Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Pet arabskih aktivistov, drugič (1391 bralcev)
Četrtek, 27. 10. 2011
Andrej Pezelj



Skupina arabskih aktivistov, ki so nominirani za nagrado Saharov, ni navadna skupina kandidatov. Teh pet oseb, in lahko bi jih bilo še več, tvori določen fenomen. So predstavniki nekih novih tipov javne komunikacije. Ti tipi javne komunikacije, tu mislimo na socialne mreže, obstajajo že nekaj časa, vendar so na področju Severne Afrike dobili idealen poskusni poligon za radikalne postopke.
Skupina arabskih aktivistov, ki so nominirani za nagrado Saharov, ni navadna skupina kandidatov. Teh pet oseb, in lahko bi jih bilo še več, tvori določen fenomen. So predstavniki nekih novih tipov javne komunikacije. Ti tipi javne komunikacije, tu mislimo na socialne mreže, obstajajo že nekaj časa, vendar so na področju Severne Afrike dobili idealen poskusni poligon za radikalne postopke. Poskus se je pokazal dokaj uspešen. Padli so režimi, a uspelost ni samo sprememba političnega stanja v teh deželah, temveč tudi vzpostavljanje določenih posameznikov kot simbolov ali herojev revolucije. Pokazalo se je, da tisto » knjiga je orožje, vzemi jo v roke« ne drži več, zdaj se je treba preklopiti na internet. Revolucija vedno na površino privleče heroje. S Facebook revolucijo, kot pogosto imenujejo arabsko pomlad, je isto. Samo s tem, da imajo ti heroji zdaj nek specifičen karakter.

Slabo leto od trenutka, ko se je zažgal Muhamed Bouazizi, ki se je za tako radikalen akt odločil iz obupa in s tem dal povod za verižno revolucijo, je Tunizija zaključila z demokratskimi volitvami. O trenutni situaciji in politični prihodnosti Tunizije nam je povedal novinar Erik Valenčič:









Pri prvem opisu petih arabskih aktivistov smo ostali precej na ravni skupine in nismo šli v podrobne opise vsakega od kandidatov. Zdaj, ko je skupina arabskih aktivistov prišla do polfinala - kar je čuden iztek za eno tako nagrado in spominja na Evrovizijo - se lahko bolj posvetimo vsakemu kandidatu. Aktualnost teh petih nominirancev se je v zadnjih dneh še bolj aktualizirala z umorom libijskega diktatorja Gadafija in predsmrtnim stanjem Hosnija Mubaraka. Fotografije lupin dovčerajšnjih ultimativnih gospodarjev Severne Afrike nekako dajejo dodatno materialno dimenzijo misijam, ki so jih vodili ali jih še vedno vodijo nominirani arabski aktivisti.

Ko smo že pri Gadafiju, je mogoče najbolje, da začnemo pri libijskem kandidatu Al-Senussiju, saj je njegova zgodba globoko povezana z libijskim diktatorjem in glede na to, da mu je slednji privoščil 31 let zapora, je sigurno, da Al Senussi, karkoli si že misli o umoru Gadafija, sigurno ni indiferenten do njegove smrti.

Ahmed Al-Zubair Al-Senussi je pranečak libijskega kralja Idrisa. Vojno akademijo je končal v Iraku in je s skupino rojakov poskušal odstraniti Gadafija z oblasti davnega leta 1970 in omogočiti Libijcem, da izbirajo med monarhijo in republiko. Zato je bil obtožen na smrtno kazen, ki je bila leta 1988 spremenjena v dodatnih 13 let zapora. Od leta 1970 do leta 1988 dobesedno ni videl dnevne svetlobe, saj je celo obdobje preživel v samici. Bil je konstantno mučen. Osemnajst let torej ni vedel, kdaj je dan, kdaj je noč, ni vedel, da sta mu umrli žena in mati. Pravil je, da mu ni ostalo nič drugega kot da moli. V enem intervjuju je povedal, da je vse do leta 2001, ko je bil oproščen, vsakič, ko je stražnik odprl vrata, pomislil, da bodo izvršili smrtno kazen. Ko je izšel iz zapora, v sklopu 32. obletnice Gadafijevega prevzema oblasti, je dobil denarni nadomestek 77 tisoč evrov in 400 libijskih dinarjev mesečne pokojnine. Trenutno je v Narodnem Tranzicijskem odboru zadolžen za probleme političnih zapornikov.

Ko so se vodile bitke pri Beghaziju in je izgledalo, da bo Gadafiju uspelo uničiti odpor protestnikov, je Ahmed Al-Senussi apeliral na celi svet, da pošlje kakršno koli pomoč. Ne glede na to, da ni glavna figura v najnovejši libijski revoluciji, ima njegov status simbolno vrednost in zato predstavlja steber boja proti režimu. Lahko bi rekli, da je neka vrsta libijskega Mandele.

Asmaa Mahfouz je v bistvu istočasno z opravljanjem svoje revolucijske misije postala tudi zvezda Facebooka. Verjetno so zaradi nje in njej podobnih aktivistov povezovali arabsko pomlad s terminom Facebook revolucija. A posebnost Asmainega revolucionarnega diskurza je mogoče v tem, da je apelirala na egipčansko moškost. V svojem, zdaj že legendarnem govoru je med drugim rekla : „Če se imaš za moškega, pridi z mano 25. januarja na trg Tahrir.“ Če bi izjavo izvlekli iz konteksta, bi nas skoraj lahko spominjala na seksualno provokacijo. Lahko bi rekli, da se je poleg politične revolucije z Asmajo začela v Egiptu dogajati tudi seksualna revolucija. Tako je vsaj dogodek razumljen na Zahodu. A novinarka Mona Eltahawy je Asmao opisala kot nadaljevanje egipčanske feministične tradicije, ki se je začela leta 1923 s Hudo Sha’rawi. Asmaa Mahfouz je članica mladinskega gibanja 6. april in trenutno dela v računalniškem podjetju.

Zanimivo je analizirati diskurz, s katerim se opisuje uspešnost Asmae Mahfouz pri motiviranju množic ljudi, da pridejo na glavni trg Caira in izrazijo svoj gnev do Mubarakovega režima. Povsod lahko berete izjave v stilu: tega in tega dne je objavila video, ki je nato postal viralen. V enem ameriškem časopisu so navdušeno zaključili da Asmaa odlično razume viralni marketing. Asociacija na virus naj bi pomenila, da se širi z isto hitrostjo ali da človeški organizem zanj nima zdravila. A če je ta virus napadel civilizacijski organizem in se po njemu kronično razlegel, je to verjetno zato, ker je bilo nekaj narobe z imunskim sistemom. Seveda kot vsaka prava revolucija tudi egipčanska rabi heroje. In sigurno je Asmaa Mahfouz heroj: riskirala je, ko nihče ni hotel, bila je aktivna, ko so drugi še oklevali. Kot vsak pravi heroj, si je tudi Asmaa nekaj izborila: počakajmo, da vidimo, za kaj točno.

Zgodba svetovno znanega sirijskega karikaturista Alija Farzata je že dokaj znana. Ko je objavil karikaturo, ki je prikazovala sirijskega vodjo Bachara Assada, kako skupaj z Gadafijem pakira kovčke, so ga pripadniki tajnih služb ugrabili in pretepli ter mu pri tem zlomili obe roki. Vendar se je v primerjavi z usodo znanega sirijskega pevca Ibrahima Qashousha (izg. Kašuša) Farzat še dobro izvlekel. Pevca revolucije, ki je v tekstih pogosto omenjal Assadov odhod, so našli ubitega in z odstranjenimi glasilkami. Kot opozorilo za vse tiste, ki so pripravljeni kritizirati sistem.

Farzatova risba je opisana kot tista, ki obravnava lokalne teme, a je zaradi svojega univerzalnega prikazovanja karakterjev, ki so pogosto splošni, lahko globalno razumljena. Ali Farzat ni bil zelo aktiven nasprotnik sirijskega režima, vendar je prej omenjena risba očitno bila preveč.

Razan Zaitouneh je sirijska pravnica, ki že nekaj časa iz ilegale opozarja na nepravilnosti režima. Tekom njene ilegale so zaprli več članov družine. Stanje v Siriji je še vedno zelo nejasno. Opozicija še ni organizirala učinkovite borbe proti režimu. O tem, kakšno je stanje v Siriji, smo vprašali Erika Valenčiča:










Jasno je, koliko je mednarodna politika vmešana v države na periferiji. To je sistem, ki ga je težko zajeti z neko enotno teorijo, ta sistem je zelo občutljiv. Že najmanjša destabilizacija lahko povzroči kolosalne spremembe. V zgodovini je vedno bilo tako, da so določene države imele dovolj veliko moč, da določajo o prihodnosti držav na periferiji. Evropa torej dodeljuje nagrado častnim ljudem, ki se borijo za nekaj, česar verjetno sploh ne bodo mogli kontrolirati. Evropa pa tudi ne. Ta nagrada kaže, da Evropa živi na romantični ideji o svoji lastni humanosti in jo izkorišča kot nek zadnji trik, s katerim se bo prepričala, da je še vedno pomembna.

A ena stvar je dokaj nerazumljiva. Mohamed Bouasisi je nominiran za nagrado in jo bo verjetno dobil zato, ker se je iz obupa zažgal. Evropski parlament pa ni nominiral, in verjetno nikoli ne bo, tistega Grka, ki se je zažgal pred atenskim parlamentom. Ali ni zanimivo, da nagrado zaslužijo tuji anonimneži in ne evropski anonimneži. Postavlja se zanimivo vprašanje: v ime česa se je treba zažgati, da se dobi nagrado Evropskega parlamenta?

O bodočih zmagovalcih nagrade Saharov je pisal Andrej, o stanju na terenu je poročal Erik.


Komentarji
komentiraj >>