Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ekstravaganca 22. Liffeta (1519 bralcev)
Ponedeljek, 14. 11. 2011
Matjaž Juren - Zaza



Danes, štirinajstega novembra ob štirih popoldne si drznite odškrtniti celofan bonbonjere, ki se ji reče Ekstravaganca...vas notri čakajo slastne čokoladice ali gnilobni klopotci? Več ob štirih, samo na RŠ!
Leto je naokoli, čas vedno bolj drobljiv in negotov, pozabljena metafizika nam skupaj z ušesnim maslom mezi med prsti, a kako na vse to odgovarja najbolj žanrska in, vsaj nominalno, najbolj drzna sekcija Ljubljanskega filmskega festivala?

Počasi, počasi in po vrsti. Najprej formalnosti. Za uvod je treba poudariti, da zremo v skromen pehar zgolj petih filmov. Zdaj že jubilejnega jadikovanja in ščipanja za prsi nad izgubo sekcije Proti vetru očitno nima smisla zganjati, ker dokončnost smrti te sestrske dvojčice Ekstravagance gane samo še par filistrsko trmastih jokavcev. In seveda, v zameno za žrtveno jagnje smo vendar dobili Kino balon, da se lahko tudi zozike sesljajoči slovenski dojenceljni privajajo na sedmo umetnost. Odlično in ekscelentno, a medtem bera žanrskih filmov iz Liffa v Liffe kopni bolj kot upanje na do nedavnega zagotovljeni hedonizem obilja prihodnosti. Dobro, dosti upravičenega defetizma, rajši pretehtajmo to, kar imamo, kot da tožimo nad tistim, česar nimamo … Kdo ve, morda se bomo prihodnje leto prisiljeni še bolj pokriti z žalovalno, žanrsko črnino.

V letošnji Ekstravaganci se nam nasproti najprej prikobali Guma, ampak to ne tista s predpono ola-, temveč tista navadna, prozaična, banalna, grda, avtomobilska guma. Običajno črna, neumno in brezciljno kotaleča se skozi kalifornijsko puščavsko stepo. Zasuk je v tem, da se je guma prebudila in ozavestila, in to brez kakršnegakoli količkaj tehtnega razloga. Brez kakršnegakoli količkaj tehtnega razloga je ta guma obdarjena s telekinetičnimi darovi. Pravzaprav zgolj z enim – vse, na kar usmeri svojo zlohotno pozornost, gravžasto eksplodira, največkrat šprica možganovje iz človeških betic.
Rubber film
Ta navidezno brezsmiselna filmska vaja nihilističnega absurda pa v svojem dehtečem jedru skriva več kot zgolj atraktivno verižico, polno 'non sequiturjevskih' biserov in referenc filmske preteklosti. Drugi celovečerec francoskega didžeja Quentina Dupieuxa je v svojem jedru pravzaprav metafilm, v katerem imamo gumo in imamo gledalce, ki gumo gledajo. In imamo nas, ki gledamo gledalce znotraj filma, kako gledajo gumo. Igralci, vključno s tem prostaškim, razjebavajočim, živim kavčukom, igrajo, dokler gledalci gledajo. In gledamo. Za te/nas pa se kmalu izkaže, da bi gledali karkoli, torej tudi preko filma kotalečo se gumo.
Guma je alegorija, je kritika občinstva, lastnega in občega, je zašiljeni konec palice, ki se je začela s smrtjo avtorja in se danes nadaljuje z upravičenim napadom na gledalca, na gledalca-idiota. Sicer nekoliko groba okoli robov in ščepec predolga, Guma ostaja nabrita korifeja letošnje Ekstravagance.

Lovec na Trole, norveška satira, odeta v ekscesno, tresljajočo bit 'found footage' filma, raziskuje potencial komičnega spoja folklore in omenjenega podžanra amaterske kamere. Trije študentje filmske režije zasledujejo zanemarjenega, grčavega jagra, ki se po norveški favni podi za gromozanskimi, mentalno hendikepiranimi troli. Fotografija je lepa, visokorasli troli v norveško pokrajino zasekajo povsem naturalistično, kot kaka avtohtona, lomasteča, giganstka živad. Film Andreja Overdala je očarljiv in pretežno neambiciozen eskapizem s pogledom onkraj temine gozda, ki ga preko kretenske zarote poskušajo obrzdati brezdušni birokrati - aparatčiki. Cijazenja po cestiščih je sicer nekam veliko, takisto žanrskega samopojasnjevanja, ki pa ga trideset let po Cannibal Holocaustu pač ne potrebujemo.

Drugi poizkus identičnega žanrskega zosa so belgijski Vampirji. Horror komedija svoje kvazidokumentarno oko fiksira na vsakdan vampirske družine, ki jo pestijo živim mrtvakom prilagojene eksistenčne stiske. VampiresOče, mati, sin in hčerka sicer spijo v krstah, žrejo ilegalne priseljence, vsepovprek kavsajo brez moralnih zadržkov in drug drugemu grenijo ne-življenje, toda banalnost njihovega bivanja ni nič drugačna od običajne človeške. S tovrstnim, nemalokrat dolgočasno tavajočim prekrivanjem med sivim obstajanjem nas in sivim obstajanjem njih, se ta prezgodaj uvela demitologizacija fantazmagoričnih bitij, ki stavi na en trik, odločno prezgodaj upogne svojemu namenu. In se tako razlije v brezpomensko, masturbirajoče česnanje o tem ali onem, kar gofljarskim vampirčetom v danem trenutku pač pade na ugaslo pamet …

Viva Riva! je režijski prvenec kongoškega auteurja, Djaja Munge. V Kinšasi kronično primanjkuje nafte, tisti, ki se do nje dokoplje, postane bogataš, kar so v obubožani afriški prestolnici sanje slehernika. Te se uresničijo Rivi, ki skupini Angolcem drzno sune cel tovornjak benza, potem pa se kot novopečeni bogataš nepremišljeno odpravi na pijansko-kurbirski pohod po mestnem podzemlju. Dinamično kadrirani film 'afriškega Ridleya Scotta' tematizira trdno podstat pohlepa za krvavim denarjem, vsepristono valuto, s katero je prekrita lomeča se centralna Afrika.
Film ima terapevtske učinke za belsko gledalstvo, motiv lakomne kapitalske požrešnosti v Afriki, ki se jo na Zahodu po navadi odpravi s frazo tipa »črnski posli«, ima neprijetno zrcalni, 'deja vu' priokus. Seveda, vse to smo že videli, to je zahodnjaški modus operandi, belske politične vrednote, ekstrapolirane na izmozgan kontinent, pomanjšane na mikro-procese in nazadnje kakor golob pismonoša vrnjene prvotnim lastnikom. V akutnem pomanjkanju afriške kinematografije je avtorsko obarvani triler Viva Riva nadvse osvežujoč piš tostran Mediteranskega morja.

Saj res, Kristus, tukaj je še Karate Robo-Zaborgar, natlačena japonska mangovska prifuknarija, prihranjena največjim oboževalcem fantastike z daljnega vzhoda, očitno navržena v program zaradi politično korektne geografske reprezentance. Preprosto - to je film, ki bombardira, mehča, teži, utruja …

Tako torej. Tukaj smo. Malo navdušeni, malo bolj razočarani. Zdi se, da se Ekstravaganco počasi, a vztrajno odriva na rob Liffovega programa. meh2 Letošnja porcija je tudi v vsebinskem smislu nekako presušena in trhla, homologna specifiki trenutka, namesto, da bi mu s pomočjo lastne žanrskosti stala nasproti. Izpod ruševin sedanjosti, iz katere buhtijo napovedi o izgubljenem desetletju, kolapsu domače in krovne politične entitete ter splošnemu rubežu vsak dan bolj razpadajoče prihodnosti, bi potrebovali bujnejšo Ekstravaganco. Taka kot je, nas letošnja pač ni mogla bogvekako ganiti.

Po Ekstravaganci je nekolikanj žalostno brozgal Matjaž Juren Zaza.


Komentarji
komentiraj >>