Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Prek meja (1340 bralcev)
Petek, 28. 10. 2011
Zora Žbontar



Od torka do nedelje se v Ljubljani odvija interdisciplinarni dogodek »Cross Border Experience«. Državna zveza evropskih držav je postavljena pod drobnogled iz različnih marginalnih zornih kotov. Iskreno pripoved stigmatiziranih Drugih doživimo prek razstave »Če si ujet/a v sanje drugega, si ga najebal/a«, ki si jo lahko ogledate le še danes do 20. ure v Galeriji Škuc.

Od torka do nedelje se v Ljubljani odvija interdisciplinarni dogodek »Cross Border Experience«, ki ga soorganizira Mirovni inštitut – v letu svoje dvajsete obletnice – pod okriljem sodelavke Lane Zdravković. Evropska unija je postavljena pod drobnogled z različnih marginalnih zornih kotov. Iskreno pripoved stigmatiziranih Drugih doživimo prek razstave »Če si ujet/a v sanje drugega, si ga najebal/a«, ki si jo lahko ogledate le še danes do 20. ure v Galeriji Škuc.

V ospredju so vprašanja občutljivih Drugih, ekologije, človekovih pravic in njihove zlorabe, pod vprašaj je postavljena sekularizacija. Včeraj se je denimo odvila debata o položaju religije v sodobni Evropi. Ivan Jurica je provokativno zastavil svoje predavanje, da sekularizacije pravzaprav sploh ni bilo. Izenačil je totalitarizem Cerkve, ki se je po njegovem mnenju prepletel in prelil v totalitarizem trga, ter opozoril, da so človekove pravice na udaru zlorabe. Kar sta ilustrirali ostali dve predavanji. Eno od njiju se je ukvarjalo z vplivom katoliške Cerkve na Poljskem ter uporom zoper le-to skozi umetnost.

V uvodnih predavanjih so intelektualke razmišljale o prihodnosti Evrope. V zraku je obviselo sporočilo, da sedanje stanje v Evropi ni ne optimistično niti ni več prostora za strah. Nastopil je čas, kjer je nujen pogum za nove prijeme, kar je poudarila Manuela Bojadžijev. Govornice so izpostavile problematiko vzpona rasističnih gibanj. Ta predstavljajo eno od ovir zoper družbene spremembe, v smislu boja proti evropocentrizmu in nadalje v izgradnji novega družbenega sistema. Zametke tega boja vidijo v revolucionarnosti gibanj 99 %, katera bi morali transformirati v vsakodnevno življenje. Dandanašnji je o spremembah potrebno razmišljati na globalni ravni, in v tem so prepoznale potencial teh miroljubnih gibanj.

Zanimivo je bilo tudi razmišljanje, zakaj se je povečala nestrpnost do manjšin v Beogradu v primerjavi s časom v Jugoslaviji. Borka Pavićević je poudarila izgubo kolektivnega zgodovinskega spomina. Pozabili smo načine formiranja Evrope, njene vojne in koncentracijska taborišča. Ne spomnimo se več, zakaj po Auschwitzu ni več mogoče pisati poezije. Zdi se, kot da je bila ta pozaba najlažja pot, najmanj travmatična prav prek omamne potopitve v neomadeževan bleščeči svet tovarne sanj. A nastopil je čas streznitve. Z izgubo izkušnje drugega in zgodovine smo izgubili odsev, v katerem smo konstruirali svojo identiteto in ki ga sedaj zahtevamo nazaj.

Izpostavile so pomemben vidik univerzalizma in preseganja kulturnih omejitev. Niso radikalno stopile na stran zanikanja kulture kot take, temveč so zgolj izrazile nujnost po preseganju delitvenih kategorij na barvo kože, spol, veroizpoved itd. A na tej točki se je odprlo zanimivo vprašanje. Navsezadnje sta razlika oz. odsev v drugem tista, ki v refleksiji preteklosti prineseta lastno zavedanje. Na tragičen način se nam tako kaže nezdružljivost želje in vzklika po pravičnem svetu brez razlik ter samega ustroja delovanja družb po principu »mi – oni«.

Tako, kot Zahod za svojo vzpostavitev potrebuje konstrukt eksotičnega in nevarnega Orienta, je renesansa potrebovala temni srednji vek oz. prosto po Slavoju Žižku: »Vsaka dežela potrebuje svoj Balkan.« Slednji je, kot je zapisala kuratorica razstave Katja Kobolt, prevzel funkcijo ideološkega simptoma v prekrivanju družbenega antagonizma. Vprašanje, kako prebroditi to napetost med univerzalizmom in razliko, puščamo na tem mestu odprto in se še veselimo debat na to temo do nedelje.

Vsi avtorji razstave prihajajo z Balkana ali iz Turčije in se vsak na svoj način soočajo z zlorabo t.i. Vzhoda. Prav iskrenost njihove pripovedi in antropološki uvid v katastrofalnost posledic gonje po homogenosti Evrope njihovim delom in razstavi kot celoti dodeli trden smisel in jasnost koncepta postavitve. Razstava sproži pomislek, ali lahko verodostojno družbeno-kritično umetnost iščemo šele po avtorjevi samorefleksiji lastne pozicije, v tem primeru iskrene izkušnje Drugega?

Nadvse dobro na fiktivnost oblikovanja mej opozori delo Lane Čmajčanin. Opozori, kako nemočni so pri tem prebivalci namišljenih skupnosti. Vsakemu obiskovalcu je dovoljeno, da si po meri ukroji svojo državo Bosno in Hercegovino, s čimer aludira na »Daytonski sporazum«. Avtorica opozori na vse večje apetite Srbije in Hrvaške po ozemlju njene matične domovine.

Nadvse izviren je tragikomičen video, pri katerem je sodeloval Alban Muja [Alban Muha], naslovljen »Modra stena, Rdeča vrata«. Ljudje se s taksisti na Kosovu sporazumevajo po barvi hiš, saj je nastala zmeda z novimi poimenovanji ulic. Na subtilen način izgona Romov iz Beograda opozarjata v svojem videu Rena Rädle in Vladan Jeremić. Z izklopom elektrike so jim onemogočili nočno osvetljavo, kar je na dan priklicalo podgane.

Z velikimi obljubami Evrope, ki za margino ostajajo nedosegljive, se ukvarjajo dela različnih avtoric, ki so postavljena v svoj galerijski prostor. Prek videa prisluhnemo tragičnim zgodbam delavk in delavcev, opazujemo tradicionalne mlekarice, ki bodo postopoma ostale le še fosil zgodovine oz. bodo preživele le kot turistična atrakcija. V drugi sobi delo Turškega avtorja Gőzde Ilkina izrazi perspektivo tistega, ki še ne pripada centru.

Kljub na pogled nezdružljivosti pravičnega sveta brez razlik z ustrojem same družbe zaključujemo pregled dela dogajanja v okviru dogodka »Cross Border Experience«, z upanjem na spremembe položaja razžaljenih in ponižanih.

Pisala je Zora.


Komentarji
komentiraj >>