Torek, 1. 11. 2011
goran
Britanski zvočni ekstremist je svojo novo ploščo posnel z improvizacijami na modularnem sintetizatorju, računalniku in elektroniki, pri založbi pa so jo pospremili z zapisom "ni to kar mislite, da je". Le kaj torej je?... (v celoti!)
Ob novem albumu britanskega zvočnega ekstremista Russlla Haswella so pri založbi Emego pripisali »ni to kar mislite, da je«. Verjetno bo plošča 'Acid nO!se Synthesis' res ena bolj nenavadnih, kar ste jih – ali pa jih še boste – slišali v letošnjih terminih Tolpe bumov. Toda tisti s Haswellom bolje seznanjeni posamezniki, v njegovi novi improvizirani študiji vendarle zlahka prepoznamo kontinuiteto avtorjevega specifičnega izraza. Komu je bil torej spremljajoči zapis namenjen? Tistim, ki Haswella še ne poznajo, in bi po naslovu sodeč morda lahko pričakovali reminiscenco na rejversko acid house obdobje? Ali pa Haswellovim privržencem, in se pod na posluh kontinuirano estetiko v resnici skriva kaj več? Morda odgovor na to ponujajo že navodila za spektrogramsko analizo posameznih skladb, ki naj bi ponudila izkušnjo podobno tisti, ki jo je med ustvarjanjem sedemnajstih novih posnetkov, razvijal Haswell.
Verjetno je največ tistih, ki se sprašujejo kdo je Russell Haswell. Čeprav se večmedijski umetnik z zvokom ukvarja že dve desetletji, zanj vemo predvsem posamezniki, ki so nam blizu mejni izrazi. Deloma je za to odgovoren kar Haswell sam, ki se skromno nerad izpostavlja, deloma pa tudi hrup oziroma noise, ki še vedno ostaja marginalizirana praksa. Ko je pred skoraj desetimi leti pri založbi Warp izšel plošček 'Satanstornade', ki ga je Haswell posnel skupaj z Masamijem Akito alias Merzbowom, se je celo pojavil vtis, da bi elektronski hrup utegnil pritegniti več pozornosti širše javnosti. Pojavljala so se celo vprašanja kot »je to prihodnost elektronske glasbe?«. Iz današnje perspektive so bila taka razmišljanja sicer smešna, toda po drugi strani je bil to čas, ko je glasba elektronskih posebnežev zbranih okoli Warpa, po plodnih devetdesetih že izgubljala zalet. No, 'Satanstornade' je do danes ostal en Warpov redkih izletov v hrup, Haswell pa se je vrnil na margino. Nekam tja kjer se srečata konteksta popularne in akademske glasbe.
V zadnjih letih smo Britanca srečevali predvsem v družbi njegovega nemškega somišljenika in enega najvidnejših predstavnikov digitalnega hrupa, Floriana Heckerja. Njun skupni album s katerim sta raziskovala računalniški skladateljski program UPIC, ki ga je zasnoval Iannis Xenakis, so jima objavili celo pri podzaložbi velikana Warner music. Hasswela smo sicer imeli priložnost slišati tudi na lanskem nastopu v Kinu Šiška, ko je z desetminutno hrupno intervencijo, presenetil obiskovalce koncerta zasedbe Autechre. Dober del privržencev je Haswella spoznal prav po prijateljevanju s kultnim britanskim dvojcem, v svoji dolgoletni karieri pa je zabeležil še sodelovanja s številnimi drugimi elektronskimi kreativci. Zato tudi ni naključje, da veliko njegovih privržencev prihaja prav iz vrst britanske avantgardne elektronike.
S ploščo 'Acid nO!se Synthesis' Haswell še naprej raziskuje reducirano izraznost, ki jo je zasnoval v sodelovanju s Heckerjem. Vseh sedemnajst posnetkov je rezultat njegovega improviziranja z modularnim sintetizatorjem, računalnikom in različnimi elektronskimi orodji ter efekti. Dinamičen preplet kakofonije, digitalnega hrupa, sinusoid in celo zreducirane techno repeticije je pravzaprav nadaljevanje njegovega prepoznavnega izraza, ki ostaja pisan predvsem na posluh ljubiteljev ekstremnih zvočnih praks. To pa obenem pomeni, da smo Haswellovi privrženci s ploščo 'Acid nO!se Synthesis', dobili prav to kar pričakujemo; ekscentričen izlet v radikalen izraz, ki raziskuje meje glasbene forme in zvoka samega.
Komentarji
komentiraj >>