V Sloveniji se je znova začela predvolilna poplava obljub in zaklinjanj. Stranke in liste obljubljajo marsikaj, od večje skrbi za čisto okolje do hitrega gospodarskega vzpona. In vse to pod zvenečimi imeni - v LDS »8X5«, v SDS »10 + 100« in podobno. Kakor da bi stranke državljanom za pot v lepšo prihodnost ponujale politično-gospodarska vozila s pogonom na vsa kolesa, ne pa politično meglo, zavito v lepo zloščeno zunanjost brez realne gospodarske osnove.

Seveda je lepo in prav, da so v ospredju gospodarske teme, toda še bolj prav bi bilo, če bi ta država po dveh desetletjih vendarle najprej počistila vsaj nekaj umazanije, ki se na njeni vesti valja že od njene osamosvojitve. Gre za problem izbrisanih. Ki za mnoge, kar je še najbolj presenetljivo, očitno sploh ne obstaja. Tako je vsaj mogoče sklepati po programih različnih političnih strank, ki tega problema sploh ne omenjajo. To seveda ne pomeni, da problema ni. Pomeni le, da se slovenska politika dela, da ne obstaja. Očitno tudi novi obrazi na državljanskih listah gradijo kariere na temeljih ignorantskega teptanja človekovih pravic 25 671 izbrisanih prebivalcev Slovenije.

V Sloveniji se namreč resni problemi rešujejo s pravnimi akrobacijami in potiskanjem glave v pesek. Primerov je kot listja in trave, z novo državo pa se je vse začelo že leta 1991. Ko je država spoznala, da bi se ji po osamosvojitvi lahko zgodilo, da bo državna Ljubljanska banka morala plačati dolgove hrvaškim varčevalcem je država na banko preprosto obesila napis "Nova" in se tako zvito rešila problema. Na podoben način so desetletja ravnali pametni direktorji. Ko so se dolgovi nabrali, so preprosto zamenjali napis na firmi, pometali tečne delavce na cesto in nadaljevali z delom. Na isti način smo gradili ceste. Državno podjetje je dalo finance nekaj gigantom, ki so šli na kant, ti pa so najeli podizvajalce, ki so zgradili ceste. Vodilni v SCT-ju in ostali žalujoči so nato oprali denar in ga prenesli na svoja podjetja, tisti, ki so opravljali najbolj umazana dela pa so skupaj s poceni tujo delovno silo ostali brez vsega. Podobno je tudi s primerom izbrisanih. Čeprav je avtor tega terminala skupaj s še nekaterimi dušebrižniki na pojav izbrisa opozarjal že leta 1994, so se politiki še kakšno desetletje delali, da problem ne obstaja. Potem se je k njegovemu reševanju pristopilo na tipično slovenski, polovičarski sistem. Po nekajletnem obmetavanju z žaljivkami v parlamentu je bil pod taktirko prejšnje vlade sprejet zakon, ki je izbrisanim na papirju vrnil njihov krivično odvzet status neprekinjenega bivanja, glede vsega ostalega pa ni prinašal - popolnoma nič.

Na tem mestu bi sedaj lahko zatežili z mednarodnim pravom. Pa ne bomo. Kajti tudi po zdravi pameti takšna poprava krivic seveda ne more biti dovolj. V svetu namreč veljajo preprosta pravila, ki so tako splošno sprejeta, da se jim s pravnimi fintami ni mogoče izogniti. Še posebej takrat, kadar so v to vpleteni formalno tuji državljani, kar izbrisani so ali pa so vsaj bili. Kadar namreč v vsakodnevnem občevanju sočloveku storite kakšno krivico seveda ni veliko dvomov o tem, da je v skladu z zakoni in veljavnimi moralnimi normami potrebno narediti tri stvari - se opravičiti, popraviti to kar je bilo pokvarjeno in izplačati odškodnino. Slovenija do leta 2009 ni naredila ničesar od zapovedanega, nato pa je vendarle naredila prvi dve zadevi - ministrica Kresalova in predsednik parlamenta Gantar sta se izbrisanim opravičila, država pa je izbrisanim na papirju "zapolnila staž". Na tretjo in najpomembnejšo zadevo - popravo krivic - je država preprosto pozabila. Še več, višek poniglavosti in infantilnega zavračanja odgovornosti je nastopil v trenutku, ko so vse slovenske "leve" stranke pod napadi desnice pričele javno trditi, da zadnji zakon o izbrisanih, ki ureja zgolj njihovo papirologijo, ne bo prinesel nikakršnih odškodnin izbrisanim. To je bilo nekako tako, kakor da bi po osamosvojitvi Slovenije v parlamentu poslanci ob sprejemanju zakona o Komisiji za popravo krivic in Zakona o denacionalizaciji zatrjevali, da bodo s temi ukrepi prizadetim na papirju res vrnili formalno lastništvo, vendar to ne bo pomenilo nič in ne bo državo stalo niti ficka. Ni dvoma, da bila Slovenija s takšno absurdno zakonodajo v svetu prepoznana kot zakotna, primitivna in totalitarna država. Toda ko na enak način ravna z izbrisanimi, takšno ravnanje začuda ni prepoznano ne kot primitivno in še manj kot absurdno in totalitarno. Narobe svet.

Kaj to pomeni za izbrisane ? To za mnoge pomeni, da v svobodni in suvereni Sloveniji živijo človeka nevredno življenje, pogosto vse do svoje smrti. Enega od izbrisanih, Janka Šribarja, o katerem sem v Mladini zgodbo objavil leta 2003, so svojci v njegovi Izoli pokopali prejšnji teden. Njegova zgodba je zgovorna in lepo dokazuje ignorantski ter krivičen odnos države do izbrisanih. Ko sem zgodbo prvič objavil, sem o Šribarju zapisal, da je to "Slovenec, ki ga je država s surovimi pritiski skoraj desetletje poskušala potujčiti in nasilno spremeniti v državljana Hrvaške."

Janko Šribar se je rodil leta 1943 v Dragoševcih pri Metliki. Njegova mati Marija se je Šribar pisala po očetu Karlu, ki je iz Krškega prišel v Dragoševce in se poročil z Marijino mamo. Tedaj, pred Kardeljevo spremembo meja s Hrvaško, so bili Dragoševci namreč še del Slovenije. Jankova mati Marija in tudi Janko Šribar pa nikoli nista bila hrvaška državljana. Janko je svojo mladost preživel v Sloveniji, pozneje pa se je zaposlil v tujini, pri Mercedesu, in več kot dvajset let delal v ZR Nemčiji. V Izoli je živel od leta 1959, leta 1978 pa si je tudi kupil stanovanje. V tem stanovanju je imel tudi stalno prebivališče. Leta 1991 se je na svoji upravni enoti pozanimal, kako je z njegovim državljanstvom in za vsak primer celo izpolnil vlogo za državljanstvo. Vendar so na upravni enoti njegovo vlogo z zamudo vknjižili, zamudo pa nato pripisali Janku Šribarju. Zato so ga prišteli med državljane Hrvaške. Hrvaška ga, nasprotno, ni štela za svojega državljana. Kmalu zatem so mu policisti odvzeli osebne dokumente. Zato več ni smel voziti svojega avta. Uradniki so mu kot rešitev iz težkega položaja ponujali možnost, da postane Hrvat ali Jugoslovan. Pokojnine, ki si jo je prislužil v Nemčiji, ni mogel dobiti v Sloveniji in ne dvigniti z banke, ker ni imel stalnega prebivališča. Da bi preživel, je počasi razprodajal svoje imetje - avto, ki mu ga država ni dovolila uporabljati, harmoniko, kitaro in glasbene pripomočke. Na uradu za socialno delo v Izoli so mu uslužbenci pojasnili, da mu ne morejo dati pomoči, mu izdali potrdilo, da ni dobil pomoči in mu predlagali, da naj ilegalno zbeži prek meje. Država Šribarju ni pomagala, znala pa je poskrbeti zase - Šribar je namreč brez težav dobil davčno številko, od delavke Zavoda za socialno varstvo v Izoli pa nasvet, da "naj proda stanovanje, da bi lahko plačal davke". Šribar je nato dolga leta lačen zmrzoval ob mrzlih radiatorjih. Pisal je Andreju Bajuku, Ivanu Bizjaku, Zmagu Jelinčiču, Borutu Pahorju, Janezu Janši in Milanu Kučanu. Do prvih dokumentov, ki so mu dovoljevali bivanje v Sloveniji, je moral počakati natanko 2607 dni. Osemnajstega oktobra so ga pokopali v njegovi Izoli.

Janko Šribar je samo eden od tistih, ki od države nikoli niso bili deležni resnične poprave krivic. Pa ne zato, ker je to nemogoče. Tisti, ki trdijo, da so te krivice "zastarele" - lažejo. Členi okvirne Konvencije o odgovornosti držav, ki jo je izdelala Komisija OZN za mednarodno pravo leta 2001 jasno določajo, da mora država, ki krši mednarodne konvencije, popraviti povzročeno škodo in to celo tedaj, ko so njeni organi ravnali izven zakonskih pooblastil. Kadar pa so državni organi ravnali v skladu z zakonom in ob tem povzročali krivice pa je dvomov glede tega, ali je država odgovorna, še manj.

Slovenske stranke, ki te dni kujejo zveneče programe bi zato morale pojasniti tudi to, kako nameravajo popraviti krivice izbrisanim, za katere je odgovorna Slovenija. Dokler namreč slovenski Državni zbor ne bo sposoben sprejeti tudi zakona, ki bi se na primer lahko imenoval "Zakon o popravi krivic izbrisanim prebivalcem Slovenije" (ZPKIPS), tako dolgo si Slovenija ne bo oprala sramotnega madeža izbrisa s svoje mednarodne podobe in ne bo ravnala v skladu z mednarodnim pravom. Program za to popravo krivic je preprost, ime pa se ponuja kar samo. Ne »8x5«, kot trdi LDS in ne »10+100« kot trdi SDS, pač pa »25 671 X 1.« Vsakemu izbrisanemu eno odškodnino.

Terminal je pripravil Igor Mekina.