Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SIGUR RÓS: Inni (XL Recordings/ distribucija Matrix Music, 2011) (1118 bralcev)
Sreda, 2. 11. 2011
Luka Vučkovič



Sredin koncertni večer posvečamo islandski sanjavi atmosferični zasedbi Sigur Rós, ki prav te dni izdaja svojo prvo koncertno ploščo INNI. Te dni mineva tudi tretje leto odkar je bil v okviru promocijske turneje Međ suđ í eyrum viđ spilum endalaust v Alexandrovi palači uprizorjen pričujoči nastop, ki pod črto celostnega diskografskega prereza deluje kot odličen dokument časa. INNI je predvsem surova koncertna plošča, a zato nič manj čutna. (v celoti!)
* Presunljivo je, da se Islandija kot nekdanja danska kolonija, ki danes šteje komaj slabo sedmino slovenske populacije, lahko ponaša z eno najprepoznavnejših in samosvojih sodobnih evropskih glasbenih tradicij. Njena geografska odmaknjenost zaradi svoje izvozne gospodarske naravnanosti nikdar ni zares predočila resignacije ali občutka dejanske odrezanosti. V tamkajšnjo zavest sta si namreč pot vtrli tako nordijska pop folklora kot tudi ameriška kulturna tradicija, ki se ponašata tudi v glasbi. Islandija je v svoji kratki glasbeni zgodovini uspela ponuditi imena, kot so Peyr, Mum, Bjork, Bang Gang ter nenazadnje Sigur Rós. Slednjim je vse od podpisa pogodbe z britansko neodvisno založbo Fat Cat uspel veliki met in jih v pičlih nekaj letih ustoličil kot enega najbolj samosvojih ter hkrati najprepoznavnejših islandskih izvoznih artiklov doslej.

Prav te dni mineva tretje leto, odkar so Sigur Rós v okviru promocijske turneje Međ suđ í eyrum viđ spilum endalaust v Alexandrovi palači, nekaj streljajev izven središča Londona, uprizorili nastop, ki ga lahko po novem občudujemo tudi v zvočno vizualnem paketu. Pod črto celostnega diskografskega prereza deluje INNI, kot je prvemu koncertnemu albumu zasedbe ime, predvsem kot odličen dokument časa. INNI je presenetljivo surova koncertna plošča, ki pod režijsko taktirko Vincenta Moriseta sijajno izkorišča ponujeni katedralni ambient ter vknjižuje predvsem mogočno koncertno energijo. Njena vizualna plat v monokromatski barvni sestavi v prvi vrsti preseneča z distanco, ki jo načrtno ustvarja. Liki v njej nastopajo zgolj površinsko. Ne skušajo nam vsiljevati zgodbe o zasedbi, kakor je to bilo morda čutiti v glasbeno dokumentarnem filmu Heima, marveč se pod težo številnih realističnih prizorov in abstraktnih figur zlivajo v samo jedro podajanja. Povsem hitro postane jasno, da so Sigur Rós ne glede na izrazni izvor, naj si bo to agresivnost in surovost ali zasanjanost in otožnost, predvsem čutni raziskovalci.

V glasbeni film vstopamo kot opazovalci, poslušalci, če želite, ki ga vodi izrazit koncertni motiv, kar je fantastičen režijski preblisk. INNI lagoma odstira vso lepoto glasbenega sveta Sigur Rós, ki v vrelcu hrumečih zvočnih plazov v prvi plan postavlja poslušalčevo intimno izkušnjo. Brez kakršnih koli olepšav zasedba na plano potiska svojo najbolj primitivno podobo ter koncertno izkušnjo usmerja v stanje zamaknjenosti, ki se vse do zaključne in hkrati še neizdane skladbe Luppulagid izkaže za zmagovito.

Sigur Rós nam navkljub daljšemu diskografskemu zatišju, ki je minilo v duhu najrazličnejših kompilacijskih izdaj, v za današnje potrošniške navade razmeroma starem koncertnem posnetku pokažejo veliko mero ustvarjalne zrelosti ter nas hkrati opominjajo, kaj jih je na prvem mestu ustoličilo med najzanimivejše ter samosvoje glasbene atrakcije. Če bi koncertni plošči torej lahko karkoli očitali, je to dejstvo, da nas ni tam.

pripravil Luka Vučkovič




Komentarji
komentiraj >>