*Preteklo soboto se je v Kinu Šiška zgodil najtežje pričakovani koncert tega leta. Nastopili so The Necks, ki so gladko najboljši "live" band na svetu, in Oren Ambarchi, ki od še nikdar nastopajočih glasbenikov pri nas definitivno predstavlja najbolj vročo robo. Poleg tega, da so vsi improvizatorji in da prihajajo iz Avstralije, pa te na videz izredno različne glasbenike združuje še eno fundamentalno ustvarjalno izhodišče - vsi uporabljajo tako tonalnost kot spekter v svojih glasbenih kreacijah. Za spektralno glasbo pa lahko rečemo to, kar je basist zasedbe The Necks dejal za improvizacijo v pogovoru po koncertu - nemogoče je popolnoma improvizirati, prav tako, kot je nemogoče prav nič improvizirati. Tako je v najbolj radikalnem smislu vsaka zvrst neke vrste spektralna glasba, a vendar, ko se začnejo višje harmonične frekvence same od sebe sestavljati v nenačrtovane tone in melodije, vemo, da imamo opraviti s spektralno glasbo, ki trendovske spektralne preference na eni strani in akademske kalkulacije na drugi raje zamenja s spontanostjo, nedeterminiranostjo in posledično živostjo.

Prvi spektralni jezdec, ki je osedlal svojega tonalnega konja oz. preparirano električno kitaro, je bil Oren Ambarchi. Glasbena raznolikost, ki jo je mogoče opaziti v njegovi diskografiji, je mnogo bolj eksplicitna kot pri zasedbi The Necks. Prav tako se spreminja tudi njegov "setup", ki ga uporablja med koncertnimi nastopi. V Kinu Šiška se je odločil nastopiti z dokaj minimalistično opremo, to je eno kitaro in nekaj efekti. Nastop je začel s kombinacijo nežnih, mehkih in repetitivnih zvokov na eni strani ter rezkih, v uho pikajočih spektralnih bodic na drugi. Zadeva je bila sporadično zabeljena s konkretno dozo distorzije, ker je rezultiralo v nekakšno s punk estetiko križano izraznost iz obdobja okoli albuma Grapes of the estate. V drugi tretjini nastopa je subtilnost popustila pod težo distorziranega hrupa, ki nas je odnesla v izredno glasno hrupno-piskajočo pralnico oziroma nekakšno naplasteno in močno "zaglitchano" kitarsko solažo. In tako, kot po nevihti posije sonce oziroma tako kot po katarzi zavlada dušni mir, smo se v zadnji tretjini spet vrnili v svet toplejših in bolj subtilno stkanih zvočnih tekstur.

Spektralne bodice in naplastene distorzirane gmote so zahtevna preizkušnja za vsakršno ozvočenje in Kino Šiška je ta test prestal z odliko. Rezonirajoče frekvence niso parale ušes, prav tako pa so hrupne plasti ostajale jasne in nemeglene. Poleg tonskim tehnikom Kina Šiška gre tu zasluge seveda pripisati tudi Orenu Ambarchiju. Edini resno moteči element, ki je prišel do izraza v najbolj neprimernih trenutkih, je bil neki očitno slabo pritrjen kos kovine na stropu dvorane, ki se je z ropotanjem odzival na določene sub basovske frekvence. Slišati ga je bilo mogoče seveda le v tišjih in nežnejših delih nastopa.

Z vidika elektroakustične glasbe in posledično spektralne zanimivosti je bil Orenov nastop pod pričakovanji. S sobotnim nastopom vsekakor ni opravičil svojega umetniškega renomeja, ki v prvi meri bazira na soničnem raziskovanju kitarskih zmožnosti. Kljub odlični dinamiki seta je umanjkala predvsem zanimivejša paleta zvočnih barv, s katero bi Ambarchi lahko prepleskal čustvena platna poslušalstva. Če pa sobotni nastop pogledamo iz zornega kota kitarske improvizacije, pa Orenov sicer zelo dober nastop prav tako ne dosega standardov oziroma nestandardov, ki jih ponuja elektroakustična impro elita v razponu od Keitha Rowa do Elliotta Sharpa. Skratka, zelo dober nastop, a Oren Ambarchi zmore več.

Naslednji so na oder stopili The Necks. Pri The Necks za razliko od Ambarchija nekako vedno vemo, kaj približno lahko pričakujemo. Kljub temu je njihova implicitna eklektika odprta za "nebroj" presenečenj. Nastop se je začel z akustičnim "ovohavanjem" dvorane in izkazalo se je, kot mi je po nastopu zaupal basist Lloyd Swanton, da se je nota fis izkazala za najbolj primeren temelj njihovega seta. Valovna dolžina fisa se očitno dobro ujame z dimenzijami in celotno akustiko Kina Šiška, tako da je zaigrani ton v dotičnem prostoru zvenel veliko mogočneje kot sicer. To pojasnjuje misteriozni, dih jemajoči bas sobotnega večera, ki si je status nenadjebljivosti izboril kljub nizki zvočni jakosti. V groove ciklične in izredno dinamične basovske improvizacije sta se počasi vtkala še bobnar Tony Buck in pianist Chris Abrahams. Ko so vsi nastopajoči našli neko primerno jakost igranja in medsebojne spektralne priključke, temelječe na frekvenčni vsebini perkusivnih zvokov ter tonov preostalih inštrumentov, se je začel klasični Necksovski trip. Preko ohlapnega igranja tako v časovni kot glasnostni domeni, plastenja, lovljenja odmevov in podobnega so ustvarili morfajoče psihedelično ogledalo, v katerem se je zrcalilo drobovje številčne publike. Tako kot filmi Andreja Tarkovskega, ki puščajo toliko interpretativnega prostora, da lahko gledalec v njih eksplicitno gleda sebe v določenem življenjskem obdobju, tako so The Necks s svojo mnogodimenzionalno glasbo publiki ponudili nepopisan list papirja. Kino Šiška je bil potopljen pod zvočno gladino, publika pa je z zamaknjenimi nasmeški plavala oziroma bolje rečeno lebdela v etru brezčasne glasbe.

Skritega hipija za zaveso, ki na koncertih The Necksov igra dodatne melodije, tokrat ni bilo mogoče slišati. Skriti hipi je seveda metafora za melodije, ki se samovoljno razraščajo iz zvočnih masivov, ki jih ustvarjajo avstralski čarodeji. Skriti hipi je namreč nekaj, česar tudi sam bend ne razume povsem dobro. Včasih se jim priključi, včasih ne, včasih upošteva njihove namige, včasih seveda ne. Prav verjetno je, da je bilo skrivnostnega gosta, polnega raznoraznih kapric, mogoče slišati z drugih koncev dvorane, a kjer sem sedel sam, se žal ni oglašal. Kljub temu smo bili priče neverjetni glasbeno-akustično-prostorski interakciji, ki je mene osebno spremenila v plinasti oblak z bebavo zadovoljnim nasmeškom.

Če koncert ne bi bil mnogo prekratek, bi ga bržkone označil za popolnega. Ponudili so nam celo bis, kar sicer ni praksa pri zasedbi The Necks. Bis pa je bil na žalost tako kratek, da ni izpadel kaj več kot le spodobna zahvala za glasen aplavz in podivjano vpitje po koncertu. The Necks le rabijo več časa za razvoj svojih impro komadov, kot ga ponuja neka smiselna dolžina bisa.

Na Orenu Ambarchiju in triu The Necks se je v Kinu Šiška slinil Tadej Droljc.