem več še nekoliko kasneje, sedaj poslušajmo pesem New, New Minglewood Blues, oprto na skladbo Gusa Cannona in njegovih Cannon Jug Stompers iz tridesetih let tega stoletja, New Minglewood Blues. Poslušajmo Grateful Dead in skladbo New, New Minglewood Blues z njihovega prvega albuma, objavljenega 17. marca 1967.
5. CD the best of, disk ena, 1 (oni) NEW, NEW MINGLEWOOD BLUES grateful dead 2.34
V svojih folk časih je Jerry Garcia na koncertih in na domačih zabavah rad preigraval tudi pesem Jack-A-Roe. Ko ga je Phil Lesh prvič srečal, ga je slišal preigravati prav to pesem, ob tem pa še Whiskey In The Jar, Fennario, Matty Groves in podobne. Pesem Jack-A-Roe je Garcia prinesel tudi v repertoar Grateful Dead. Poslušajmo nekoliko počasnejšo inačico te pesmi, kot jo je za zbirko nekaterih svojih najljubših pesmi, imenovano Fallout From The Phil Zone, izbral Phil Lesh. Izvedba je s koncerta iz 1977. leta. Jack-A-Roe.
6. CD fallout from the phil zone, disk dve, 2 (trad.) JACK-A-ROE grateful dead 5.52
nato v podlago CD fallout from the phil zone, disk ena, 3 (lewis) VIOLA LEE BLUES....
Mimogrede, oprema ovitka in seveda tudi naslov zbirke Fallout From The Phil Zone, Izpad iz Philovega območja, vas bo spomnila na Twilight Zone, Območje somraka. Kot veste, so The Grateful Dead napisali naslovno glasbeno temo za tisto kultno TV nadaljevanko, ki je dočakala tudi filmsko inačico. Phil Lesh, velik ljubitelj elektronike, je pri tem gotovo imel svoje prste vmes. S tem pa začenjamo počasi iz folk poljan vstopati v neko drugo območje. V območje, da ne rečem prostor, space, po katerem so bili The Grateful Dead v zgodnjem obdobju pravzaprav najbolj znani in tudi zaradi česar so jim nalepili označbo hipaške ali psihedelične zasedbe. V območje neskončnih glasbenih izletov. Takega je na prvem albumu predstavljala obširna razgradnja bluesa Noaha Lewisa, Viola Lee Blues. To je bila tudi ena prvih skladb, ki so jih Grateful Dead na koncertih razširjali na četrt in polurne izvedbe. Zaradi pomanjkanja časa te skladbe danes ne bomo poslušali, zgolj za vzorec jo slišite v podlagi mojega govorjenja in to drobec skoraj dvajsetminutne koncertne izvedbe, ki jo prav tako najdete na zbirki Fallout From The Phil Zone.
Viola lee blues, par sekund glasneje, nato spet v podlago...
Vendar je bil prvi album Grateful Dead šele bleda napoved vsega, kar bodo Grateful Dead prispevali v zakladnico rock glasbe. Nenazadnje so ga posneli v treh dneh in to glasbeniki, ki pred tem niso imeli pretiranih izkušenj s studijskim delom. Že na drugem albumu, Anthem Of The Sun, objavljenem pred skoraj natanko tridesetimi leti, 18. julija 1968, ki so ga snemali pol leta, so ponudili skrajno različico neskončnih glasbenih raziskovanj. Uvodna in nosilna skladba je bila namreč That’s It For The Other One. Preden se ji posvetimo, pa poslušajmo kratek glasbeni drobec s plošče Anthem Of The Sun, imenovan Born Cross-Eyed.
7. CD best of, disk ena, 5 (oni) BORN CROSS-EYED grateful dead 2.55
nato v podlago LP 125, A/1 (oni) THAT’S IT (FOR THE OTHER ONE) the grateful dead
Prej omenjano nosilno skladbo albuma Anthem Of The Sun, That’s It (For The Other One), spet slišimo zgolj v podlagi mojega govorjenja. Bomo pa jo, in to v kratki, vsega šestminutni inačici, slišali proti koncu našega nocojšnjega druženja. Takrat bom pojasnil, zakaj.
That’s It (For The Other One) je bila skladba, ki so jo Grateful Dead v inačici, ki jo poznamo na - pogojno rečeno - studijskem albumu Anthem Of The Sun, namreč sestavili iz več koncertnih posnetkov. Ta monumentalna skladba je ostala v koncertnem repertoarju Grateful Dead do konca, na razpolago pa imamo množico različnih izvedb. Vendar je najbolj znana skladba Grateful Dead, pravzaprav sinonum za skupino, neka druga skladba. Dark Star. To razvpito izhodišče za najbolj radikalna glasbena potovanja Grateful Dead sta napisala Jerry Garcia in Robert Hunter poleti 1967. leta. Hunter in Garcia sta se poznala že od začetka šestdesetih, ko sta napisala folk pesem The Black Cat. Zatem se je Hunter preselil v New Meksiko, ko je slišal za ustanovitev Grateful Dead, pa je Garciji po pošti poslal par svojih poem. Par od njih so postala besedila za skladbe Alligator, China Cat Sunflower ter St. Stephen. Seveda skladbo St. Steven zelo dobro poznate. Mogoče jo bolj kot v studijski inačici s tretjega albuma, Aoxomoxoa, poznate v koncertni različici z antologijskega albuma Live/Dead, ali pa v kaki od mnogih inačic na koncertnih ploščah iz niza Dick’s Picks. Zato bomo zdajle, predvsem kot zanimivost, zavrteli zgodnjo studijsko inačico, posneto v San Mateu v času od jeseni 1968. leta do spomladi 69. St. Stephen.
8. CD grateful dead, 2 (oni) ST. STEPHEN grateful dead 5.04
Robert Hunter se je medtem preselil nazaj v San Francisco ter obiskal Garcio in ostale na vajah. Tam so preigravali zametke posameznih skladb. Ob eni od njih je dobil Hunter zamisel za besedilo. Kot je izjavil, mu je glasba govorila, tisto, kar je govorila, pa je napisal. Kasneje je ugotovil, da je vrstico iz besedila, ki se je glasila »shall we go, you and I while we can«, podzavestno pobral iz poeme T.S. Eliota, The Love Song Of J. Alfred Prufrock.. V tistem času je Hunter veliko prebiral tega klasičnega pesnika. Besedilo je Hunter dal Garciji, ki ga je takoj vnesel v glasbeno temo. To je bilo v času priprav na album Anthem Of The Sun, vendar pesmi Dark Star niso nameravali uvrstiti na ta album. Objavili so jo na mali plošči. Nekateri kritiki so razmerje med albumom Anthem Of The Sun in malo ploščo Dark Star primerjali z razmerjem med albumom Beatlov, Sgt. Pepper, ter pesmijo Strawberry Fields Forever. Vi gotovo poznate Dark Star z male plošče, zato bomo še enkrat izkoristili neke težko dosegljive zgodnje posnetke in poslušali pesem Dark Star v začetni inačici, posneti 14. novembra 1967. leta. Dark Star.
9. CD grateful dead, 1 (oni) DARK STAR grateful dead 2.40
Zametek klasične skladbe Grateful Dead, Dark Star. Skladba je kasneje dosegla čarobne razsežnosti, tako v smislu dolžine, kot v smislu pomena. Grateful Dead so jo redno izvajali na koncertih do 1974. leta, splošno znana pa je njena koncertna inačica z albuma Live/Dead. Mimogrede, Deadheadi prisegajo na izvedbo s koncerta The Grateful Dead v dvorani Filmore East v New Yorku, 13. februarja 1970. leta. Tisto izvedbo najdete na zbirki Dick’s Picks štiri. Danes je, seveda zaradi pomanjkanja časa, ne bomo poslušali, saj se razteza v dolžini skoraj pol ure. Verjamem, da se boste sami potrudili in izbrskali kako od mnogih koncertnih različic te klasike. Vendar, če ste začetniki, bodite pozorni, saj se izvedbe med seboj zelo razlikujejo. No, Grateful Dead od konca sedemdesetih do konca osemdesetih Dark Star skorajda niso igrali na koncertih, v devetdesetih pa so jo vrnili v repertoar. Jerry Garcia je ob tem pripomnil, da so jo prenehali izvajati, ker so izčrpali vse možnosti in v njej niso mogli najti nič več novega. Ker pa je pesem nekaj posebnega, je niso hoteli izvajati površno.
Mi pa si bomo zdajle privoščili poslušanje vsaj drobca nekakšne dokončne, meta-izvedbe skladbe Dark Star. Že skoraj ves čas od začetka oddaje jo slišite v podlagi mojega govorjenja. Pripravil jo je znani ustvarjalec John Oswald, ki s postopki, imenovanimi »plunderphonic«, konstruira svoje različice znanih glasbenih tem. Sodelavci Grateful Dead so ga na začetku devetdesetih prepričali, da bi pripravil svojo elektronsko obdelavo dveh skladb, Dark Star in prej omenjane That’s It For The Other One. Kot sem omenil, so The Grateful Dead pravzaprav že sami naredili nekako proto-plunderphonic različico svoje skladbe The Other One, ko so jo sestavili iz več koncertnih posnetkov. Vendar se to seveda ni moglo primerjati s tistim, kar je naredil John Oswald. Preposlušal je koncertne posnetke Grateful Dead, ki so, kot vemo, posneli večino svojih neštetih nastopov, arhiv pa, kot sem omenil, ureja Dick Latvala. John Oswald je nabral skoraj sto različnih izvedb skladbe Dark Star, jih elektronsko obdelal, iz njegovega večmesečnega truda pa sta nastali dve konstrukciji, enourna Transitive Axis ter tričetrturna Mirror Ashes. Obe sta objavljeni na albumu Grayfolded. Mi bomo zdajle poslušali sedemminutni del Transitive Axis, imenovan Clouds Cast. V njem lahko namreč razberete značilno Garcijino kitaro, predvsem pa slišite naslov skladbe, Dark Star.
10. CD grayfolded, disk ena, 4 (oni) CLOUDS CAST grateful dead 7.13
Tako je torej zvenela dobesedno iz desetin različnih izvirnih posnetkov izvedbe Dark Star zasedbe Grateful Dead vzorčena in obdelana klasika Dark Star. Pravzaprav njen drobec, pri Oswaldu imenovan Clouds Cast. Celo Deadheadi, ki so se bali, kaj bo John Oswald naredil iz njihove svetinje, so bili navdušeni. No, temu remek delu, torej plošči Grayfolded, bi se lahko podrobneje posvetili še v kaki oddaji na našem radiu.
S tem pa smo se, vsaj za danes, približali najbolj skrajnemu in nenavadnemu zvočnemu robu početja The Grateful Dead. Naj ob tem omenim, da je pred kratkim, v začetku devetdesetih, znani jazzist David Murray s svojim Octetom objavil album z naslovom Dark Star (The Music Of The Grateful Dead). Grateful Dead in David Murray so se srečali 1993. leta, takrat je Murray tudi gostoval na par njihovih koncertih. Zaenkrat še čakamo, da bo Dick Latvala prišel do tistih trakov in jih objavil.
To pa ni bilo prvo srečanje Grateful Dead z jazzom in sodobno imrpovizirano glasbo. Konec šestdesetih so bili Grateful Dead navdušeni nad Milesom Davisom, predvsem nad njegovo ploščo Bitches Brew. V tistem času so celo parkrat na isti večer kot Miles Davis nastopili v dvorani Filmore West. Nasploh je bilo v glasbi Grateful Dead v sedemdesetih, predvsem na ploščah Wake Of The Flood, From The Mars Hotel in Blues For Allah, jasno slišati odmeve jazza in sodobne improvizirane glasbe. Ne preseneča, da je Ornette Coleman na snemanje svojega albuma Virgin Beauty iz 1988. leta povabil tudi Jerryja Garcio.
Preden nadaljujemo, pa poslušajmo še en zgodnji in težko dosegljiv posnetek. Tale ima res zgolj dokumentarno vrednost, pa kljub temu: Barbed Wire Whipping Party.
11. CD grateful dead, 7 (skjellyfetti) BARBED WIRE WHIPPING PARTY grateful dead 2.20
nato v podlago isti CD, 6, MOUNTAINS OF THE MOON.....
Barbed Wire Whipping Party in Grateful Dead na očitni zabavi in ogrevanju v studiju spomladi 1969. leta. 20. junija istega leta je izšla tretja studijska plošča The Grateful Dead, Aoxomoxoa. Naslov plošče je zanimiv vsaj zato, ker se enako bere z obeh strani. S te plošče bomo poslušali le še pesem Rosemary.
12. CD skeletons, 3 (oni) ROSEMARY grateful dead 1.58
nato v podlagi CD grateful dead, 3 (oni) THE ELEVEN
Na albumu Aoxomoxoa je sodeloval tudi drugi bobnar, Mickey Hart, ki se je prvič pojavil na prejšnji plošči Anthem Of The Sun. Na obeh je bil tudi še dodaten klasično izobražen pianist, ki se je ukvarjal tudi z elektroniko, Tom Constaten. Constatena so menda uporabljali tudi zato, ker je bil Pigpen zaradi svojega alkoholizma zelo nezanesljiv.
Plošči Anthem Of The Sun ter Aoxomoxoa sta predstavljali pomemben korak naprej od bledega, čeprav obetavnega prvenca. Pa vendar to še ni bila prava stvar. Grateful Dead vzdušja s koncertov v studiju niso uspeli obnoviti. No, menda so že 1966. leta posneli nek svoj nastop, vendar s tistimi posnetki niso bili zadovoljni. 1969. leta so posneli nastope v dvoranah Filmore West in Avalon Ballroom v San Franciscu ter izbor objavili 10. novembra 1969. leta. To je bil album Live/Dead. Klasika, ob kateri ni potrebno izgubljati odvečnih besed. Mogoče le podatek, da je bil to prvi koncertni album, posnet na šestnajst kanalov. Na tem albumu so tudi »sveti štirje«, kot jim pravijo Deadheadi: Dark Star in St. Stephen, ki smo ju prejle slišali v drugih inačicah, Eleven, ki jo zdajle v zgodnji inačici slišite v podlagi mojega govorjenja, ter Turn On Your Love Light Bobbyja Blue Blanda. To izvedbo bomo zdajle, seveda zaradi pomanjkanja časa, slišali v obdelani, skrajšani inačici. Turn On Your Love Light.
13. CD skeletons, 9 (bland) TURN ON YOUR LOVE LIGHT grateful dead 6.20
Turn On Your Love Light in Ron Pig Pen McKernan v glavni vlogi. Prejle sem že omenjal Pigpenove navezave na blues. Njegov močan glas in scenski nastop pa sta bila pomemben del koncertov The Grateful Dead v zgodnjem obdobju. Poslušajmo Pigpenovo skladbo You Got To Know, ki so jo Grateful Dead posneli februarja 1970. leta v studijih Pacific High Recording v San Franciscu.
14. CD grateful dead, 8 (mckernan) YOU GOT TO KNOW grateful dead 4.30
Medtem so se šestdeseta iztekala. Grateful Dead so seveda nastopili, natančneje, povabljeni so bili na vse tri označevalne festivale šestdesetih, na Montereyskega 1967. leta, na Woodstock 1969, ter na Altamont. Na prvem se niso pretirano izkazali, na drugem so imeli težave z nevihto, pa tudi oder je takrat zaradi močnega vetra dobesedno jadral, za povrh pa je Boba Weira zaradi mokrih mikrofonov stresla elektrika. Tako se nastop Grateful Dead na Woodstocku ne pojavlja niti v filmu niti na albumu. Na Altamontu pa Grateful Dead niso nastopili, čeprav so tja prispeli, saj so medtem prosluli Hell’s Angeli že razgrajali po prizorišču. O dogajanju na koncertu v Altamontu pa so napisali pesem New Speedway Boogie. Poslušajmo zgodnjo koncertno inačico te skladbe.
15. CD fallout from the phil zone, disk ena, 2 (oni)NEW SPEEDWAY BOOGIEgrateful dead 8.07
New Speedway Boogie, jedek komentar Grateful Dead ob izteku šestdesetih in tragičnih dogodkih na festivalu v Altamontu.
Naslednja pesem ima naslov Mason’s Children, Masonovi otroci, vendar se ni nikoli pojavila na redni studijski plošči. Skupina jo je na prelomu šestdesetih v sedemdeseta pogosto izvajala na koncertih. Dosegljivi imamo dve uradno objavljeni inačici. Ena je z albuma Fallout From The Phil Zone, druga z ene od plošč iz niza Dick’s Picks. Poslušali bomo slednjo, s koncerta v dvorani Filmore East v New Yorku, 13. februarja 1970. leta: Mason’s Children.
16. CD dick’s picks 4, disk tri, 5 (oni) MASON’S CHILDREN grateful dead 3.53
1970. leta je Tom Constaten zapustil The Grateful Dead, skupina pa je maja tistega leta objavila svojo prelomno ploščo Workingman’s Dead. Že ovitek, na katerem je bila umetno porumenela fotografija članov skupine, ki je zgledala kot iz začetka tega stoletja, je namigoval, da so se Grateful Dead vrnili h koreninam. Na albumu je bilo osem odličnih, čvrstih in dobro aranžiranih pesmi, ki bi lahko prihajale iz prvih desetletij tega stoletja. Vendar so bile vse delo Hunterja in Garcie. Prva je imela naslov Uncle John’s Band.
17. CD skeletons, 6 (oni) UNCLE JOHN’S BAND grateful dead 4.49
Grateful Dead so od jeseni 1966 do spomladi 1968. leta živeli v stari viktorijanski stavbi št 710 na ulici Ashbury v San Franciscu. Hiša je kmalu postala zbirališče takratne glasbene scene, od Jefferson Airplane, Big Brother And The Holding Company, Charlatans, do Quicksilver Messenger Service, pa tudi drugih ustvarjalcev, od slikarjev do oblikovalcev. Zatem so se preselili na The Barn, posestvo Mickeya Harta na podeželju v Novatu. Tam so se zadrževali tudi David Crosby, Stephen Stills in Graham Nash. Tudi pod vplivom teh treh so The Grateful Dead vse več pozornosti posvečali večglasnim harmonijam, Jerry Garcia pa se je vrnil k svojim folk in country koreninam. Garcia si je aprila 1969. leta nabavil pedal steel kitaro, poleti istega leta pa preživel dalj časa s starim prijateljem Johnom Marmadukeom Dawsonom iz zasedbe New Riders Of The Purple Sage, v kateri je sodeloval tudi Garcia.
Tudi pesem Casey Jones, ki sta jo sicer podpisala Garcia in Hunter, je oprta na staro ljudsko ali tradicionalno ameriško pesem. Casey Jones.
18. CD skeletons, 7 (oni) CASEY JONES grateful dead 4.26
Plošča Workingman’s Dead, objavljena maja 1970. leta, pa je bila pravzaprav šele napoved najboljše posamezne studijske plošče The Grateful Dead nasploh, albuma s pravim naslovom: American Beauty, Ameriška lepotica, ki je izšel vsega osem mesecev kasneje, novembra 1970. S te mojstrovine poslušajmo najprej pesem Friend Of The Devil.
19. CD american beauty, 2 (oni) FRIEND OF THE DEVIL grateful dead 3.20
Albuma Workingman’s Dead in American Beauty sta predstavljala po eni strani najbolj country rock obarvana izdelka The Grateful Dead, po drugi pa tudi plošči z najbolj dorečeno oblikovanimi pesmimi. Ena od najlepših je nedvomno Ripple.
20. CD american beauty, 6 (oni) RIPPLE grateful dead 4.10
The Grateful Dead so pesmi z obeh albumov, Workingman’s Dead in American Beauty, redno in pogosto izvajali na koncertih. Vendar imamo pravkar slišano Ripple zaenkrat na voljo le v eni uradno objavljeni koncertni inačici in to na akustični koncertni plošči Reckoning iz aprila 1981. leta. Tudi še neko drugo klasiko s plošče American Beauty, uvodno Box Of Rain, nismo doslej v koncertni inačici najdli niti na nobeni od plošč iz niza Dick’s Picks. Zato se je Phil Lesh, ki je s tekstopiscem Hunterjem tudi napisal pesem Box Of Rain, seveda odločil, in njeno koncertno inačico uvrstil na svoj izbor Fallout From The Phil Zone. Slišali bomo, kako je ta pesem zvenela v živo na koncertu The Grateful Dead 19. julija 1989. leta. Box Of Rain.
21. CD fallout from the phil zone, disk dva, 5 (oni) BOX OF RAIN grateful dead 5.11
Grateful Dead so v svoj repertoar uvrščali tudi gospelovsko obarvane pesmi. Ena takih je recimo tradicionalna pesem Cold Jordan, ki so jo odigrali na koncertu v Binghamptonu, 2. maja 1970. leta. Cold Jordan.
22. CD dick’s pick osem, disk ena, 10 (trad.) COLD JORDAN grateful dead 2.35
1970. leto je bilo za Grateful Dead zares izredno plodno: dve izvrstni plošči, ki sta se celo dobro prodajali, odlični koncerti in podobno. Vendar je imelo leto tudi temne plati. Ne zgolj zaradi odhoda Toma Constatena, ki se je posvetil scientologiji. Z njim so se razšli v prijateljskih odnosih. Odšel pa je tudi Mickey Hart, ker je njegov oče, ki je bil v tistem času manager skupine, zbrisal z dobršnim delom njenega denarja. No, Mickey Hart se je kasneje vrnil v skupino.
Za povrh so imeli Grateful Dead težave z zakonom v New Orleansu, vendar se je nato vse srečno izteklo. Dogajanja v iztekajočem se letu so opisali v svoji klasiki z naslovom Truckin’.
23. CD american beauty, 10 (oni) TRUCKIN’ grateful dead 5.09
Grateful Dead so 1970. leta odigrali tudi prvi evropski koncert in prekrižarili Ameriko. Tam jih je spremljala zasedba New Riders Of The Purple Sage, Garcia pa je igral kitaro v obeh zasedbah.
1971. leta je izšla še ena dvojna koncertna plošča, ki je za razliko od Live/Dead povzemala zvoke s studijskih plošč Workingman’s Dead ter American Beauty. Koncertna plošča bi morala imeti naslov Skullfuck, vendar se založba Warner nekako ni navdušila nad tem naslovom. Tako je album izšel brez naslova, kasneje pa se ga je zaradi opreme ovitka prijela oznaka Skull & Roses, Lobanja in vrtnice. Na tej plošči je kopica posvetil koreninam, kot so recimo folk klasike Goin’ Down The Road Feeling Bad, pa rock and roll biseri, od Berryjeve Johnny B. Goode do Not Fade Away Buddyja Hollyja, country Mama Tried Merla Haggarda, blues Big Boss Man ter Big Railroad Blues, za povrh pa še Kristoffersonova Me And Bobby McGee. poslušajmo slednjo, še posebej, ker je ne najdemo na nobeni drugi redno objavljeni koncertni plošči Grateful Dead, ob tem pa so si Grateful Dead iz meni ne popolnoma znanih razlogov privoščili majhno a pomenljivo spremembo besedila: tam, kjer je Kri Kristofferson ugotavljal, da je »svoboda le drugo ime za nič izgubit«, so Grateful Dead trdili, da je »svoboda le drugo ime za nič počet.« Me & Bobby McGee.
24. CD grateful dead, 8 (kristofferson) ME & BOBBY MCGEE grateful dead 5.43
Na koncertnem albumu Skull & Roses so tudi tri prvič na nosilcu zvoka objavljene pesmi Grateful Dead. Nič posebnega, skupina se namreč ni ravnala po običajnem pravilu, po katerem je nekakšen izvirnik, prvi posnetek neke pesmi ali skaldbe narejen v studiju, temveč je pogosto svoje pesmi objavljala kar v koncertnih inačicah. To so bile tokrat Wharf Rat, Playing In The Band ter Bertha. Poslušajmo najprej Bertho.
25. CD grateful dead, 1 (oni) BERTHA grateful dead 5.27
Prav zanimivo je, da je bil pričujoči dvojni koncertni album, ljubkovalno imenovan Skull & Roses, pravzaprav tudi prva zlata plošča zasedbe The Grateful Dead. Z nje poslušajmo še pesem Playing In The Band.
26. CD grateful dead, 4 (oni) PLAYING IN THE BAND grateful dead 4.39
Omenjal sem že, da je skupina The Grateful Dead v svojem početju zlivala raznolike glasbene prakse iz Amerike in širše, od folka, countryja, bluesa, do jazza in elektronske glasbe. Če je Jerry Garcia izkazoval predvsem navdušenje nad folk in bluegrass glasbo, Pigpen nagnjenje do bluesa, Phil Lesh pa se ni ustavljal niti pred najbolj radikalnimi zvoki, potem bi lahko rekli, da je Bob Weir v Grateful Dead vnesel country. Zaradi pomanjkanja časa ne bomo poslušali njihove priredbe Haggardove Mama Tried, niti You Win Again Hanka Williamsa, niti Robbinsove El Paso, ki jih vse najdemo na raznih koncertnih ploščah Grateful Dead, od Skull & Roses, preko Europe ’72 do Steal Your Face, da o zbirki Dick’s Picks sploh ne govorim. Poslušali bomo le pesem, ki sta jo napisala Bob Weir in Barlow in ki je oprta na Robbinsovo El Paso, to je Mexicali Blues. Tale inačica je s koncerta v londonski dvorani Alexandra Palace septembra 1974. leta.
27. CD dick’s picks 7, disk ena, 2 (oni) MEXICALI BLUES grateful dead 3.36
Aprila in maja 1972. leta je skupina Grateful Dead odigrala obsežno evropsko turnejo. V zasedbi sta bila tudi že nova člana, pianist Keith Godchaux in njegova žena Donna s spremljevalnimi glasovi. Keith Godchaux je nadomestil Toma Constantena in je pomagal obolelemu Pigpenu. Slednji je še sodeloval na tej turneji. Posnetki s teh nastopov so izšli na trojnem albumu, ki se je imenoval Europe ’72. Člani Grateful Dead so spet predlagali svoj naslov, Europe On A 5.000 Dollars A Day, vendar založba Warner spet ni bila navdušena.
In spet se na koncetnem albumu pojavlja par njihovih pesmi, ki jih prej skupina še ni objavila na nosilcih zvoka. Recimo He’s gone, ki sta jo napisala Garcia in Hunter, govori pa prav o prej omenjenem pobegu manadžerja, očeta Mickeya Harta, z denarjem skupine. He’s Gone, Ni ga več.
28. CD europe ’72, disk ena, 2 (oni) HE’S GONE grateful dead 7.12
Naslednja klasika Garcie in Hunterja, ki se ji ne moremo izogniti, je Ramble On Rose.
29. CD europe ’72, disk ena, 10 (oni) RAMBLE ON ROSE grateful dead 6.09
Na žalost zaradi kroničnega pomanjkanja časa ne moremo poslušati še ostalih mojstrovin z albuma Europe ’72. Vsekakor se vam splača to ploščo poslušati v celoti. Spustili bomo torej Hurts Me Too Elmora Jamesa, pa klasiko I Know You Rider in še mnoge druge. Poslušali pa bomo vsaj še pesem Tennessee Jed.
30. CD europe ’72, disk dve, 3 (oni) TENNESSEE JED grateful dead 7.13
Kljub temu se od pesmi, ki jih slišimo na koncertnem albumu Europe ’72, še ne bomo popolnoma poslovili. Poslušali bomo namreč, kako so pesem Sugar Magnolia, ki sta jo napisala Bob Weir in Hunter, Grateful Dead izvajali na nekem koncertu v sklopu te evropske turneje 1972. leta, vendar tisti posnetki niso bili vključeni na album Europe ’72, temveč so se pod naslovom Hundred Year Hall pojavili šele 1992. leta. To je bil koncert 26. aprila 1972. leta v dvorani Jahrhundert Halle v Frankfurtu v Nemčiji. Sugar Magnolia.
31. CD hundred year hall, disk dve, 4 (oni) SUGAR MAGNOLIA grateful dead 7.23
Še eno klasiko Boba Weira in Roberta Hunterja, ki smo jo svojčas prvič slišali na albumu Europe ’72, bomo zdajle poslušali v neki drugi koncertni izvedbi, z albuma Dick’s Picks in s koncerta v londonski dvorani Alexandra Palace 1974. leta, tokrat že brez Pigpena. Jack Straw.
32. CD dick’s picks 7, disk dve, 3 (oni) JACK STRAW grateful dead 5.19
Ron Pigpen McKernan je umrl 8. marca 1973 . leta. Njemu je posvečena plošča Bear’s Choice, znana tudi pod naslovom History Of The Grateful Dead vol. ena. Bear’s Choice, Bearova izbira, se nanaša na vzdevek prijatelja skupine, Augusta Stanleya Owsleya, ki je, kot sem omenil v uvodu oddaje, svojčas mešal LSDje. Na albumu Bear’s Choice so blues klasike, ki jih je imel tako rad Pigpen, v izvedbi njega in Grateful Dead. S te plošče poslušajmo Hopkinsovo pesem Katie Mae v izvedbi Pigpena z akustično kitaro.
33. kaseta, nastavljeno, 1 (hopkins) KATIE MAE grateful dead 4.20
Katie Mae in slovo Grateful Dead od Pigpena.
1973. leta je skupina ustanovila lastno založbo, imenovano Grateful Dead Records, z oddelkom Round Records za zunanje projekte. Leto pred tem, januarja 1972. leta, pa je Jerry Garcia objavil svojo prvo samostojno ploščo, preprosto imenovano Garcia, kasneje z naslovom The Wheel. Na njej so bile tudi pesmi, ki jih je kasneje redno izvajala tudi zasedba Grateful Dead, Deal, Bird Song, Loser ter seveda Sugaree. Poslušajmo, kako so Grateful Dead to pesem izvajali na koncertu 1975. leta. Sugaree.
34. CD one from the vault vol. ena, disk dve, 1 (oni) SUGAREE grateful dead 7.56
Tudi Bob Weir je ob istem času, torej v začetku 1972. leta, objavil svoj solo album z naslovom Ace. Ta album bi pravzaprav lahko pojmovali kot izdelek zasedbe Grateful Dead, saj so na njem sodelovali vsi člani skupine, razen bolanega Pigpena. Tudi na tej plošči je par klasik, ki jih je redno izvajala tudi zasedba Grateful Dead: Greatest Story Ever Told, Black Throated Wind, Looks Like Rain ter Cassidy. Slednja je bila posvečena Nealu Cassidyju, pomembnemu beatniku iz šestdesetih, ki je umrl 1968. leta v nejasnih okoliščinah. Poslušajmo, kako so to pesem 1980. leta na akustičnih koncertih igrali Grateful Dead. Cassidy.
35. CD reckoning, 10 (oni) CASSIDY grateful dead 4.34
1973. leta se je zasedba Grateful Dead družno z The Band in The Allman Brothers Band pojavila na koncertu v Watkins Glenu. Vrhunec koncerta je bila monumentalna izvedba Mountain Jama, v katerem sta se razkazovala Dickie Betts in Jerry Garcia.
15. oktobra istega leta je izšla nova studijska plošča skupine The Grateful Dead, Wake Of The Flood. Z nje poslušajmo uvodno skladbo z naslovom Mississippi Half-Step Uptown Toodleoo.
36. CD wake of the flood, 1 (oni) MISSISSIPPI HALF-STEP UPTOWN TOODLEOO g.dead 5.42
Z albumom Wake Of The Flood se je začenjalo novo obdobje, ne zgolj zato, ker Pigpena ni bilo več in ker je bil pianist Keith Godchaux. Da spremljevalnih glasov njegove žene Donne niti ne omenjam. Mimogrede, nekateri menijo, da se zakonca Godchaux, kljub temu, da sta bila v skupini do konca sedemdesetih, torej kakih osem let, nista nikoli zares vključila v zasedbo. Menda tudi zato ne, ker Donna ni bila preveč dobra pevka, kar slišite tudi na nekaterih koncertnih posnetkih iz niza Dick’s Picks in kar je moralo ljudi, ki so imeli absolutni posluh, kot recimo Phil Lesh, zelo motiti.
No, ena od novosti na albumu Wake Of The Flood je bila uporaba pihal in violin, ki smo jih slišali tudi v uvodni skladbi, Mississippi Half-Step Uptown Toodleoo. Ob tem ste se lahko spomnili na New Orleans in tamkajšnje ulične skupine. Vsekakor je album Wake Of The Flood posvečen tudi rojstnemu mestu jazza, kot se je ob neki priliki izrazil Jerry Garcia.
Naslednja skladba z albuma Wake Of The Flood ima naslov Row Jimmy.
37. CD wake of the flood, 3 (oni) ROW JIMMY grateful dead 7.11
Na albumu Wake Of The Flood je sodelovalo več gostujočih glasbenikov, med njimi naj za naše potrebe izpostavim vsaj kitarista Douga Sahma.
S tem albumom pa so se začeli tudi studijski izdelki Grateful Dead, pri katerih je bila produkcija dokaj mehka. Veliko od pesmi s tega albuma je na koncertih zvenelo mnogo močneje, ob tem pa so jih razširjali na četrturne in več dolge izvedbe. Recimo Weather Report Suite, ki zaključuje ploščo in je že v studijski inačici predolga, da bi jo zdajle poslušali. Zato pa bomo slišali studijsko izvedbo pesmi Eyes Of The World, ki so jo Grateful Dead na koncertih prav tako raztegovali v neslutenem obsegu. Eyes Of The World.
38. CD wake of the flood, 6 (oni) EYES OF THE WORLD grateful dead 5.16
27. junija 1974. leta je sledil novi studijski album, From The Mars Hotel. Uvodna pesem z njega ima naslov US Blues.
39. LP 339, from the mars hotel, A/1 (oni) US BLUES grateful dead 4.37
US Blues, zbadljiva pesem o stanju v Ameriki, ki je mimogrede postala še ena večjih uspešnic skupine. Če seveda lahko o uspešnicah pri taki zasedbi, kot je Grateful Dead, sploh govorimo.
Na albumu From The Mars Hotel je še nekaj izvrstnih pesmi. Recimo China Doll, ki pa je zdajle ne bomo poslušali v studijski inačici, temveč v koncertni izvedbi z nastopa 1980. leta in zabeleženega na albumu Reckoning.
40. CD reckoning, 5 (oni) CHINA DOLL grateful dead 5.22
V začetku sedemdesetih so imeli Grateful Dead močno ozvočenje, ki je pomenilo vrhunec takratne tehnologije in jim je omogočalo, da so igrali, kolikor glasno so hoteli, vendar brez popačenj. No, tisto ozvočenje je bilo predrago za vzdrževanje, zato so se mu kasneje morali odpovedati. Prav tako v tistem času niso imeli pretiranega uspeha s svojo založbo Grateful Dead Records. Tako so se konec 1974. leta odločili, da bodo za nekaj časa prenehali nastopati. »Poslovilne koncerte« so imeli v tednu od 16. do 20. oktobra 1974. leta v razvpiti dvorani Winterland v San Franciscu. To dvorano so zaprli 1978. leta kot zadnjo od prizorišč burnega odgajanja v San Franciscu v šestdesetih.
Grateful Dead, ki so torej počivali od koncertov, pa so 1. septembra 1975. leta objavili novo studijsko ploščo, Blues For Allah. Z nje poslušajmo pesem Crazy Fingers.
41. LP 573, blues for allah, B/1 (oni) CRAZY FINGERS grateful dead 6.41
Grateful Dead torej v času od 1974 do 1977. leta niso kaj dosti nastopali. Le nekaj priložnostnih koncertov. Med njimi tudi en, na katerega je bilo povabljenih vsega petsto ljudi in so ga odigrali v dvorani Great American Music Hall v San Franciscu, na njem pa so predstavljali album Blues For Allah. Posnetki s tega nastopa, ki so predtem v piratski inačici krožili pod naslovom Make Believe Ballroom, so uradno izšli 1991. leta pod naslovom One From The Vault. Poslušajmo izvrstno izvedbo skladbe Franklin’s Tower.
42. CD one from the vault, disk ena, 3 (oni) FRANKLIN’S TOWER grateful dead 6.58
Album One From The Vault s posnetkom redkega koncerta iz 1975. leta je zares izvrsten, zato bomo sedaj z njega poslušali še eno odlično pesem It Must Have Been The Roses.
43. CD one from the vault, disk ena, 5 (oni) IT MUST HAVE BEEN THE ROSES g. dead 5.05
26. junija 1976. leta je sledil dvojni koncertni album z naslovom Steal Your Face, ki je verjetno dobil naslov po drobcu besedila pesmi He’s Gone. Kakorkoli, plošča je znana tudi po lobanji na ovitku, ki je postala zaščitni znak zasedbe Grateful Dead. Nad ploščo večina ni bila preveč navdušena, tudi zaradi slabe tehnične kvalitete posnetkov. Album dokumentira zaključek nekega obdobja Grateful Dead, saj je bil posnet na prej omenjenih »poslovilnih koncertih« oktobra 1974. leta v dvorani Winterland. Takrat se jim je spet pridružil tudi bobnar Mickey Hart. S tistega albuma poslušajmo le skladbo Ship Of Fools, sicer z albuma From The Mars Hotel. Ship Of Fools.
44. CD steal your face, disk ena, 6 (oni) SHIP OF FOOLS grateful dead 6.59
Album Steal Your Face je bila tudi zadnja izdaja založbe Grateful Dead Records. Sledila so sušna leta za Deadheade. Tolažili so se lahko le s samostojnimi albumi Jerryja Garcie in Boba Weira ter z njunima stranskima zasedbama Old And In The Way ter Kingfish. Tudi Mickey Hart in Phil Lesh sta se takrat izkazala s samostojnimi izdelki.
Grateful Dead pa niso bili dolgo brez založbe. 1977. leta so, potem, ko so imeli težave z vrsto založb, podpisali pogodbo z novo ustanovljeno založbo Arista, ki jo je vodil Clive Davis. Prvi album zanjo so objavili 27. julija 1977. leta, imenoval pa se je Terrapin Station. S te plošče poslušajmo uvodno pesem, Estimated Prophet.
45. CD arista years, disk ena, 1 (oni) ESTIMATED PROPHET grateful dead 5.37
Estimated Prophet, reggaejaško obarvana skladba z albuma Terrapin Station skupine Grateful Dead. Nosilna skladba na albumu je naslovna poema Terrapin Station, ki pa je na žalost predolga, da bi jo zdajle lahko poslušali. Naj omenim, da je pred kratkim v omejeni nakladi in razkošni ter temu primerno dragi obliki izšel trojni CD z naslovom Terrapin Limited CD Set s posnetkom koncerta 15. marca 1990. leta.
15. julija 1978. leta pa je skupina Grateful Dead objavila novo studijsko ploščo, imenovano Shakedown Street. To je ena šibkejših plošč v njenem opusu, čeprav premore par klasik. Recimo Fire On The Mountain.
46. CD arista years, disk ena, 7 (oni) FIRE ON THE MOUNTAIN grateful dead 3.46
Ploščo Shakedown Street je produciral Lowell George, vendar ji niti to ni pretirano pomagalo.
Medtem so imeli preostali člani Grateful Dead vse večje težave z zakoncema Godcheaux. Keith je začel jemati trde droge, Donna pa je imela težave z glasom. Tako so jima konec 1979. leta prijazno predlagali, da zapustita skupino. Keith je malo zatem, 21. julija 1980. leta, umrl v prometni nesreči.
Grateful Dead so sredi septembra 1978. leta odigrali razvpite nastope pri piramidah v Gizi v Egiptu, vrhunec pa je bil zadnji večer, ki ga je popestril lunin mrk.
28. aprila 1980. leta je sledil novi studijski album, imenovan Go To Heaven. Z njega poslušajmo uvodno skladbo, Alabama Getaway.
47. CD arista years, disk ena, 9 (oni) ALABAMA GETAWAY grateful dead 3.35
Alabama Getaway, Garcijin spomin na Chucka Berryja na albumu Go To Heaven. Na plošči se je prvič predstavil tudi novi klaviaturist Grateful Dead, Brent Mydland.
Kot vemo, se na ovitku albuma Go To Heaven, Grateful Dead razkazujejo v belih oblekah in karikirajo Bee Gees iz filma Saturday Night Fever. Kljub temu Grateful Dead prizvokom sredinskega rocka in diska le niso popolnoma ušli. Odmevi predvsem tovrstne produkcije se dobro slišijo tudi na albumu Go To Heaven. Prav novi klaviaturist Mydland je v zvok Grateful Dead vnesel pop elemente. Zato pa se to ni toliko slišalo na koncertih. Poslušajmo, kako so zveneli na koncertu 1980. leta, zabeleženem na plošči Dead Set. Skladbi je naslov Deal.
48. CD dead set, 4 (oni) DEAL grateful dead 4.35
Takole so Grateful Dead 1980. leta preigravali Garcijino pesem Deal.
Najboljša skladba na albumu Go To Heaven pa je nedvomno Althea. Poslušajmo jo v odlični izvedbi s koncerta v Hartfordskem Centru 14. oktobra 1983. leta.
49. CD dick’s picks, disk ena, 6 (oni) ALTHEA grateful dead 8.49
1980. leta so Grateful Dead slavili petnajstletnico obstoja. Proslavili so jo z nizom nastopov v septembru in oktobru, ki so jih razdelili na akustične in električne. 1981. leta sta izšla dva albuma s posnetki s teh koncertov, 1. aprila akustični del, imenovan Reckoning, avgusta pa še električni Dead Set. S teh dveh plošč smo par primerkov že slišali, zato bomo zdajle z akustične plošče Reckoning poslušali le še eno pesem, Dire Wolf.
50. CD reckoning, 1 (oni) DIRE WOLF grateful dead 3.20
Iz prve polovice osemdesetih imamo le malo uradnih koncertnih posnetkov. En od neuradnih, torej piratskih, prinaša nastop v Atlanti, 28. oktobra 1985. leta, na njem pa so Grateful Dead preigravali tudi svojo izgubljeno klasiko, Get Your Day Job.
51. CD the dead at night, 9 (oni) DAY JOB grateful dead 4.14
Keep Your Day job, pesem, ki jo na rednih albumih Grateful Dead najdete le na Dick’s Picks šesti del, s posnetkom koncerta iz 1983. leta. Mi smo sedaj poslušali izvedbo iz 1985. leta. Z iastega koncerta poslušajmo še izvedbo tradicionalne pesmi Pretty Peggy.
52. CD the dead at night, 3 (trad.) PEGGY-O grateful dead 6.46
Prva polovica osemdesetih za Grateful Dead, še posebej za Jerryja Garcio, ni bila svetla. Garcia je podlegel heroinu in težavam z diabetesom, tako da je 10. julija 1986. leta padel v globoko komo, iz katere se je zbudil po petih dneh. Nato se je moral ponovno učiti govoriti in igrati kitaro. V par mesecih si je opomogel in se 15. decembra 1986. leta vrnil v velikem slogu na koncertu v Oaklandskem Kolisejumu. Takrat je odpel tudi pesem Touch Of Grey.
53. CD arista years, disk dve, 1 (oni) TOUCH OF GREY grateful dead 5.51
Touch Of Grey, Dotik sivine. Garcia je optimistično pripominjal: tako ali tako ti sivina pristaja. Ob refrenu I will survive pa mu je na onem koncertu 15. decembra 1986. leta pritegnilo vse občinstvo.
Pesem Touch Of Grey nas je uvedla tudi v 6. julija 1987. leta objavljeno novo studijsko ploščo Grateful Dead, ustrezno imenovano In The Dark, V temi. Za povrh je, kar je seveda ironično, prav pesem, ki govori o tem, kako je skoraj umrl, torej Touch Of Grey, postala nasploh največja prodajna uspešnica Grateful Dead. Očitno tudi zato, ker se je z videom za to pesem prvič, če ne sploh edinkrat, skupina Grateful Dead pojavila tudi na MTVju.
Z albuma In The Dark poslušajmo še odlično zaključno pesem Black Muddy River.
54. CD arista years, disk dve, 5 (oni) BLACK MUDDY RIVER grateful dead 6.00
Grateful Dead so spet križarili po koncertih, sami ali z Bobom Dylanom. 1989. leta je recimo izšla koncertna plošča Dylan & Dead, na kateri Grateful Dead spremljajo Dylana pri izvedbi nekaterih njegovih klasik, vendar končni učinek le ni bil tako dober, kot bi pričakovali glede na udeležence in izvrstne pesmi. 31. oktobra 1989. leta pa je sledila še nova studijska plošča Grateful Dead, Built To Last, Narejeni, da obstanejo. Z nje poslušajmo skladbo Standing On The Moon.
55. CD arista years, disk dve, 10 (oni) STANDING ON THE MOON grateful dead 5.21
Stojim na luni in se počutim osamljenega ter žalostnega, je žaloval Jerry Garcia v skladbi Standing On The Moon na albumu Built To Last, zadnji studijski plošči The Grateful Dead. Vendar tega takrat še nismo vedeli.
1990. leta je izšla še ena koncertna plošča, dvojni CD z naslovom Without A Net, s posnetki s koncertov 1989. in 1990. leta. Z nje poslušajmo redko izvedbo klasike britanske skupine Traffic, Dear Mr. Fantasy.
56. CD without a net, disk dve, 7 (traffic) DEAR MR. FANTASY grateful dead 5.44
Na Without A Net so bili tudi zadnji posnetki klaviaturista Brenta Mydlanda, ki je umrl avgusta 1990. leta zaradi smrtnonosne zmesi kokaina in morfija. Grateful Dead s klaviaturisti res niso imeli sreče. Brenta Mydlanda je zamenjal Vince Welnick, na koncertih pa je pomagal še Bruce Hornsby.
Skupina je 1991. leta šla na zadnjo turnejo po par evropskih mestih, nato pa je križarila po Ameriki in si polnila blagajne. Seveda zasluženo. 1991. leta je izšel še album z naslovom Infrared Roses, ki je prinašal posnetke improvizacij in jammingov s koncertov. Te posnetke že nekaj časa poslušate v ozadju mojega govorjenja.
Medtem se je konec Grateful Dead že bližal. Garcia je obnovil svoje zanimanje za heroin, ob tem pa je imel tudi težave s pljučmi. Po zdravljenjih v prvi polovici devetdesetih je skupina Grateful Dead v obdobju od 1993 do 1994 ogromno nastopala, nato pa se je celo odpravila v studio snemat nove skladbe za načrtovano naslednjo studijsko ploščo. Medtem je Garcia skočil še na zdravljenje v Serenity Knoll Drug Treatment Center v Marin Countyju, kjer pa je v noči 9. avgusta 1995. leta umrl v spanju za posledicami srčnega udara.
En zadnjih posnetkov, ki jih je naredil, je bil njegov prispevek za zbirko, posvečeno Jimmiju Rodgersu. Tisto pesem smo že poslušali v drugih oddajah na tem radiu, mi pa imamo na razpolago še koncertni posnetek Grateful Dead iz 18. marca 1995. leta v Philadelphiji. Takrat so izvajali tudi tole Dylanovo pesem Visions Of Johanna.
57. CD fallout from the phil zone, disk dve, 4 (dylan) VISIONS OF JOHANNA g. dead 10.23
Grateful Dead so na koncertih pogosto preigravali pesmi Boba Dylana. Z njim so tudi večkrat skupaj nastopali in, kot sem že omenil, objavili tudi skupni, čeprav ne preveč uspeli album, Dylan & Dead. Obstoja tudi neuradna objava z naslovom The Grateful Dead Play Dylan s par prav zanimivimi posnetki. Mi pa bomo zdajle poslušali le še njihovo izvedbo Dylanove pesmi When I Paint My Masterpiece s koncerta v Knickerbocker Areni v Albanyju marca 1990. leta. When I Paint My Masterpiece.
58. CD dozin at the knicks, disk ena, 7 (dylan) WHEN I PAINT MY MASTERPIECE grateful dead 5.54
Po smrti Jerryja Garcie je žalovala vsa Amerika in velik del sveta. Decembra 1995. leta so preostali člani razglasili, da zasedbe The Grateful Dead ni več. Vince Welnick je padel v globoko depresijo, iz katere se je izkopal šele po več mesecih in zatem ustanovil zasedbo s pomenljivim imenom Missing Man Formation, Formacija pogrešanega človeka. Mickey Hart, Bob Weir in Phil Lesh so se ukvarjali vsak s svojim projektom, od Planet Drum do RatDog, Phil Lesh se je ukvarjal s simfonično pesnitvijo Keys To The Rain, ki jo je opisal kot Grateful Dead song-symphony, Bill Kreutzmann pa je 1997. leta začel nastopati z zasedbo Backbone. Robert Hunter je napisal poemo v slovo Jerryju Garciji in se odpravil na eno svojih redkih turnej. Jerry Garcia pa je posthumno dobil še par albumov, med njimi How Sweet It Is. Dramatik Michael Norman Mann pa je napisal musical, utemeljen v pesmih Grateful Dead in z naslovom Cumberland Blues.
59. CD best of, disk dve, 5 (oni) CUMBERLAND BLUES grateful dead 5.41
Kaže, da se preživeli člani nekdanjih Grateful Dead počasi spet zbirajo. Eno od takih druženj se je zgodilo aprila 1996. leta na koncertu Brucea Hornsbyja, ko se mu je pridružil Bob Weir in sta odigrala par klasik Grateful Dead, za povrh pa se jima je pridružil še Phil Lesh. To je bil njegov prvi javni nastop po zadnjem koncertu Grateful Dead, 9. julija 1995. leta. Slišati je, da nameravajo nadaljevati pod imenom The Other One. Bob Weir je, ko je pisal besedilo za skladbo That’s It For The Other One v drugi polovici šestdesetih, zapisal tudi tole: »The Bus came by and I got on/ that’s when it all began.«, »Avtobus je pripeljal in jaz sem vstopil, tako se je vse začelo.«. Avtobus, ki ga je imel Bob Weir v mislih, je bil stari šolski avtobus, ki so ga prebarvali v psihedelične barve in je prevažal druščino ustvarjalcev, imenovanih Merry Pranskters. Največkrat ga je vozil že omenjani Neal Cassidy, ki je, mimogrede rečeno, služil tudi za osnovo lika Deana Moriarityja v knjigi On The road, Na cesti, Jacka Kerouaca.
Krog se je torej ponovno zaključil. Tule je skladba The Other One, kot so jo The Grateful Dead odigrali v dvorani Filmore East v New Yorku, 11. februarja 1969. leta.
60. CD fillmore east, early show, 3 (oni) THE OTHER ONE grateful dead 6.01
Ghosta Radia Študent o The Grateful Dead je konec. Seveda je bil to zgolj drobec nepopisnega bogastva, ki so ga za sabo pustili The Grateful Dead. Ostalo boste morali odkrivati sami. Pomagate si lahko z Dead.Netom na internetu. Tam objavljajo tudi Grateful Dead Almanah z vsemi tekočimi novicami o tem enkratnem kulturnem krogu.
Oddajo sem pripravil Milko Poštrak, za slovo od The Grateful Dead in od Jerryja Garcie pa pesem Brokedown Palace. Lahko noč.
61. CD dead set, 14 (oni) BROKEDOWN PALACE grateful dead 5.41
avizo
Milko POŠTRAK



Komentarji
komentiraj >>